Založništvo

NOVO IZ ZALOŽNIŠTVA JSKD

Marija Makarovič: PO SLEDEH BELE NOŠE V BELI KRAJINI. Prvi del: Oblačilna kultura v kmečkem okolju na črnomaljskem, metliškem in semiškem območju. Drugi del: Oblačilna kultura srbskega prebivalstva v Bojancih, Marindolu, Miličih in Paunovičih.

230 str. A4 formata, prek 200 črnobelih in nekaj deset barvnih fotografij. Prednaročniška cena 18EUR. Knjiga bo izšla predvidoma oktobra. Poslali vam jo bomo po plačilu predračuna.

Kostumiranje folklornih skupin je bilo v začetnih desetletjih razvoja folklorne dejavnosti prepuščeno znanju in volji vodij folklornih skupin ter drugim posameznikom, ki jih je to področje zanimalo ali pa so se čutili sposobne in poklicane, da kostumiranje spremljajo, usmerjajo ali pa pri njem kako drugače sodelujejo. Avtorica pričujoče knjige, dr. Marija Makarovič je bila v kostumiranje folklornih skupin od petdesetih let 20. stoletja najprej vpeta posredno, kot je sama večkrat odkrito priznala, ne da bi hotela, še manj želela, v zadnjih treh desetletjih pa neposredno, ko je v sodelovanju s folklornimi skupinami oblačilno kulturo raziskovala na terenu in sodelovala pri oblikovanju (izbiri materialov, krojenju, šivanju ...) folklornih kostumov. Bistveno je zaznamovala kostumiranje folklornih skupin, torej kostumiranje, ki se zgleduje po oblačilni dediščini, čeprav je večkrat omenila, da je osebno ne bi prav nič motilo, če bi nastopajoči plesali kar v svojih običajnih oblekah. A, kot je ugotavljala, bi motilo druge.

Odnos dr. Marije Makarovič do kostumiranja folklornih skupin se je ob plodnejšem sodelovanju z njimi sredi osemdesetih let, ko je začela pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije izhajati tudi serija knjig Slovenska ljudska noša v besedi in podobi spremenil, saj odtlej folklornim skupinam odkrito priznava družbeno pomembno vlogo. Vrednotenju kostumiranja se sicer izogiba, pobude, ki so prihajale s strani folklornih skupin ali ljudi, ki so folklorno dejavnost želeli razvijati, pa ji niso bile več odveč. Bila je pripravljena sprejemati izzive, ki so bili povezani s prizadevanji aplikativne etnologije in s kostumiranjem folklornih skupin, saj so tedaj, kot je nekoč med pogovorom dejala sama, že bíle zadnje ure, ko je bilo ob pogovorih z informatorji mogoče še kolikor toliko skladno z njenimi raziskovalnimi načeli rekonstruirati oblačilni videz ljudi pred prvo svetovno vojno. Njeni odzivi na pobude folklornih skupin, da naj bi raziskala oblačilno kulturo kmečkega prebivalstva na določenem območju (v določenem času in pri določeni družbeni skupini, čeprav se s tem skupine niso obremenjevale), so bili v osemdesetih letih (zaradi drugih službenih obveznosti) dokaj zadržani, sčasoma, zlasti po upokojitvi, pa vse bolj pogosti in plodni.

Skupine so folklorne kostume izdelovale po objavljenih raziskavah, tudi po kostumih, ki so jih na podlagi raziskav izdelale folklorne skupine, na razvoj kostumiranja drugih folklornih skupin pa so vplivali tudi zgledi, ki jih je dajala z novimi folklornimi kostumi. Brez dvoma je najodločilneje zaznamovala pot neuniformnega in historično pričevalnega kostumiranja, po kateri hodimo danes, in bomo ob istočasnem izkazovanju z oblačenjem povezane istovetnosti hodili tudi v prihodnje.

Opozorilo: Zgolj pregledovanje slikovnega gradiva, čemur smo pri oblikovanju kostumskih podob folklornih skupin prepogosto priča, ali nekritično branje besedila ter neupoštevanje konteksta, v katerem je delo nastalo, lahko privede do bolj zgrešenih interpretacij oblačilne podobe Belokranjcev, kot bi si želeli. Ne zato, ker knjiga ne bi bila razumljivo napisana in ker ne bi prinašala dovolj gradiva - prav nasprotno - zato ker je iz obsežne obravnave posameznih oblačil in z oblačenjem povezanih pojavov potrebno izluščiti tisto, kar se bo dostojno združilo s programom, ki ga folklorna skupina pripravlja. Knjiga ponuja številne možnosti za oblikovanje zelo različnih kostumografij, a je (tako kot do vseh virov) potrebno biti kritičen tudi do vsega v knjigi objavljenega gradiva.

Avtorica v delu poleg dragocenih, a interpretativnih in včasih težko razumljivih pisnih, ki se nanašajo na starejše obdobje, podaja misli informatorjev, ki se navadno še iz otroških let spominjajo oblačilnega videza starejših ljudi in ljudi, ki so se v prvi polovici 20. stoletja oblačili nekako posebno ali "staromodno". Pri tem išče predvsem oblačilne sestavine, ki so se kot prežitki 19. stoletja ohranili v oblačenju kmečkega prebivalstva prve polovice 20. stoletja. Pogosto gre za opisovanje posebnosti v oblačenju starejših ljudi, za posebnosti, ki so se v navezavah na starejšo oblačilno modo uveljavile tudi med mlajšimi, in za oblačenje, ki se je prepletalo s pripadnostnim kostumiranjem. Vsega tega se je potrebno pri oblikovanju kostumografij dobro zavedati ter upoštevati, kakšen program bo skupina v folklornih kostumih, ki jih načrtuje, izvajala, kakšna je starost njenega članstva, kakšen je njen namen delovanja ipd.

Rekonstrukcijske slike in drugo starejše in mlajše slikovno gradivo nam je lahko v veliko pomoč pri oblikovanju predstav, kako so se na obravnavanem območju oblačili, in pri oblikovanju kostumografij, ki bodo to oblačenje interpretirale. A pri slikovnem gradivu se je potrebno zavedati, da nam bo v pomoč le, če bomo ob njem upoštevali vse druge razpoložljive vire in znanja, ki jih imamo, v nasprotnem pa nas to lahko tudi zavede. Nikakor ne namenoma, saj nam pomaga razumeti pisne vire in ustna pričevanja, a je tako kot vse, s čimer si lahko pomagamo, interpretativno, še posebej tu v Beli krajini, kjer so se za potrebe fotografiranja kostumirali že v začetku 20. stoletja. Tudi rekonstrukcijske slike so dobrodošel pripomoček za vizualizacijo ustnih pričevanj o oblačilnem videzu, a hkrati prinašajo pasti, ki se jih moramo njihovi uporabniki zavedati. Dobro ohranjena fotografija, zlasti če jo spremljajo ustrezni podatki o tem kdaj in s kakšnim namenom je bila narejena, lahko pove več o obliki oblačil kot rekonstrukcijska slika, ki je na podlagi fotografije nastala, pa čeprav slednja priča tudi o barvah, ki jih iz črno belih fotografij ne moremo razbrati. Drugače je pri ustnih pričevanjih, ki slikovne podlage nimajo in jih rekonstrukcijske slike ilustrirajo. Te so še posebej dobrodošle, če so nastale na terenu v stiku s pripovedovalci in v tej knjigi je večina takšnih.

Še besede o besedah

Dr. Marija Makarovič po ustaljeni več desetletni praksi za označevanje oblačilnega videza kmečkega prebivalstva uporablja besedo "noša" in v zvezi z njo uveljavlja tudi nekatere nove sintagme, s katerimi označuje določene posebnosti. (Z izrazom "prehodna noša" npr. označuje pojav prepletanja oblačenja, v katerem se mešajo oblačilne prvine, izvirajoče iz 19. stoletja z vplivi oblačilne mode 20. stoletja.) Dosledno jo uporablja tam, kjer povzema vire, v katerih je izraz že zapisan, in tam, kjer povzema opise informatorjev. Z njo označuje celotno človekovo podobo, torej vse, kar je na človeku zaznavnega, v čemer se kaže, da jo dojema kot obleko v najširšem pomenu te besede. Izraz "noša" sicer v nobenem zgodovinskem obdobju ni pokrival enakega pomenskega polja kot izraz "obleka" ali katerikoli drug z oblačenjem povezan izraz in je hkrati neuporaben za označevanje oblačilnega videza ljudi današnjega časa, a se je od konca 18. stoletja, ko je prvič zapisan v slovarju, pa do danes uveljavil tako v poljudni kot tudi v strokovni rabi. Izraz "noša" je tesno povezan s prebujenjem slovenskega naroda in z oblikovanjem slovenske in drugih na prostor veznih istovetnosti ter ima vrsto konotacij (in večumnih pomenov), zaradi katerih sam zagovarjam stališče, da bi se bilo njegovi uporabi vredno izogniti. A to je zgolj moje stališče, ki sem si ga dovolil zapisati v ta morda nekoliko preobsežen predgovor, nikakor pa to ne pomeni, da bi omenjeno delo zaradi uporabe izraza "noša" kakorkoli manj vredno. Čeprav je prvenstveno namenjen folklornikom, bo v veliko pomoč vsem, ki se znanstveno, strokovno in ljubiteljsko ukvarjajo z oblačilno kulturo, zato naj mi bo na tem mestu dovoljeno, da se avtorici za njeno delo iskreno zahvalim. Ne le za delo, ki ga imate v roki, temveč tudi za vse ostalo, kar je storila za folklorno dejavnost, za stroko in za znanost. HVALA!

Dodatne informacije

Dr. Bojan Knific
samostojni strokovni svetovalec za folklorno dejavnost

tel.: (01) 24 10 533
e-pošta: bojan.knific@jskd.si

Naročilnica