FOLKLORNA DEJAVNOST

 

 

 

Založništvo

 

 


POGOVOR Z DR. MARIJO MAKAROVIČ
"VELIKO BI ZAMUDILA, ČE NE BI PO SVOJIH STROKOVNIH MOČEH SODELOVALA S FOLKLORNIMI SKUPINAMI"

 

 

Foto: DSC 0102

 

 

Zlato plaketo JSKD je za življenjsko delo in nepogrešljiv prispevek k razvijanju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti je leta 2006 prejela etnologinja Marija Makarovič. Na tem mestu objavljamo del intervjuja z nagrajenko, ki je v celoti objavljen v drugi številki Folklornika.

 

Se vam zdi, da je pri folklorni dejavnosti pomembno, da skupine upoštevajo včasih dokaj stroga strokovna načela, ali pa se vam bolj bistveno zdi, da se v njej združujejo mladi zaradi potrebe po druženju?


Ne vem, če je prav, vendar moram tudi v najinem prijetnem razgovoru priznati moje heretične, krivoverske poglede na ljubiteljsko, potemtakem tudi na folklorno dejavnost. Najbolj pomembno se mi zdi, da se zlasti mladina združuje v takšnih ali drugačnih ustvarjalnih ljubiteljskih skupinah. Izvajanje plesnega izročila, kjer pri vsakotedenskih vajah sproščajo tudi svojo mladostno energijo, se mi zdi še kako pomembno. Ničkolikokrat sem opazila, kako so starši pubertetnikov dobesedno nepojmljivo hvaležni vodjem folklornih skupin, ker se ukvarjajo z njihovimi otroki.


Ker ste omenili podelitev priznanja, naj na tem mestu iz mojega kratkega nagovora ob podelitvi, ponovno povzamem, zakaj se že več kot tri desetletja lotevam zbiranja in obravnavanja gradiva o pražnjih in delovnih oblekah prebivalstva v kmečko-delavskem okolju in na podlagi gradiva tudi čim bolj verne rekonstrukcije moških in ženskih oblek za potrebe folklornih skupin. Te naloge se preprosto lotevam iz dveh razlogov:


1. ker pripisujem ustvarjalnemu druženju ljudi, zlasti mladine, neprecenljiv družbeni pomen. Kajti v različnih ljubiteljskih kulturno-prosvetnih skupinah - tudi folklorne skupine spadajo mednje - se samoumevno združujejo in lahko ustvarjalno delujejo le osebe, ki ne potrebujejo takšnih ali drugačnih opojnih sestavin, da dosežejo občutje zadovoljstva. Tako zelo pomembno občutje skladnosti z okoljem in s samim seboj, ki se vedno znova poraja ob večinoma rednem tedenskem druženju na vajah. In


2. kar bi rada posebej poudarila tudi v najinem razgovoru, da se združujejo v različnih ljubiteljskih kulturnih dejavnostih ljudje, ki se ne vrtijo v neproduktivnem in za našo sedanjost ter prihodnost uničujočem primežu vedno bolj očitne strankarske delitve in z njo povezanih političnih bojih ter marsikje že kar iracionalnega nasprotovanja, če že ne sovraštva med ljudmi, ki pripadajo različnim strankam.


Zato so dandanes dejavne ljubiteljske skupine, naj vključujejo mladino ali starejše, marsikje še edina ustvarjalna jedra, ki povezujejo sodelujoče in tudi njihove družine med seboj.

 

O kostumiranju folklornih skupin ste v začetku pisali dokaj kritično. Zlasti o uniformiranju, pa izbiri neprimernih materialov ipd. Se vam zdi, da so se do danes razmere spremenile?


Upam, da ne delujem kot "razbijaška oseba". Ko pa sem opazovala "uniformiranost izvajalcev in izvajalk ljudskih plesov", me je dobesedno pograbila želja, da jo razbijem. Verjetno mi je to uspelo pri večini štajerskih folklornih skupin in tudi pri "Čubejcih" v Istri, pa še kje. Na splošno so se do danes - tu imajo velike zasluge vodje posameznih folklornih skupin - razmere bistveno spremenile. Ne nazadnje se spreminjajo tudi že po vaši zaslugi.

 

Če pogledamo praktično. Kakšen je po vašem mnenju danes najboljši postopek, da folklorna skupina pride so ustreznih kostumov? Kako naj se loti stvari?


Rekla bi, da sem na to vprašanje že nekako odgovorila. Naj ponovim: Podlaga naj bo vsekakor temeljna raziskava moških in ženskih oblek določenega obdobja obenem z rekonstrukcijskimi risbami. Slednje so nepogrešljive. Še vsaka skupina, ki si zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni mogla naročiti rekonstrukcijskih risb, se je kasneje kesala. Še tako dober opis ne doseže rekonstrukcijske risbe, ki je na eni strani v veliko pomoč šivilji oziroma krojaču, po drugi strani pa tudi temeljno arhivsko gradivo določene skupine. Sicer pa je potrebno - to mi bodo potrdili vsi dosedanji vodje folklornih skupin, ki so me nesebično spremljali od "raziskave do noše" - prehoditi pot od ideje do izvedbe, dobesedno z veliko dobre volje in potrpežljivosti. Največje plačilo jim pomeni, če so po prvem nastopu v novih oblekah le-te dobro ocenjene. Lahko pa tudi največjo žalost, če kljub prizadevanjem ni tako. In spet smo pri šiviljah, ki v resnici lahko "zafurajo" vsa prizadevanja, smo pa tudi pri kulturi nekaterih selektorjev, ki zviška izrekajo uničujoče kritike na račun oblek ali plesnih korakov. Sancta simplicitas! Povedanemu ob rob: Kdor prebere eno knjigo, ve vse, kdor prebere sto knjig, ne ve nič. Sebe uvrščam med slednje. Zato še nobene skupine, pa če mi je pokazala še tako skrpucalaste obleke, nisem sestrelila z besedami. V daljnem pogovoru so to sami spoznali. Odleglo je njim in meni.

 

Kaj pa prihodnost? Načeloma naj bi bile folklorne skupine oblečene tako kot so bili oblečeni ljudje v času, ko so se plesi plesali? Je to sploh mogoče? Se vam zdi, da je pri kreiranju in izdelavi kostumov potrebno upoštevati zahteve odra, zahteve današnjega časa?


Ob občasnih mislih, ki so podobne vašim vprašanjem, sem se večkrat vpraševala: Zakaj se izvajalci Bachovih ali Vivaldijevih ali drugih klasični glasbenih del ne oblečejo v obleke tistega časa in obratno: Zakaj so stisnjene zajetne operne pevke v steznike, če tako veleva modna zapoved, ki jim dobesedno onemogočajo naravnejše gibanje. Zakaj? Verjetno veljajo nekakšna merila, nekakšne norme gledališkega oblačenja, ki ima svojo vlogo, svoj pomen, svoj čar. Ljudje se radi oziramo v preteklost. Del te preteklosti so tudi obleke, med njimi tudi obleke folklornih skupin, ki pričarajo vzdušje nekega obdobja.
Če ste že omenili "zahteve današnjega časa". Ali se vam ne zdi, da so obiskovalci folklornih in drugih s podedovano dediščino povezanih predstav na nek način že selekcionirani? Zvečine jih obiskujejo le tisti, ki želijo vsaj za kakšno uro ali dve "izstopiti iz zahtev današnjega časa".

 

Kaj bi povedali za konec?


Ponovno bi poudarila, da vidim - na eni strani tako za mladino kot za starejše ljudi - velik družbeni pomen v naraščajoči ljubiteljski dejavnosti. Dejavnosti, ki ni pod pritiski modnih idealov o suhih in s kirurškimi posegi spremenjenih obrazov in teles iz "show business sveta", ki spravijo na tla normalnega moškega, ko zatipa silikonske prsne vsadke in začuti negibne s skalpelom uničene ustnice. Na naših - vsaj podeželskih - odrih nastopajo suhi/e in debeli/e, majhni/e in veliki/e, mladi in malo manj mladi, s polnimi in manj polnimi ustnicami, z gubami in brez gub... Plešejo, pojejo in igrajo sebi, drug drugemu in občasno tudi drugim ljudem v veselje.


Vem, da bi veliko zamudila, če ne bi po svojih strokovnih močeh sodelovala s folklornimi skupinami. Zamudila po strokovni in človeški plati.


Z dr. Marijo Makarovič se je pogovarjal Bojan Knific.