ZBOROVSKA GLASBA / REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI 2014

6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Dolenjska, Bela Krajina in Posavje"

Brestanica

Velika dvorana gradu Rajhenburg
sobota, 15. 11. 2014 ob 18.00

 

Program

 

VOKALNA SKUPINA LAN, METLIKA

zborovodkinja Mateja Jakša Jurković

 

KEMU SI DALA ROŽICE

Skladatelj Ambrož Čopi velja za enega najbolj plodovitih skladateljev mlajše generacije. V njegovem opusu prevladujejo zlasti vokalne skladbe, med njimi pa najdemo tudi tiste na ljudsko tematiko. Redkokateri slovenski skladatelj nima v svoji zapuščini nobene obdelave ljudske pesmi. Med njimi so izvrstni primeri, kako znotraj meja, ki jih umetniku postavlja izbor ljudskih pesmi z določenim ritmom, melodijo, tudi harmonijo in osnovnim vzdušjem, umetnik izrazi svojo skladateljsko ustvarjalnost. Med takšne izvrstne primere uvrščamo tudi Čopijeve skladbe, s katerimi se bo predstavila Vokalna skupina Lan. To so pesmi, ko prej naštete značilnosti zaživijo v umetnem glasbenem jeziku. V Vse tičice lepo pojo tako preprosta melodija zveni umetelno, a ob tem ohranja lahkotnost povedanega,v skladbi Oj, javore je umetnik povezal ljudski način petja in liričnost spremljevalnih glasov, besedilo in napev iz Če bi džos bijla fčelica je imitacijsko obdelal v harmonsko bogatem glasbenem stavku in v zadnji Kemu si dala rožice ohranil igriv značaj.

Ambrož Čopi (1973):
VSE TIČICE LEPO POJO
(po zapisu iz Adlešičev v Beli krajini)

Ambrož Čopi (1973):
OJ, JAVORE
(po zapisu iz Adlešičev v Beli krajini)

Ambrož Čopi (1973):
ČE BI DŽOS BIJLA FČELICA
(po zapisu iz Štefanovcev v Prekmurju)

Ambrož Čopi (1973):
KEMU SI DALA ROŽICE
(po zapisu iz Kaštela v Istri)

 


 


MEŠANI PEVSKI ZBOR ZVON, BOŠTANJ

zborovodja Tine Bec

 

FOREŠTI V PRIMORSKI KUHINJI

Slovensko Primorje – morje, sonce, burja, dobra hrana, dobri ljudje –, kaj lahko rečemo? Sicer kot pevec in zborovodja vem in lahko s popolno odločnostjo rečem, da je Primorska v Sloveniji ena najpomembnejših in najrazvitejših regij, ki goji kulturo zborovskega petja. Slovenija ima že tako ali tako bogato zgodovino, sedanjost in nedvomno tudi prihodnost na tem področju. Mešani pevski zbor izhaja iz Posavja, ki je v primerjavi s Primorsko dejansko »na drugem koncu« Slovenije. V zboru prepevajo ljudje, ki so seveda bolj ali manj iz Posavske regije, vse pa seveda privlači Primorska. Pa naj bo to morje, dobro vino, ali kaj drugega. Tokrat smo skupno zanimanje našli v prelepih melodijah primorske ljudske pesmi. Pa ne samo melodije, tudi tematika nas privlači. V pesmih, ki smo jih izbrali, vedno najdemo nekaj v zvezi z ljubeznijo, pa naj bodo vesele, žalostne ali celo malo preveč erotične zgodbice, in doživljamo, kar je v besedilih sicer spretno prikrito. Ob vsaki pesmi vsakdo od nas včasih podoživi kakšno svojo prijetno ali neprijetno izkušnjo iz življenja, zato nas ta nam »tuja« glasba tako privlači. Tujci ali forešti, kot bi rekli Primorci, smo seveda v pomenu, da prihajamo iz tuje regije in prepevamo ter našim domačinom predstavljamo čudovite stvaritve iz kuhinje čudovitih primorskih skladateljev.

Mateja Petelin (1984):
OJ MATI MAM'CA
(istrska ljudska)

Hilarij Lavrenčič (1962):
PETELINČEK JE ZAPIEU
(Beneška ljudska iz Trinka)

Pavle Merkù (1927–2014):
JNJEN ČEVA JTI GNA'
(ljudska iz Bile)

Walter Lo Nigro (1966):
DEKLE JE PRALO SRAJČKE DVEJ
(ljudska iz Ricmanj pri Trstu)

Ambrož Čopi (1973):
DAJTE NOVICI NA KOLAČ
(istrska ljudska)


 


VOKALNA SKUPINA MEZZO NOVO MESTO

zborovodkinja Barbara Lotrič
klavir Barbara Lotrič

 

POVELIČUJEM

Hvaliti ali poveličevati pomeni izražati ali poudarjati pozitivne lastnosti. Takšen je izbor pesmi Vokalne skupine Mezzo, s katerimi se bo predstavila na koncertu. Uporabljena besedila so vzeta iz pravoslavne liturgije, versko-alegoričnega epa in bibličnega psalma. Liturgično besedilo Dostojno jest… je nastalo v času patriarha Nikole Hrisoverga v 10. stoletju. V molitvi k Bogorodici se mu je prikazal nadangel Gabrijel, ki je zapel in zapisal na ploščo to pesem. Besedilo je v Carigradu in je od tedaj sestavni del pravoslavne liturgije. Versko-alegorični ep Božanska komedija Alighierija predstavlja zbirko tedanjega znanja in je temeljno delo srednjega veka. Pogled na svet in človeka v delu je izrazito teocentričen. Triintrideseti spev poveličuje Marijo, mater Boga. Judovski psalm je biblijska pesniška vrsta izrazito verske, včasih tudi domovinske narave. Razkriva posameznikovo razmerje do Boga; izraža tožbo, prošnjo, pokoro, čaščenje, hvalo in zahvalo. Psalm 117 je namenjen predvsem poveličevanju vsemogočnega Boga.
Vsem trem načinom izražanja je skupno preseganje običajnega načina izražanja in od bralca ali poslušalca zahteva določeno veličino duha in razuma. Gre za dejstvo, da se besedila dotikajo teme onkraj naše stvarnosti, poveličevanja presežnega, ki nam je vsem postavljeno za ideal, h kateremu je treba stremeti. Ker ne gre za »tipična« besedila, je za skladatelja poseben izziv soočenje s predmetom uglasbitve, ki že posvoji naravi daje občutek vzvišenosti ali privilegiranosti med besedili. Kako je ta besedila uspelo preliti v glasbo Marjanu Grdadolniku, Petaru Dinevu in Giuseppeju Verdiju, bomo slišali v izvedbi VS Mezzo iz Novega mesta pod vodstvom Barbare Lotrič.

Grigorije Protopsalt (1778–1820/22)/Petar Dinev (1889–1980):
DOSTOJNO JEST
(pravoslavna liturgija)

Giuseppe Verdi (1813–1901):
LAUDI ALLA VERGINE MARIA
(Dante Alighieri)

Marjan Grdadolnik (1967):
LAUDATE DOMINUM
(Ps. 117 (116, 1))

 


 


OKTET JURIJ DALMATIN, BOŠTANJ

vodja skupine Tine Bec

 

ŽIVALSKE NOVICE

Vsakdo od nas že iz otroštva pozna kakšno zgodbo o živalih, ki s svojimi antropomorfnimi značilnostmi ponazarjajo človeške lastnosti. Zagotovo pa iz otroštva najbolj ostanejo v spominu tiste pesmice o živalih, ki so nas jih naučili starši ali v šoli. No, živalskih viž so se posluževali tudi naši slovenski skladatelji. Marsikdo je v svojih pesmih uporabil kakšno živalsko zgodbico ali priredil kakšno ljudsko pesem o živalih. Če ne drugega, je smešno, ko se najde kakšna povezava med resničnim in »živalskim« življenjem. Takrat se človek najraje kar zasmeji. Kakor koli že, stara mati pravi, da je bila včasih, pa morda je tudi še zdaj, največja novica, če se je kdo v vasi ženil. Dandanes zvemo takšne stvari tudi iz različnih medijev – televizije, časopisov, radia, sploh če se poroči kakšna slavna oseba. V živalskem svetu pa glede na nekaj slovenskih pisateljev in ljudskega izročila ni nič drugače. S svojimi pesmimi smo se popeljali v svet ženitev, snubitev in živalskih medijev. Kako žabe praznujejo ženitev, kako upravljajo svojo radijsko postajo, kako mravlja pripravlja pecivo za svatbo muhe in obada, ki pa imata tudi svoje probleme. Tako bujna domišljija je pripeljala skladatelje k uglasbitvi pesmi na najrazličnejše in najzanimivejše načine.

Vinko Vodopivec (1878–1952):
ŽABE
(Josip Stritar)

Janez Močnik (1936):
ŽABJI RADIO
(Niko Grafenauer)

Radovan Gobec (1909–1995):
MRAVL'A JE V MLIN PELALA
(ljudska iz Porabja)

 




 


MEŠANI PEVSKI ZBOR VIVA BREŽICE

Zborovodkinja Simona Rožman Strnad

 

PREPROSTE LJUBEZNI

Mešani pevski zbor Viva se je pred kratkim predstavil z glasbeno-scenskim koncertom, ki smo ga naslovili Preproste ljubezni, v središče pa postavili 22 skladb različnih žanrov in z različnih koncev sveta, skupna pa jim je izpoved ljubezni. Poleg zvočne slike so bili obiskovalci deležni tudi plesnih miniatur, ki so smiselno dopolnjevale podobo in vezno besedilo koncerta.
Spored za Sozvočenja tako tvorijo 4 skladbe, izbrane iz celovite ljubezenske pripovedi. Navzven je raznovrsten in kontrasten, z zgodbami ljubezni pa močno prepletajoč. Kontrasten je v karakterjih skladb, v njihovih ritmih in žanrih (od šansona do sambe), skupno pa prepojen s strastnimi ljubezenskimi in življenjskimi pripovedmi. Izbrane skladbe so priredbe posavskih skladateljev in tako novitete v slovenskem pevskem prostoru.
Preproste ljubezni tako prinašajo zgodbo štirih, ki vsak po svoje okuša, preizkuša in spoznava ljubezen. Na eni strani strastna in brezpogojna, na drugi nagajiva in šaljiva, a hkrati tudi povezana z bolečino in izgubo. Skupno sporočilo vseh pa je, da nam ljubezen daje moč, da smo tu in zdaj.

Marquerite Monnot (1903–1961)/José A. Oliveira (1951):
L'HYMNE A L'AMOUR
(Edith Piaf)
Frane Milčinski – Ježek (1914–1988)/Janko Avsenak (1949):
PREPROSTA LJUBEZEN
(Frane Milčinski – Ježek)
Aleš Strajnar (1847)/Matjaž Predanič (1987):
DAN NESKONČNIH SANJ
(Dušan Velkaverh)
Sergio Mendes (1941), Carlinhos Brown (1962)/Tine Bec (1993):
REAL IN RIO
(Siedah Garrett)

 


 

 

 

Dodatne informacije

 

 

 

Sonja Levičar

vodja OI

JSKD OI Krško

Valvasorjevo nabrežje 4, 8270 Krško
T: 07/ 488 16 50
E-pošta: oi.krsko@jskd.si

 

 

 

Mihela JAGODIC

samostojna strokovna svetovalka za vokalno glasbo
T: (01) 2410 525
F: (01) 2410 536
E: mihela.jagodic@jskd.si

 

 

Strokovna spremljevalca:-