6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Gorenjska"

Radovljica

sobota, 8. 11. 2014 ob 18.00

Program

MEŠANI PEVSKI ZBOR "MUSICA VIVA" KRANJ – PRIMSKOVO

zborovodja Aleš Gorjanc

LJUDSKO IZROČILO NAŠIH SOSEDOV

Vsak narod je ponosen na svoje ljudsko izročilo. Slovenci pri tem nismo izjema. Imamo pravo bogastvo ljudskih pesmi! Kaj pa sosednji narodi: Hrvati, Madžari, Avstrijci, Italijani? Njihove dežele so nam  po kilometrih zelo blizu, kaj pa po ljudskem izročilu. V projektu vam želimo predstaviti po eno ljudsko pesem iz vsake sosednje države. Slišali in začutili boste podobnosti in neverjetne kontraste z našim ljudskim izročilom. Hitro boste lahko ugotovili, da smo si z nekaterimi deželami v ljudskem izročilu v določenih delih podobni, medtem ko imajo druge dežele povsem drugačno zgodovino in posledično tudi drugačno izraznost ljudskih pesmi.

• Koroške ljudske pesmi so nam zelo blizu in nam zvenijo domače, lahko pa so zelo podobne avstrijskemu izročilu.

• Temperament v madžarski skladbi je zelo svojevrsten, razgiban, sočen.

• Italija je znana po mehkem jeziku in spevnih skladabah. Njihove “kancone” nam božajo dušo.

• Hrvaške ljudske pesmi so nam kar domače, saj imajo podoben zven kot naše. Določene njihove pokrajine pa se lahko izražajo s povsem svojevrstnim slogom.

Slišali boste podobnosti in razlike z našo pesmijo in prav v tem je lahko čar poslušanja.

Zoltán Kodály (1882–1967):
TÚRÓT ESZIK A CIGÁNY
(madžarska ljudska)

Josip Štolcer-Slavenski (1896–1955):
JESENSKE NOČI
(hrvaška ljudska)

Josef Wolfgang Ziegler (1906–2000):
MEIN SCHATZ HAT MI GRÜSSN LASSN
(avstrijska ljudska)

Ivo Meini (1935):
LA VERANDA
(italijanska ljudska)

MEŠANI PEVSKI ZBOR ANTONA TOMAŽA LINHARTA, RADOVLJICA

zborovodkinja Metka Magdič

klavir Andrej Benedik, klarinet Miran Mozetič

SLOVENSKE POPEVKE Z JAZZOVSKIM PRIDIHOM

Mešani pevski zbor Antona Tomaža Linharta deluje v Linhartovem mestu že 22 let. Na koncertu ob 20. obletnici našega zbora in hkrati ob 50. obletnici festivala Slovenska popevka smo v program vključili tudi nekaj zimzelenih popevk. Vse ljudske, ponarodele in umetne pesmi, napisane za zbor, so del naše kulturne identitete. Pomemben del tega izročila so tudi slovenske popevke, ki so rdeča nit tokratnega nastopa MePZ Antona Tomaža Linharta iz Radovljice.
V svoj program smo vključili priredbe slovenskih popevk za mešani pevski zbor različnih avtorjev. Ti so nam dobrohotno dovolili, da popevke izvajamo ob jazzovsko obarvani improvizirani instrumentalni spremljavi. Nastal je izbor pesmi, ki smo ga poimenovali: Slovenske popevke z jazzovskim pridihom. Najprej bo na vrsti Zemlja pleše, pri kateri se klavirju pridruži klarinet. Za tem bo na vrsti venček popevk, ki jih ob klavirju zapojemo v enem kosu, in sicer: Ti si moja ljubezen, Ljubljančanke, Brez besed. Prva in tretja iz venčka sta nežni, malo zaljubljeni popevki, druga je bolj dinamična in nagajiva. Za instrumentalno spremljavo se zahvaljujemo Andreju Benediku za klavirjem in klarinetistu Miranu Mozetiču.

Mojmir Sepe (1930)/Samo Ivačič (1974):
ZEMLJA PLEŠE
(Gregor Strniša)

Jure Robežnik (1933)/Neža Žgur (1987):
TI SI MOJA LJUBEZEN
(Elza Budau)

Jure Robežnik (1933) Neža Žgur (1987):
LJUBLJANČANKE
(Dušan Velkaverh)

Mojmir Sepe (1930):
BREZ BESED
(Elza Budau)

MEŠANI PEVSKI ZBOR IGNACIJ HLADNIK, TRŽIČ

zborovodja Tomaž Meglič

MOKRANJČEVI ŠOPKI

Program je izbran ob 100. obletnici Mokranjčeve smrti. Nekoč več, zdaj manj izvajani rukoveti pri nas in to, da je letos jubilejno leto skladateljeve smrti sta razloga, da sem za letošnjo temo izbral prav njegove (Mokranjčeve) skladbe. S tem želim predstaviti del njegove glasbene dediščine tudi v Sloveniji. K temu me je spodbudilo tudi to, da do zdaj, kot vem, na znanih tematskih nastopih (Sozvočenjih) nihče ni izvajal rukovetov. Ti so nastali v letih 1883–1909, beseda pa je glasbeni izraz, sinonim za rapsodijo umetniško obdelanih in med sabo povezanih ljudskih pesmi. Skladatelj je premišljeno izbral ljudske melodije in jih formiral po sorodnosti teme ali kraja, iz katerega izhajajo. Ljudske melodije skladatelj ni spreminjal, je pa vztrajal na podrobni umetniški obravnavi tega gradiva, na primer z uporabo polifonije in kontrapunkta. Izbral sem dva rukoveta: VI. rukovet iz skladateljevega rodnega Negotina, ki govori o legendi tega kraja Hajduku Veljku, in X. rukovet, ki je bil napisan v času skladateljeve najvišje umetniške zrelosti in pomeni vrhunec njegove glasbene ustvarjalnosti na področju svetovne glasbe ter popoln obrazec umetniške obdelave ljudskih glasbenih tem.

Steven Stojanović Mokranjac (1856–1914):
VI. RUKOVET
(srbska ljudska)

Steven Stojanović Mokranjac (1856–1914):
X. RUKOVET
(makedonska ljudska)

MEŠANI PEVSKI ZBOR SLAMNIK, IHAN

zborovodkinja Ana Černe Gregorič

ŠOPEK ROŽ

Lepote rož ni mogoče prezreti. Človeka nagovarjajo in mu vzbujajo pozornost z raznovrstnimi oblikami cvetov, pisanimi barvami in izbranimi vonjavami. Rože imajo moč, ob kateri ni mogoče ostati ravnodušen. Človek jim že od pradavnine pripisuje močne zdravilne učinke in globoke simbolične pomene.
Tudi pesmi o rožah imajo podobne zdravilne in simbolične pomene kot rože same. Zelo zanimivo je, da se motiv rož pojavlja v vseh glasbenih zvrsteh, zato pesmi o rožah poznajo in z veseljem prepevajo vse generacije. Napeve poznamo in jih znamo zapeti vsi, če naštejemo le nekatere – Lepa bela lilija, Tri planike, Murke, Črn tulipan. Ta raznovrstnost nas je navdihnila pri oblikovanju našega sporeda. Nismo iskali podobnosti, ampak raznovrstnost in posebnosti v pesmih različnih žanrov, ki jih znajo zapeti vse generacije. Želeli smo svoj šopek pesmi.
Šopek rož, ki vam ga predstavljamo, je zgodba, ki pripoveduje o sili, ki vrti svet – o ljubezni. Edinstveni šopek slovenskih ljudskih in umetnih pesmi je povezala in jih zvočno aranžirala Uršula Jašovec.

ŠOPEK ROŽ
(priredbe in avtorske skladbe Uršule Jašovec)
DA BI JAZ ZNALA, (ljudsko besedilo iz Cerovca), POD ROŽNATO PLANINO, (slovenska ljudska) RASTI, RASTI ROŽMARIN, (slovenska ljudska), MOJ ROŽMARIN (Ivan N. Resman), Fran Gerbič (1849–1917): ROŽMARIN (Ivan N. Resman), Uršula Jašovec (1986): ROBENTICE
(Kajetan Kovič), Marij Kogoj (1895–1956): ZVONČKI, (Franči Dolenc), Tone Roš: ZVONČKI IN TROBENTICE, (Tone Roš), Urban Koder (1928): CVETJE V JESENI, Mojmir Sepe (1930): PRIDI DALA TI BOM CVET, (Dušan Velkaverh), BELI CVET (slovenska ljudska), Slavko Avsenik (1929): MURKE (Ivan Sivec), Andrej Babić (1977): CVET Z JUGA (Andrej Babić),
Borut Lesjak (1931–1995): NE ČAKAJ NA MAJ, (Fran Milčinski - Ježek)

ŽENSKI PEVSKI ZBOR MOJ SPEV, GROBLJE

zborovodja Peter Pogačar

SE TIČICE LEPO POJO

Rdeča nit našega programa so slovenske ljudske v povezavi s pticami, vendar smo izbrali med seboj kontrastne skladbe. Te so iz štirih različno slovensko govorečih pokrajin. Vsaka s svoje strani neba, gledano iz osrednje Slovenije, Bele krajine, Rezije, Prekmurja in Istre. Peta skladba s srede programa je s Cerkljanskega. Ptice v skladbah imajo različen značaj in vlogo: od ptic pevk, prenašalk sporočil, do prepirljive in navihane perjadi. Tudi kompozicijsko smo izbrali različne skladbe, od povsem ljudskega triglasja, do priredb ljudskih in uporabe ljudskih fraz ter omejene aleatorike, s katerima skladatelj ustvari kuliso ptičjega ščebeta in vrišča. Postavitev zbora sledi vsebini skladb. Ljudska pesem se poje v prosti postavitvi in se na sredi programa spremeni v formalno, tako rekoč šolsko postavitev, ob motivu Stoji učilna zidna. Tej sledi pesem istrskih Šavrink Čiv, čiv, čiv, ona mi je rekla, v kateri se pravzaprav prepletata dve pesmi s podobno tematiko, vendar z različnima ritmom in metrumom. Pri sestavljanju programa smo upoštevali tudi stopnjevanje večglasja, saj začnemo z enoglasjem in končamo z zadnjo skladbo Beiži ftiček, pri kateri se v dvozborju pojavi osemglasje, ki pa hkrati prinese tudi najbolj disonantna sozvočja našega programa.
Skladbe so povezane v sklepno celoto z minimalnimi dramskimi koreografskimi elementi in bodo izvedene brez prekinitev.

SE TIČICE LEPO POJO
(belokranjska ljudska)

Pavle Merkù (1927–2014):
ČARNI KUS I.
(rezijanska ljudska)

Aldo Kumar (1954):
TICE
(ljudsko besedilo iz Istre)

Blaženka Arnič Lemež (1947):
ČIV,ČIV,ČIV, ONA MI JE REKLA
(istrska ljudska)

Ambrož Čopi (1973):
BEIŽI, FTIČEK
(prekmurska ljudska)

MOŠKI PEVSKI ZBOR TRIGLAV LESCE – BLED

zborovodkinja Slavica Magdič

LJUBEZEN IZPOD PERESA GORENJSKIH SKLADATELJEV
(popotovanje nestanovitnega vasovalca)

Odločili so se predstaviti priredbe ljudskih pesmi štirih gorenjskih skladateljev, ki jih povezuje zgodba o ljubeznih.
Prvi je Uroš Krek, rojen v Lescah in tesno povezan z Gorenjsko, saj je tukaj delal, umrl pa je na Jesenicah. Pesem Se že svita, bo den so izbrali zaradi domačega kraja Lesce, saj je pevsko društvo Triglav ustanovljeno in še deluje prav tu. O drugem predstavniku bi lahko povedali le najlepše. To je skladatelj Egi Gašperšič – velik človek v vsakem pogledu. Je prijatelj zbora in tudi njihov najtesnejši sodelavec. Kadar potrebujejo priredbo, samo rečejo in že jo imajo. Ker tudi sam vodi dva moška zbora, ima veliko izkušenj, ki jih rad in nesebično deli s pevskim zborom Triglav Lesce-Bled. Tretji skladatelj, Peter Lipar, ki se je sicer rodil v Mengšu, je vse svoje poklicno življenje deloval v Kranju. Vse njegove skladbe imajo v sebi pečat njegove osebnosti, ki so jo odlikovale iznajdljivost, duhovitost, iskrivost, spevnost in tudi trpkost, izražena v presenetljivih disonantnih postopih, ki pa so bili dosledno in logično izpeljani. Četrti je eden najpomembnejših zborovodij na Slovenskem, Janez Bole. Zborovodkinja ga je osebno poznala, saj sta oba z Brezij na Gorenjskem. Janez Bole je pustil v zborovski glasbi neizbrisen pečat. Zanimivo je, da so starejši pevci v zboru v mladih letih peli pod njegovim vodstvom prav pesem, ki jo bomo zapeli.
Zbor predstavitev štirih gorenjskih skladateljev povezuje z idejo o štiriperesni deteljici: za srečo in kot močne vezi prijateljstva med njimi in njihovi širitvi med ljudmi. Izpostaviti želijo hudomušnost/duhovitost ljudskih pesmi, ljubezen do rodne grude, ljudskih običajev in absolutne iskrenosti, ki jih preprosta besedila pesmi nosijo v sebi.
Štirje pečati, štirje avtorji in neskončni ljudje, ki so zapisali te ljudske pesmi, ki ostajajo v dušah ljudi za vedno in niso nikoli izbrisane. So »samo« neskončne!
Vse bo izginilo ... zemlja, nebo. Glasba ostala bo, srca napolni z njo ...

Uroš Krek (1922–2008):
SE ŽE SVITA, BO DEN
(gorenjska ljudska)

Egi Gašperšič (1936):
JAMNIŠKA
(gorenjska ljudska)

Peter Lipar (1912–1980):
ČUKOVA ŽENITEV
(slovenska ljudska)

Janez Bole (1919–2007):
TRI SLOVENSKE NARODNE
(slovenske ljudske)

DROUZ RADOMLJE (KD MLIN), RADOMLJE

zborovodkinja Uršula Jašovec
klavir Meta Podbregar

SKLADATELJICA - POUSTVARJALKA

"Že kot otrok sem rada improvizirala, se poigravala s toni in odkrivala nove melodije, ampak tega ne štejem kot svoje prve skladateljske podvige, kljub temu da sem nekatere ideje tudi zapisala na papir. Moje prvo resnejše ustvarjanje se je začelo v srednji glasbeni šoli, kot prvo pravo skladbo pa štejem kantato, katero sem napisala leta 2009. Tega je sedaj pet let.
V svojem ustvarjanju imam rada raznolikost, kar se kaže tudi v izbranih skladbah za ženski sestav. Od moje interpretacije dveh ljudskih pesmi, upesnitve Makarovičeve pravljice do popolnoma lastne kompozicije lahko slišimo klasične harmonije, kot tudi sodobne zvoke, iskanje drugačnega, slikanje barv tonov in šumov, poigravanje z malimi elementi v besedilu in glasbi. Glasba je vse kar nas obdaja, glasba smo mi. Glasba sem jaz. Glasba si ti."

Uršula Jašovec (1986):
RASTI, RASTI ROŽMARIN
(slovenska ljudska)

Uršula Jašovec (1986):
COPRNICA ZOFKA
(Svetlana Makarovič)

Uršula Jašovec (1986):
ČE TI NE BOŠ MOJ
(slovenska ljudska)

Uršula Jašovec (1986):
aNaLiZa vol. II
(Uršula Jašovec)

UČITELJSKI PEVSKI ZBOR
SLOVENIJE EMIL ADAMIČ, LJUBLJANA

zborovodkinja Ana Černe Gregorič
klavir Teja Komar, klarinet Urška Zupan

PTICE EMILA ADAMIČA

Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič se želi s pripravljenim tematskim programom pokloniti svojemu ustanovitelju in dolgoletnemu zborovodji Emilu Adamiču. Ljudske pesmi o pticah v priredbi Emila Adamiča povezuje in osvežuje instrumentalna spremljava za klavir in klarinet skladatelja Pavla Dolenca.
Narava vsake od pesmi je drugačna; vsaka predstavlja enega izmed zborovodij edinstvenega učiteljskega zbora, ki združuje pevce-učitelje iz številnih slovenskih pokrajin. Vsak zborovodja je zboru pustil trajen pečat s svojim značajem in izborom repertoarja, načinom dela in dirigiranja. Instrumentalna spremljava pesmi o pticah pa je stalnica zbora – predstavlja njegove pevce, ki so duša zbora že 90 let. Tudi vsebinsko so pesmi različne. Ljubezenska tematika ponazarja veselje, srečo in zadovoljstvo ob dosežkih na tekmovanjih, druženju na vajah in skupnem muziciranju. V pesmi Kaj pa delajo ptički zaslutimo občutje žalosti, ki zaveje ob slovesu zborovodje ali pevcev. Vsak odhod pomeni konec nekega poglavja v delovanju zbora. Vendar pa vsak konec nakazuje nov začetek, kar simbolizira pesem Kukovca je kukala. Ptice Emila Adamiča seveda ne morejo preprečiti vremenskih in drugih nevšečnosti, lahko pa pripomorejo k temu, da jih prevedrimo z glasbo.

Emil Adamič (1877–1936)/Pavel Dolenc (1968):
KUKOVCA JE KUKALA
(napev iz Kokošarjeve zbirke)

Emil Adamič (1877–1936)/Pavel Dolenc (1968):
KAJ PA DELAJO PTIČKI?
(slovenska ljudska )

Emil Adamič (1877–1936)/Pavel Dolenc (1968):
NOCOJ SE MI JE SANJALO
(ljudska iz Dutovelj)

Emil Adamič (1877–1936)/Pavel Dolenc (1968):
DA SEM JAZ PTIČICA
(Oton Župančič)

Emil Adamič (1877–1936)/Pavel Dolenc (1968):
PRELJUBA TIČ'CA DRENOVA
(slovenska ljudska)

AKADEMSKI PEVSKI ZBOR FRANCE PREŠEREN KRANJ

dirigent Fernando Mejias

POJEM GOSPODU

Petje, namenjeno Bogu, je od davnega časa izraženo po vsem krščanskem svetu in v vseh jezikih. Skladatelji so in bodo posegali po citatih iz Knjige psalmov iz Svetega pisma, nekateri pa veličino Stvarnika opevajo tudi z lastnimi besedili.
Izbrali smo štiri zelo različne skladbe, ki pa so si izpovedno zelo enotne – renesančna Cantate Domino in baročna Singet dem Herrn ein Neues Lied, črnska duhovna I'm gonna sing 'til the spirit moves in my heart in sedanjostna Cantate Domino, ki zajema angleško, baskovsko in latinsko besedilo, izražajo preprosto misel – pojmo Gospodu.
Pel bom, dokler se Duh ne dotakne mojega srca.

Hans Leo Hassler (1564–1612):
CANTATE DOMINO
(Psalm 96: vv. 1-3)

Johann Pachelbel (1653–1706):
SINGET DEM HERRN EIN NEUES LIED
(Psalm 96: vv.1-3)

Josu Elberdin (1976):
CANTATE DOMINO
(Psalm 95)

Moses Hogan (1957–2003):
I’M GONNA SING ‘TIL THE SPIRIT MOVES IN MY HEART
(Moses Hogan)

Dodatne informacije

Mihela JAGODIC samostojna strokovna svetovalka za vokalno glasbo T: (01) 2410 525 F: (01) 2410 536 E: mihela.jagodic@jskd.si

Strokovna spremljevalca:-