6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Primorska"
Dobrovo v Goriških Brdih
Viteška dvorana na Gradu Dobrovo
petek, 21. 11. 2014 ob 20.00
Program
MOŠKI PEVSKI ZBOR JEZERO,
DOBERDOB, ITALIJA
zborovodkinja Zulejka Devetak
harmonika Viljem Gergolet
ŽIVETI – UMRETI NI BILO VPRAŠANJE
Projekt MPZ Jezero nosi kot naslov prvi verz poezije Filiberta Benedetiča, ki je vklesana na spomeniku padlih v NOB v Doberdobu, lahko pa bi bil tudi Slovenska umetna partizanska pesem.
Partizanska pesem je ustrezala namenu časa, v katerem je nastajala. V obdobju 2. svetovne vojne je taka pesem podpirala borce, ki so zapustili domove in odšli v boj. Dajala jim je pogum, upanje v boljšo prihodnost, spominjala jih je na padle tovariše, zato se je tudi tako krepko zakoreninila v dušo ljudstva. Večkrat je slovenska partizanska pesem sprejela melodije starih delavskih pesmi, revolucionarnih skladb, ljudske napeve drugih narodov, pa tudi domače napeve s prirejenim besedilom. K rasti partizanske pesmi so enakovredno pripomogli pesniki (med drugimi Matej Bor, Radovan Gobec in Tone Seliškar) in skladatelji (npr. Karol Pahor, Marjan Kozina, Radovan Gobec, Rado Simoniti). Zelo priljubljene so bile skladbe za moške zbore, ki so z umetniškega pogleda dosegle dokaj visoko stopnjo, hkrati pa se je uveljavila praksa petja ob spremljavi harmonike, najprej ob samospevih, pa tudi pri večglasju. V nasprotju so bili mešani sestavi dokaj manj uspešni. Tudi glasbene oblike so bile pestre: imamo žalostinke, himne, koračnice... Spremljava harmonike in recitacije bodo obogatili naš krajši izbor skladb.
Radovan Gobec (1909–1995):
BOHOR JE VSTAL
(Radovan Gobec)
Sveto (Svetozar) Marolt-Špik (1919–1944)/Radovan Gobec (1909–1995):
PESEM XIV. DIVIZIJE
(Karel Destovnik - Kajuh)
Makso Pirnik (1902–1993):
SMRT V BRDIH
(Nada Carevska - Živa)
Karol Pahor (1896–1974):
NA JURIŠ
(Tone Seliškar)
Rado Simoniti (1914–1981):
VSTAJENJE PRIMORSKE
(Lev Svetek - Zorin)
MOŠKI PEVSKI ZBOR JEZERO,
DOBERDOB, ITALIJA
MEŠANI PEVSKI ZBOR
OBALCA KOPER
zborovodkinja Sonja Mezgec
povezovalka sporeda Špela Tič
POTOVANJE Z VLAKOM
MePZ Obalca bo predstavil tematiko z naslovom Potovanje z vlakom. Izvedli bomo tri stilsko različne skladbe, ki kot celota prikazujejo dogajanje in potovanje na vlaku. Prva bo skladba Vlak Uršule Jašovec, ki s fonetičnimi zlogi, šumniki ter raznimi konsonantami ponazarja posnemanje vlaka od prihoda na postajo, vkrcanje ljudi ter izstop na končni postaji. Pri skladbi lahko zasledimo abstraktno-fonetične elemente, kot so srkanje sline, ki ponazarja zapiranje vrat, ritmične elemente npr. tkč tkč, ki prikazujejo vožnjo vlaka in jazzovsko-ritmične elemente, ki jih zasledimo v moškem partu, ko posnema tolkala. Sledi priredba Nine Hundred Miles Jonathana Rathbona, ki opisuje domotožje in žalost osebe, ki je od doma oddaljena 900 milj in si neznansko želi priti spet domov. Lahkotnost vožnje je prikazana z jazzovsko značilnimi elementi in ritmičnimi motivi npr. sha sha sha (3- + 3- + 2-osminski ritem) ter da va da ba da dn da va (3+3+2), medtem ko je bolečina osebe, ki je na vlaku, prikazana v »solističnih« delih v celotni basovski liniji. Zadnja skladba I'm A Train satirično in hkrati zabavno prikazuje naporno in težko delo vlaka. Tudi ta skladba vsebuje ritmične posebnosti npr. konstante, sinkope in jazzovsko obarvane akorde (+9, +11), ki dajejo ves čas občutek lahkotnosti in igrivosti.
Uršula Jašovec (1986):
VLAK
(Uršula Jašovec)
Jonathan Rathbone (1957):
NINE HUNDRED MILES
(ameriška ljudska)
Peter Knight (1917–1985):
I’M A TRAIN
(Albert Hammond, Mike Hazelwood)
DRUŠTVO MEŠANI PEVSKI
ZBOR POSTOJNA
zborovodja Mirko Ferlan
uvodno besedilo: dr. Zvone Žigon
OPELO OB 100-LETNICI
Leto 2014 je leto spomina na začetek največje novodobne svetovne morije, ki je zahtevala na milijone nedolžnih življenj. Spominjamo pa se tudi druge, manj svetovno priznane, a vendar za zborovske umetnike izjemno pomembne obletnice. Letos mineva sto let od smrti največjega srbskega skladatelja Stevana Stojanoviča Mokranjca, ki je s svojimi umetninami povzdignil srbsko (in ne samo) glasbeno kulturo na za tiste čase verjetno najvišjo mogočo raven. Od številnih zborovskih del smo izbrali Opelo, molitev za rajne, v poklon velikemu skladatelju in v spomin na žrtve 1. svetovne vojne.
Opelo izraža tipičen Mokranjčev poznoromantični slog, v katerem lahko zelo jasno zasledimo vplive pravoslavne pompoznosti in arhaičnega misticizma; to ustvari v glasbi izrazite kontraste, ki so vsekakor povezani v premišljeno celoto. Opelo zaznamujejo izrazite in spevne basovske linije in melizmatični postopi, ki so tipični za skladateljev slog.
V primerjavi z drugimi Mokranjčevimi sakralnimi deli ima Opelo pretežno polifono strukturo, ki se v nekaterih fragmentih izraža v prefinjenem kontrapunktu. Delo je bilo sicer napisano v liturgične namene in bi bilo navadno razdeljeno na manjše sklope, ki bi jih zbor odpel v dialogu s solistom duhovnikom. Zaradi posrečene kompozicijske in dramaturške celote pa se delo lahko izvaja tudi kot zaključena koncertna skladba.
Steven Stojanović Mokranjac (1856–1914):
OPELO
(pravoslavni pogrebni obred)
MEŠANI PEVSKI ZBOR
COMINUM, KOMEN
zborovodkinja Ingrid Tavčar
klarinet Katijana Rener, tolkala Matija Tavčar, harmonika Aleksandar Djokić
IGRAJ KOLCE, NE POSTAVAJ!
Ples in petje sta bila od nekdaj človekova spremljevalca pri vseh pomembnejših mejnikih njegovega življenja, v prazničnih dneh in na koncu večjih opravil. Nekoč obredno in včasih tudi magično vlogo sta v stoletjih prilagajala novim navadam, drugačnim obredom, in jo tako ohranila vse do zdaj. Plese v krogu, tako imenovana narodna kola, poznajo številni narodi, predvsem pa so doma v slovanskih deželah. Kolo kot izraz za ples, pri katerem se plesalci primejo za roke in oblikujejo krog ali polkrog ter plešejo vsi na isti način, je pri nas doma le v Beli krajini – tja so ga kot del njihove kulture prinesli Uskoki, ki so pribežali iz Hrvaške in Bosne. Naš izbor skladb je prerez raznovrstne melodike in ritmike, ki jih pesmi kol različnih narodov vsebujejo. Na začetki nastopa bodo preprostejše oblike kol, pesem Pobelelo pole, ki velja na Slovenskem za edini primer balade kot prave plesne pesmi, ter makedonsko kolo Što mi e milo. Sledili bosta srbski koli Ajde Jano in Niška Banja, ki sta navdihnili ameriška skladatelja, da sta ju priredila, kar nam priča o priljubljenosti slovanskega melosa, ki je krepko prekoračil meje narodnega ozemlja. Nastop bo zaokrožila pesem Igraj kolce v priredbi skladatelja Jakoba Ježa, ki je uporabil del tako imenovanega metliškega obredja in v osnovi preproste melodije umetelno obdelal in jim dal novo razsežnost.
Prepričani smo, da boste nad koli navdušeni tako, kot smo bili pevci ob usvajanju novih ritmov in ponovnem odkrivanju slovanskih korenin ter iz njih izhajajoče energičnosti.
POBELELO POLE
(belokranjska ljudska)
ŠTO MI E MILO
(makedonski ples)
Tina Harrington (1985):
AJDE JANO
(srbski ples)
Nick Page (1952):
NIŠKA BANJA
(srbsko-romski ples)
Jakob Jež (1928):
IGRAJ KOLCE
(belokranjska ljudska)
KOMORNI ZBOR
MUSICA VIVA, TOLMIN
zborovodkinja Erika Bizjak
trobila David Miljančič, Domen Gantar, Matic Kovač, Matija Mlakar, boben Matej Zgaga, continuo Nika Kovačič
SREDI ŽIVLJENJA V SMRT
Funeral Music of Queen Mary, ki jo je ob smrti kraljice napisal Henry Purcell, je prefinjena baročna umetnina, v kateri so združeni vsi elementi sakralne glasbe. Barok, ki sicer rad prisega na pretiravanje zvočnih učinkov, se tokrat podredi žalostnemu trenutku toliko, da postane skladba nekakšna lirična popotnica v večno življenje, zvok celotne kompozicije pa je globoko v sebi zastrt in ponižen, zagledan v spoznanje, da smo »sredi življenja v smrti«, da je minljivost najbolj žlahten in pozornosti vreden del bivanja, da angel smrti potrka na naša vrata kot strašna in osvobajajoča skrivnost – šele s smrtjo se začne večnost.
Purcell je skladbo napisal z občutkom. Lahko bi rekli, da jo je napisal tudi z občutkom za lastno smrt, saj je čez nekaj mesecev tudi sam zapustil ta svet. Sodobniki so začutili univerzalnost skladbe, ki je nato zazvenela tudi na njegovem pogrebu. Smrt je pač prehod, med bitji ne dela razlik, »kosi« po za nas skrivnostnem in neznanem ključu; nikoli ne odbira, ker smo vsi že izbrani.
V skladbi je njena moč izražena z veščino velikega mojstra: zborovski part je uravnotežen, zelo zmeren, brez kontrastnih napetosti, čeprav ekspresiven in harmonsko bogat, instrumental pa gradi na ponižni veličastnosti, točno tako, kot si lahko le želimo – žalostno popotnico povzdigne na himnične temelje, čeprav nikoli ne preide v območje pompoznega in »kraljevskega«. Skladba presega trenutek (smrt kraljice) in nam ponudi blagodejni občutek, da smo sredi teme v svetlobi upanja in da šele s smrtjo zares lahko začutimo življenje.
Henry Purcell (1659–1695):
FUNERAL MUSIC OF QUEEN MARY:
(molitve po liturgiji anglikanske cerkve)
KULTURNO DRUŠTVO GORIŠKI
KOMORNI ZBOR, NOVA GORICA
zborovodkinja Mateja Černic
klavir Eva Dolinšek
STAREJŠA POEZIJA V UGLASBITVI SKLADATELJEV 20. STOLETJA
Skladatelji večinoma izbirajo poezijo sodobnih umetnikov, večkrat pa iščejo navdih tudi pri besedilih iz starejših zgodovinskih obdobij. To jim ponuja zanimiv izziv, kako je mogoče s sodobnim izrazom prikazati vsebine, ki ne spadajo v njihov čas, a zaradi čustvenega naboja lirične izpovedi stopajo v krog brezčasnosti. Skladatelji poskušajo ob svojem osebnem in sodobnem izrazu najti pridih arhaičnosti, s katerim bi ohranili stik z izvorom besedila.
Najbolj uporabljeno sredstvo so seveda madrigalizmi, pri katerih glasba najbolj izrazito upodablja pomen besede: intervalni skok, ki predstavlja skakanje nimf in satirov (Calusetti) ali od sijaja drhteča narava (Bettinelli). Pojavljajo se disonance in kromatizmi, ki po eni strani s sodobnimi glasbenimi sredstvi (ki segajo v modalnost) še bolj poudarijo vznesenost čustev, kakršna je lahko nesrečna ljubezen (Lauridsen), po drugi strani pa preprosto dajejo lahkotni melodiji pridih sodobnosti (Johanson). Zanimiva je tudi složnost med melosom in ljubezensko liriko treh izmed pomembnejših kultur renesančnega pesništva. Shakespearovo besedilo (Johanson) se izraža v plesni melodiji s klavirsko spremljavo, ki spominja na lutnjo, Orleansova obožujoča pesem nedosegljivi gospe z Debussyjevimi tipičnimi modalnimi posegi izraža vpetost v idealizirano oddaljeno ljubezensko razmerje. Italijanska besedila pa poleg idilične izražajo tudi strast in dihotomijo ljubezni: od pastoralnega razpoloženja (Clausetti) do ognja in trpljenja, ki ga povzroči neusmiljena in nedosegljiva ljubljena (Lauridsen).
Claude Debussy (1904–1963):
TRES CHANSONS DE CAHRLES D'ORLEANS:
(Charles d'Orleans)
Bruno Bettinelli (1955–2008):
TRE ESPRESSIONI MADRIGALISTICHE:
(Matteo Maria Boiardo)
Pietro Clausetti (1904–1963):
SALTAVAN NINFE
(ljudski napev iz 15. st.)
Sven Eric Johanson (1919–1997):
FANCIES:
(William Shakespeare)
Morten Lauridsen (1943):
SIX FIRE SONGS ON ITALIAN RENAISSANCE POEMS:
(N.N.)
DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR
PUERI CANTORES TOLMIN
zborovodkinja Barbara Kovačič
klavir Gregor Spacal, tolkala Simon Klavžar
GLASBA, KI ŽIVI V PLESNIH KORAKIH
Glasbena tradicija Srednje in Južne Amerike je izjemno bogata in različna. Vse dežele se lahko pohvalijo z obsežno in značilno zbirko slogov, ki so se izoblikovali iz staroselskih ritmov v dolgi zgodovini vplivov priseljevanj iz Evrope ter dotoka afriških sužnjev. V novem okolju se je vse našteto zlilo v edinstveno glasbeno-plesno zgodbo,v kateri se izrazijo izjemen temperament tamkajšnjih ljudi, strastna predanost glasbi, v kateri prevladujejo izvirni ritmični vzorci, ki so postali popularni po vsem svetu. Kdo ne pozna sambe ali tanga, pri katerih vse našteto dobi svojo vidno in čutno podobo.
Svojo pripoved začenjamo v Venezueli. V njej bomo začutili karibsko vzdušje, sipine, puščavski polotok in Ande, mestni utrip in rajanje. V Argentini, deželi srebra, ki je bil povod za evropsko kolonizacijo,prevladujejo ritmi tanga. V Braziliji, edini portugalsko govoreči in največji državi v Južni Ameriki, se je za potrebe karnevala v Riu razvila samba, živahen, razgiban in radosten ples. Prav v sambi je na najbolj žlahten način zaživelo sožitje afriških, azijskih in evropskih prvin. Bolj ko gremo proti severu, bolj je zvok latinski. Tu že stoletja igrajo merengue. Njegove korenine izhajajo iz afriške glasbe, ki so jo v Dominikansko republiko prinesli afriški sužnji. Na najvišji točki Latinske Amerike je Mehika, dežela z velikim številom žanrov, a najbolj znana po glasbi mariachi, ki je jedro mehiške ljudske glasbe.
Emilio Dublanc (1911–1999):
POR DOS PALOMITAS MUERTAS
(Jose G. Huertas)
Eduardo Lakschevitz (1970):
SAMBALELE
(ljudska iz Brazilije)
Pascale Denis (1975)/Laurina Vasques:
AIRES DE QUISQUEYA
(ljudska iz Dominikanske Republike)
Alberto Grau (1937):
EL BARCITO
(ljudska iz Venezuele)
Stephen Harfield (1956):
LAS AMERILLAS
(ljudska iz Mehike)
Dodatne informacije
Strokovna spremljevalca:-
|
