ZBOROVSKA GLASBA / REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI 2014

6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Štajerska in Pomurje"

Maribor

Unionska dvorana
nedelja, 16. 11. 2014 ob 18.00 

 

Program

 

VOKALNA SKUPINA FANTJE NA VASI KUD RAČE

vodja skupine Tone Žuraj

 

ŠÖRKA POLA

Zvočni mikrokozmos v srcu Evrope pisanih melodičnih raznovrstnosti, zgoščenih na majhnem kulturnem prostoru, od sinjega morja, nazobčanega visokogorja, igrivo nabranega hribovja, se vije do stepske uverture šörkih pol. Ta uvertura, ki povezuje evropsko in azijsko zvočno krajino, za naš zvočni prostor ni samo uvertura, ampak dražljiv del glasbene kulturne dediščine.

Radovan Gobec (1909–1995):
VÖRA BIJE
(prekmurska ljudska)

Matija Tomc (1899–1986):
SAN SE ŠETAO, GORI, DOLI
(prekmurska ljudska)

Uroš Krek (1922–2008):
MARKO SKAČE
(prekmurska ljudska)


MEŠANI PEVSKI ZBOR
KUD ŠMARTNO NA POHORJU

zborovodja Martin Juhart

 

ZLATA DOBA SLOVENSKE POPEVKE

Slovenska popevka je slovenski festival zabavne glasbe, ki je bil prvič prirejen leta 1962 na Bledu. Od takrat do začetka osemdesetih let smo peli popevke, ki so še vedno prave zimzelene melodije. V zadnjem obdobju opažamo, da na terenu mladi velikokrat sledijo tuji glasbi, pojejo tuje pesmi, k temu se nagibajo tudi mediji. Ker je delo v našem zboru tudi vzgojno in ker od mladih pevcev prihaja veliko spontanih pobud po petju slovenskega glasbenega izročila, smo se odločili program nameniti nekaterim zimzelenim slovenskim popevkam.
Tam, kjer sem doma je delo mojstra Jožeta Privška in Miroslava Košute. V originalu jo je prepeval Edvin Fliser, za zbor pa jo je priredil Avgust Skaza.
Mojmir Sepe je na področju slovenske popevke prispeval zelo veliko. S tekstopisko Elzo Budau sta ustvarila veliko skladb, ki so postale slovenska identiteta. S pesmijo Brez besed nas je leta 1966 na Evroviziji zastopala Berta Ambrož, zdaj jo bomo slišali v zborovski preobleki izpod peresa kar skladatelja. Mojmir Sepe je za zbore priredil kar nekaj njegovih skladb, med drugimi tudi Poletno noč. To skladbo bomo slišali s klavirsko spremljavo našega zborovodje Martina Juharta.
Te pesmi sicer živijo v kolektivnem spominu slovenskega občinstva in med mladimi, a jih je treba tudi s takim načinom dela v teh časih še bolj negovati.

Jože Privšek (1937–1998):
TAM, KJER SEM DOMA
(Edvin Fliser)

Mojmir Sepe (1930)/Matej Juhart (1991):
BREZ BESED
(Elza Budau)

Mojmir Sepe (1930)/ Matej Juhart (1991):
POLETNA NOČ
(Elza Budau)



KOMORNI ZBOR ŠKRJANČEK KUD RAČE

zborovodja Tone Žuraj

 

KOROŠKE VIŽE Z ŽLAHTNIMI OHRANJEVALCI - JUBILANTI

Koroška, zibelka prelepih melodij – viž, ki so pognale iz srca korenin močno, polnokrvno, kot je polnokrvno vse tisto prvinsko, ki se rodi z življenjsko močjo, kije nad časom, prostorom in rodovi. Ta sila prevzame tudi tiste, ki pridejo prvič v stik z njo, kadar neponovljivo zazna zibel, voz življenja in njegovo minevanje.
Žlahtni in učinkoviti ohranjevalci tega zvočnega in besednega blaga so avtorji, ki znajo z zvočno opremo melodijo povzdigniti tako, da se med drugimi dvigne in zažari kot feniks. V sporedu škrjančkov bodo tako zazveneli trije: dva letošnja jubilanta ob svojih 80-letnicah – Lojze Lebič in Jože Leskovar – ter pred desetimi leti umrli Samo Vremšak.

Lojze Lebič (1934):
LUBA VIGRED SE RODI
(ljudska iz Roža)

Samo Vremšak (1930–2004):
SÖNTR' POJD'
(koroška ljudska)

Jože Leskovar (1934):
BOD' MOJA
(venček ljudskih)



KOMORNI MOŠKI ZBOR PTUJ

zborovodkinja Nina Lorber

 

SLOVESA

Je čas, ki da, in je čas, ki vzame. Slovo je del življenjskega cikla. Največkrat ga doživljamo polni žalosti, tesnobe in bolečine. Četudi ni večno. Veliko ljudskih in umetnih skladb za moške zbore ima kot življenje bridko tematiko slovesa. Zgodbe naših pesmi imajo dva skupna imenovalca. Prvi so razna slovesa, drugi čas. Tako se v skladbah poslavljamo od ljubih, ljubezni, življenja, lepih ter čudežnih dni in odprtih poti. Z zadnjo skladbo opevamo domoljubni ponos, ob slovesu od doma in družine. Doživljanje in poslavljanje je ob glasbi veliko lažje in lepše. Zato se dojemanje naših durovskih skladb giblje okoli zanimive barvne palete. Od rdeče, oranžne, do modrosive, ki v nas vzbujajo različna občutenja. Prav tako značilnosti samih, v osnovi durovskih tonalitet, ki so jih skladatelji izbrali in z njimi podkrepili besedo v harmonsko celoto. Prepevamo v čistem, preprostem, a odločnem C-duru. Nežnem, mirnem in rustikalnem G-duru. Des-duru, degeneriranem v žalosti in navdušenju, ter As-duru, polnem smrti in večnosti.
S programom obujamo spomin na dolgoletnega dirigenta in prijatelja Komornega moškega zbora Ptuj Franca Lačna, ki nas je letos zapustil. Pod njegovo taktirko so vse te skladbe pred davnimi leti že zvenele in risale barve sloves. Lepi spomini, preživeti čas in pesmi ostajajo.

Emil Adamič (1877–1936):
VSE NAJLEPŠE ROŽICE
(štajerska ljudska)

Zorko Prelovec (1887–1939):
SEDEM SI ROŽ POREZALA MI
(Ivo Peruzzi)

Viktor Mihelčič (1913–2010):
DALEČ NEKJE
(Slavko Jug)

Peter Lipar (1912–1980):
PARTIZANOVO SLOVO
(Matej Bor)


 

 

 

KUD VIVERE, SLOVENSKA BISTRICA

zborovodja Tadej Kušar

 

OTOŽNOST V SLOVENSKI LJUDSKI IN PONARODELI PESMI

Vem, ob programu vokalne skupine Vivere bo najprej marsikoga prijelo, da bi rekel, spet te »ljudske« pesmi. Ali jih v svojih grlih ne prežvekujejo vsi zbori na Slovenskem? Kaj pa je lahko v njih še vznemirljivega, kaj takega, česar še nismo slišali? Ampak to bo vsekakor le prvi pomislek.
Vivere se namreč predstavljajo z novo »slovensko« štiriperesno deteljico, ki je seveda zimzelena in nabrana tako rekoč z vsega slovenskega etničnega ozemlja. Če bi ji dodale še peto, primorsko pesem, bi lahko rekli, da se v njihovem izboru vidi »z Goričkoga v Piran«. Vsej četverici pesmi je skupna zdaj rahlejša, zdaj zelo izrazita otožna nota, ki se lahko kmalu spremeni v mravljince na hrbtih poslušalcev. Seveda nočemo reči, da so otožne vse slovenske ljudske ali ponarodele pesmi, da v njih ni povsem drugačnih poudarkov.
Toda dejstvo je, da je znal slovenski ljudski genij preteklih stoletij izgubo in žalost ob njej še posebno prepričljivo izraziti. Morda je prav zato občutek izgube rdeča nit programa vokalne skupine Vivere. V njem različne slovenske pokrajine spregovorijo o bolečini, ker ni več doma, ker ni več ljubljene osebe ali ker zaradi slane ni več rož na vrtu. Seveda bi bilo premalo, ko bi ostalo le pri dobro znanih besedilih in napevih. Zato lahko tisto, kar so v svoje pesmi tako učinkovito prelili svoji predniki, zdaj zares spregovori le, če njihova otožna občutja preoblečemo v aranžmaje, ki so bliže sodobnemu ušesu. Prav ti najbolj pričujejo za nič zmanjšano živost slovenske pesmi in njenega vsem našim pokrajinam skupnega tragičnega doživljanja minljivosti na tem svetu.  

Ambrož Čopi (1973):
ČE BI JAS BEJLA FČEJLICA
(ljudska iz Števanovcev)

Miro Kokol (1937):
ZAGORSKI ZVONOVI
(gorenjska ljudska)

Tadej Kušar (1975):
JE PA DAVI SLAN'CA PALA
(slovenska ljudska)

Primož Košat/Jakob Jež (1928):
NMAV ČRIEZ JIZARO
(Fran S. Treiber)


 


VOKALNA SKUPINA
A CAPPELLA KUD RAČE

vodja skupine Tone Žuraj

 

ZVOČNE SAPICE NAŠEGA ČASA

Umetniška iskanja so tisti vabljivi nemir in hkrati največja svoboda, česar so deležni iskalci novega ali neustaljenega skozi umetniške vetrove in viharje časa. Velike in majhne amplitude vzponov in padcev poganjajo iskalce nezadržno naprej v novo, neznano, željno prepiha, odisejsko. Zvočne sapice našega časa Vokalne skupine A cappella so mikrokozmos in odsev večnega pihljanja v to novo, neznano.

Nana Forte (1981):
JADRO
(M. J. Lermontov)

Tone Žuraj (1942):
VENI, MUSICA!
(Tone Žuraj)

Ambrož Čopi (1973):
HARMONIKA VETRA
(Boris A. Novak)


 


MEŠANI PEVSKI ZBOR CANTATE
MURSKA SOBOTA


zborovodja Dejan Prasl
klavir Tadeja Mesarič

 

BOND, JAMES BOND

V svetu, polnem gorja, prežečih nevarnosti, bojev in spopadov, vladata žalost in brezup. V takih razmerah ljudje potrebujejo heroja, ki mu zaupajo in v katerega verjamejo. Nekoga, ki v sivi vsakdan vnese žarek upanja in razsvetli mračne obraze ter razblini dvome. Med hladno 2. svetovno vojno je nastala ideja o Jamesu Bondu, ki kot karizmatični agent Britanske tajne službe, s kodnim imenom 007, potuje po eksotičnih krajih in s svojo iznajdljivostjo rešuje grožnje, ki pretijo svetu.
Tako kot karizmatičnega, vsestransko iznajdljivega in nadvse šarmantnega Jamesa tudi člane Mešanega pevskega zbora Cantate druži skupna želja po dobrodelnosti in prižiganju luči upanja v svetu hudobije in gorja. Številka sedem, kot simbol agenta 007, ima tudi za nas prav posebno vrednost, saj prav letos praznujemo svojo 7. obletnico delovanja. Zato nikar več ne skrbite, neustrašni agenti in brhka Bondova dekleta prihajajo, da vas z močjo glasbe rešijo iz vsakodnevnih zagat. Podajte se z nami na razburljivo popotovanje skozi čas in prostor, trepetajte z nami v boju proti zlu, okusite sladkost vroče ljubezni, navdušujte se nad večnostjo diamantov (Diamonds are forever, 1971) in razburljivo negotovostjo jutrišnjega dne (Tomorrow never dies, 1997). Stali bomo pokončno in se s pogumnim korakom podali v nove boje, tudi če se bo nad nami razpiralo sivo, mračno nebo (Skyfall, 2012). Prihaja Cantate. MePZ Cantate.

Monty Norman (1928)/Jay Althouse (1951):
JAMES BOND THEME

Paul Epworth (1974), Adele Adkins (1988):
SKYFALL
(Paul Epworth, Adele Adkins)

Mitchell Froom (1953), Sheryl Crow (1962):
TOMORROW NEVER DIES
(Mitchell Froom, Sheryl Crow)

John Barry (1933–2011):
DIAMONDS ARE FOREVER
(Don Black)



 

Dodatne informacije

 

 

 

Matija VARL

T: 02 234 21 17

E: matija.varl@jskd.si

 

 

 

Mihela JAGODIC

samostojna strokovna svetovalka za vokalno glasbo
T: (01) 2410 525
F: (01) 2410 536
E: mihela.jagodic@jskd.si

 

 

Strokovna spremljevalca:-