english organizacija kulturna mreža priznanja in nagrade aktualno financiranje

Naši zbori, letnik 2013, notni zvezek 2

2. notni zvezek revije Naši zbori, letnik 63

število strani 40
leto izdaje 2013
Cena: 7,00 €

Zaloga: Na zalogi

ali

Naši zbori, letnik 2013, notni zvezek 2

Dvokliknite za ogled slike v polni velikosti

Pomanjšava
Povečava

Opis

VSEBINA:

Mešani zbori

Tomaž Bajželj: POZABLJENJE (France Balantič)
Barbara Maurer: PESEM (Tone Pavček)
Adi Danev: ČUK SE JE OŽENIL (slovenska ljudska)

Moški zbori

Tadeja Vulc: KLOBUKI (Niko Grefenauer)
Jurij Fleišman/Janez Močnik: KRANJSKI FANTJE (Jurij Fleišman)
Matevž Fabjan: Se že svita, bo den (koroška ljudska iz Podkorena)

Ženski zbori

Andrej Makor: TRI O LJUBEZNI (Stano Kosovel)
1. Idilica,
2. Evokacija,
3. Serenada


VIZITKE:

Tomaž Bajželj: POZABLJENJE

Pozabljenje je kratka, tenkočutna pesem iz vrst ljubezenskih pesmi Franceta Balantiča, kjer sem se ob uglasbitvi poskušal čim bolj približati lastnemu ritmu besed in z glasbo podpreti preprosto dramatiko besedila.
Skladba po izraznem stilu sledi skladbi Zasuta usta izpod peresa istega pesnika in se v harmonskem in kompozicijsko-tehničnem stilu nekoliko naslanja na izročilo ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja, katerega zborovska dela sem v tistem obdobju mojega komponiranja z veseljem študiral. Nastala na željo dirigentke Branke Potočnik in zbora Deprofundis, ki jo je v Grajski kapeli v Škofja Loki v novembru 2005 tudi krstno izvedel.

Barbara Maurer: PESEM

Že ko sem kot gimnazijka na literarnem večeru naše šole imela čast spoznati pesnika Toneta Pavčka, me je tako kot umetnik kot tudi kot človek impresioniral s svojo preprostostjo, toplino in pozitivnim odnosom do življenja. Od takrat se vedno rada vračam k njegovi besedi, ki jo še zdaj z velikim veseljem prebiram, saj v njej vsakič znova najdem kakšen drobec življenjskih modrosti.
Skladba Pesem (z značilnim začetkom „Pojdem na ravno polje“) je le ena izmed mnogih njegovih pesmi, ki so se me dotaknile. Uglasbila sem jo januarja 2013 za mešani pevski zbor, posvetila pa pokojnemu pesniku v spomin. Napisana je živahno, tonalno, v ljudskem duhu (ki ga dodatno podkrepi končni vzklik), njena kontrastna vmesna dela pa tonsko slikata besedilo (npr. z oktaviziranim moškim unisonom na mestu „naj se mi zemlja odpre“).
Pesem je krstno izvedel Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod umetniškim vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika aprila 2013, MePZ Odmev iz Kamnika pa je pod vodstvom dirigentke Ane Smrtnik za njeno izvedbo na regijskem tekmovanju pevskih zborov Gorenjske v novembru 2013 prejel posebno priznanje za najboljšo izvedbo novitete.

Adi Danev: ČUK SE JE OŽENIL

Pred leti me je poklic peljal v Reutlingen, prijazno nemško mesto. Neko nedeljo sem slučajno naletel na pisano parado pihalnih orkestrov, ki so prihajali iz vseh krajev. Eden od njih je z motivom Čuk se je oženil slavnostno vkorakal na trg in ob lepi harmonizaciji ter poskočnim marš tempu lepo razveselil navdušeno občinstvo. Ker je bil shod mednarodnega značaja, sem bil prepričan, da je kompleks iz naših krajev.
»Odkod prihajate?« sem po slovensko vprašal kapelnika.
»Es tut mir leid, aber ich verstehe nicht!«, mi je odvrnil možakar.
Obstal sem.
Drugo jutro sem pohitel v veliko knjigarno tik trga. Nisem dosti brskal, ker sem prav kmalu naletel na bogato zbirko Kinderliederbuch. V njej sem takoj našel motiv Čuka, seveda v nemški verziji. Torej pesem so Nemci prav gotovo peli prej kot mi.
Kako so jo oni izvajali? Tako kot mi? Po domače ali celo težko klanfarsko? Morda pa motiv le skriva kakšno drugačno plat, žlahtnejšo, nežnejšo, bolj delikatno ter umestno za elegantne koreografije allemand, pavan, saraband, gavot in menuetov? Zapel sem si motiv piano in nežno. Aha, drugače zveni! Nekaj čudovito novega, skoraj sanjaškega. Fantazija me je takoj ponesla na prefinjen ples v zlatih copatkah baročne, razkošne pa napudrane nemške plemiške družbe. Prikazal se mi je bajen svatbeni ples: vzela sta se lepi princ in… nežna kraška Pepelka. Z njima sem poletel v nebeško svetlobo pravljične kraljeve dvorane gor, višje in še višje.
Zbudili so me udarci škornjev po hrastovem podu kraške domačije.

Tadeja Vulc: KLOBUKI

Skladba Klobuki je bila napisana v lanskem poletju za Moški pevski zbor Vres, katerih petje mi je dokaj poznano, saj sem s pevci že sodelovala. Ker v zadnjih letih čutim v ljudeh veliko nemira in nejevolje, dojemam, da je moja naloga ob podajanju glasbe morda tudi ta, da doprinesem ljudem kanček sproščenosti in dobre volje.
Besedilo ni bilo težko najti... Nastala je na besede Nika Grafenauerja, katerega jezik zelo rada uporabljam v svojih skladbah, saj mi je njegov način pisanja zelo všeč in mi hkrati predstavlja izziv pri komponiranju. V skladbi sem se nekoliko poigrala s koreografijo, ki pa seveda ni obvezna in jo lahko zborovodje vzamejo kot nadgradnjo.

Janez Močnik: KRANJSKI FANTJE

Jurij Fleišman je nastopil v javnosti v letu marčne revolucije. Čeprav ne vemo natančno, kakšna je bila vloga 30-letnega učitelja pri ustanavljanju Slovenskega društva, je jasno, da so njegove pesmi že na prvi besedi aprila 1848 predstavljale pomemben del sporeda, saj je edini ponudil tudi skladbe s Prešernovimi besedili. Na drugi besedi čez šest tednov so izvedli le eno njegovo pesem, a prav ta je potem postala ena njegovih najbolj znanih: Pod oknom.
Ob 170. obletnici skladateljevega rojstva sem si natančneje ogledal njegove tiskane skladbe in nekatere priredil za današnjo zborovsko rabo. Med drugimi tudi pesem Kranjski fantje, ki je v drugem zvezku Mičnih slovenskih zdravic pisana v maniri tistega časa na dveh sistemih: desna roka za petje, leva za preprosto klavirsko spremljavo. V priredbi sta ritem in melodija ostala nedotaknjena, harmonijo pa sem v prvem delu oblikoval kot tradicionalni stavek moškega zbora, v drugem pa klavirsko poigro zapisal kot vokalni dodatek. Napotke za interpretacijo bom izpustil, saj največkrat le ovirajo osebno svobodo.

Matevž Fabjan: SE ŽE SVITA, BO DEN

Priredba ljudske pesmi »Se že svita bo den« je nastala na pobudo in željo Okteta Suha iz Koroške, in sicer za njihovo praznovanje 20. obletnice delovanja. Takrat je tudi izšla na njihovi zgoščenki Imamo se fajn.
Pesem izhaja iz Podkorene na naši strani, doma pa je tudi na oni strani Karavank na Koroškem. Tako jo je oktet Suha takrat uspešno predstavljal na Jesenicah in na Koroškem.
Priredba ima kar širok glasovni in harmonski razpon. To je oktetu ustrezalo. Tudi duri z višaji ji dajejo to širino in polet. To smo na snemanju sami preizkusili. Lahko se jo intonira tudi pol tone nižje.

Andrej Makor: TRI O LJUBEZNI: Idilica, Evokacija, Serenada

1. IDILICA
Prva skladba iz cikla nas povabi v idilično pastoralni svet, v katerem se prek transparentnih harmonij ponekod zaslišijo motivi pastirskih piščali in spet drugje žlahtni vložki barvitih harmonij. Poezija nam skupaj z glasbo ustvari nekakšen ljudski svet, ki je značilen za slovensko folkloro. To epsko romantiko, ki je značilna za naše ljubezenske ljudske pesmi, najbolj začutimo v zaključku, ob nastopu vprašanja Kam krene pastir ta čas? K ljubici v vas.

2. EVOKACIJA
Druga skladba je popoln kontrast prvi v poetični in tudi kompozicijski perspektivi. Pesem pooseblja grenkobo in boleč spomin na minulo ljubezen. Glasba pa ves čas ustvarja to napetost, trpkost in jezo, ki jo je mogoče močno občutiti že v poeziji. Tekstura je veliko bolj kompleksna in zahtevna. Tudi oblikovna struktura skladbe je bolj raztrgana, saj ji prav oblikovna kompozicija poezije določa potek. Harmonski ritem pa z začinjenimi in trpkimi harmonijami daje skladbi tisti pravi obraz in naravo.

3. SERENADA
Skladba, s katero se cikel o ljubezni zaključi, je seveda tista, ki ljubezenska čustva povzdiguje med zvezde in jih hkrati prepoji še s strastjo. V nekaterih pogledih povzema oba kontrasta ljubezenskih čustev prejšnjih dveh pesmi – od romantične idile do obujanja spominov. V prvem delu nastopi upodabljanje speče narave in njene magičnosti. V drugem delu pa se pojavi kontrastna slika, kjer se s spomini začneta prebujati ljubezensko čustvo in strast, zaradi katerih ljubljenec »ne misli, ne sanja«, ampak samo ljubi.

Skladbica je sedaj bolj uporabna in gotovo sodi v tisto skupino skladb, ki služijo kot uvodni moto ali geslo h koncertom ali kulturnim prireditvam.
Objava pesmice je smiselna, saj mineva leta 2014 natanko 100 let od rojstva skladatelja in urednika Naših zborov Rada Simonitija (1914 – 1981).