LITERATURA

O LITERARNI DEJAVNOSTI

Literarna dejavnost znotraj programa Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti se je začela razvijati konec sedemdesetih let preteklega stoletja na pobudo mentorjev in avtorjev, ki so se želeli izobraževati, objavljati svoja dela, skupaj nastopati. Združuje:
- literarne ustvarjalce (zanje pripravlja srečanja - posebej za mlade in za starejše avtorje ter za tujejezične literate, ki živijo v Sloveniji, različne izobraževalne oblike - literarne kolonije, šole in delavnice ter založniške programe - od revij Mentor (lani smo praznovali 25. obletnico!) in Paralele do zbirke prvencev, priročnikov o pisanju itn.) in
- "poustvarjalce", to je vse tiste, ki jih zanima literatura in so hkrati njeni posredniki - mentorji, vodje in organizatorji literarnih skupin in klubov v posameznih krajih, na šolah, uredniki glasil in drugih publikacij, knjižničarji in bibliotekarji, prevajalci (zanje pripravlja različne seminarje - npr. poletno literarno in prevajalsko šolo).

PREGLED LITERARNE DEJAVNOSTI

Izobraževanje

POLETNA LITERARNA ŠOLA

Petdnevni seminar s poudarkom na sodobni slovenski in tuji literaturi, vsako leto avgusta v drugem kraju.

PREVAJALNICA JSKD

Štiridnevne delavnice, prevajanje sodobnih tujih literatur iz štirih jezikov; vsako leto oktobra v Izoli.

LITERARNA KOLONIJA

Tridnevne delavnice (pesniška in prozna), vsako leto maja v drugem kraju.

LITERARNA DELAVNICA ZA SENIORJE

Dvodnevna delavnica za nagrajene avtorje s srečanja starejših avtorjev - seniorjev, novembra, vsako leto v drugem kraju.

Srečanja, festivali (vključujejo tudi izobraževanje)

Ukvarjamo se z vsemi ustvarjalci, vendar po principu selekcije (na medobmočna srečanja mladih avtorjev ali seniorjev npr. povabimo vse sodelujoče avtorje, ki so poslali svoja besedila na literarne natečaje, na državna srečanja se uvrstijo le najboljši ...).

FESTIVAL MLADE LITERATURE URŠKA

Srečanje mladih literatov Slovenije. Razpis januarja, medobmočna srečanja februarja in marca (vseh je šest: za osrednjo Slovenijo, SV Slovenijo, Primorsko, Gorenjsko, Dolenjsko in Belo krajino ter Celjsko in Koroško), državno srečanje oktobra v Slovenj Gradcu.

SREČANJE STAREJŠIH AVTORJEV - SENIORJEV

Razpis aprila, medobmočna srečanja junija in septembra (vseh je šest: za osrednjo Slovenijo, SV Slovenijo, Primorsko, Gorenjsko, Dolenjsko in Belo krajino ter Celjsko in Koroško), državno srečanje novembra, vsako leto v drugem kraju.

SOSED TVOJEGA BREGA

Srečanje tujejezičnih literatov, razpis februarja, srečanje vsako leto aprila v drugem kraju.

Založništvo

MENTOR

Literarno-mentorska revija
5 številk na leto. Izidi: januar (dvojna), marec, junij, oktober

PARALELE

Večjezični zbornik srečanja Sosed tvojega brega
1 številka na leto, izid aprila

PRVENKE

Izid pesniškega ali proznega prvenca; nagrada Festivala mlade literature Urška za najboljše besedilo z literarnega natečaja.

PRIROČNIKI IN DRUGA PRILOŽNOSTNA BESEDILA

Priročniki o literarnem ustvarjanju; literarni zborniki.

Strokovna pomoč

Pomoč posameznikom in skupinam pri strokovni pripravi in organizaciji delavnic, seminarjev in literarnih prireditev.

RAZVOJ LITERARNE DEJAVNOSTI

Začetki v sedemdesetih letih

Literarna dejavnost si je "izborila" enakopraven položaj v ljubiteljski kulturni ustvarjalnosti, ki je bila do tedaj usmerjena predvsem na glasbo, gledališče in folkloro, v sedemdesetih letih. Danes, ko je kulturne ponudbe in izobraževalnih oblik v izobilju, si kar težko predstavljamo, kako drugače je bilo v tistih letih, ko je izhajalo samo nekaj literarnih revij in delovalo malo založb, pa še te so bile zvečine precej zaprte in mladim težko dostopne. Takrat so bili avtorji večinoma prepuščeni sami sebi, saj skoraj ni bilo usposobljenih mentorjev za vodenje literarnih krožkov in skupin ne šol kreativnega pisanja in podobnih oblik srečevanja in soočanja mladih avtorjev z javnostjo.

V ta prazni prostor je sredi sedemdesetih let vstopila Zveza kulturnih organizacij Slovenije, ki je začela organizirano skrbeti za literarno dejavnost. Sprožila je tipanje v drugačen svet literature, v neobremenjeno, neavtoritativno delo mentorjev, vztrajanje, da je kvalitetno branje/dojemanje/poznavanje prva stopnica na poti do kvalitetnega pisanja. Na začetku je bila literarna dejavnost torej iskanje alternative, nečesa drugega, novega, mimo do tedaj utrjenih in splošno uveljavljenih pristopov k literaturi in mentorstvu.

Pri tem delu seveda ni šlo in tudi danes ne gre za uveljavljanje parole "vsi smo umetniki", kot so se bali nekateri kritiki literarne dejavnosti, saj pisatelj si ali pa nisi ne glede na šole kreativnega pisanja in vsakršne literarne delavnice, ampak za aktivno (pisanje) ali sprejemalno, dojemalno (branje) pozicijo posameznika do umetniške besede.

Čeprav je literarno ustvarjanje izrazito individualno, si večina ljudi, ki skušajo pisati, želi razširiti svoje poznavanje literature, se pogovarjati o lastnih tekstih, jih izdajati, predstaviti publiki, zato je nastalo od začetkov te dejavnosti do danes toliko različnih oblik izobraževanja za vse, ki so hoteli o literaturi, tem krhkem, neulovljivem, neutirljivem, neskončnem in nedokončnem prostoru, vedeti več.

Gradišče v Slovenskih goricah dobro desetletje središče mladih literatov

Za literarno dejavnost je v sedemdesetih letih skrbel najprej odbor za klubsko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Takrat so bili namreč zelo močni mladinski klubi, ki so se v svojih prostorih ukvarjali z različnimi kulturnimi dejavnostmi, tudi literaturo. Ta odbor je leta 1974 prvič sodeloval pri organizaciji 3. srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov, ki so nastala dve leti prej na pobudo Kulturnoprosvetnega društva Ernest Golob-Peter v Gradišču pri Lenartu, sedanji Sveti Trojici. Avtorji so se želeli zbirati na posebnem srečanju, ki naj bi skrbelo za kulturo pisanja in med seboj povezovalo ljudi. To je bilo zlasti pomembno za mlade avtorje, ki so se skušali dokopati do lastne izraznosti, do svojega načina pisanja.

Srečanja - začela so se na regionalni ravni, kasneje pa so združevala literarne ustvarjalce iz vse Slovenije in zamejstva, - so bila zametek novega, drugačnega, neideološkega (režimu nevšečnega) gledanja na literarno ustvarjanje za bolj nadarjene, sposobnejše, vztrajnejše avtorje, ki so se želeli resneje ukvarjati z besedno umetnostjo. (Srečanje so se leta 2000 - prenovljena in z novim konceptom - preimenovala v Festival mlade literature Urška.). Zveza kulturnih organizacij Slovenije je prevzela večji del strokovnih, organizacijskih in finančnih obveznosti srečanj, ki so več kot desetletje potekala v Gradišču ob podpori tamkajšnjih prebivalcev. Že čez leto dni je ZKOS poleg srečanja literatov začetnikov jeseni prvič pripravila tudi literarno kolonijo, tridnevne delavnice izbranih avtorjev, - to je bila ena od prvih oblik šol kreativnega pisanja ali literarnih delavnic pri nas! - ki so se ob pomoči mentorjev, uveljavljenih literatov, soočali z odkrito kritiko, s publiko in s formuliranjem svojih stališč in svojega izpovednega ali literarno-umetniškega sveta.

Ustanavljanje literarnih skupin in društev

Leta 1977 je ZKOS ustanovila literarni odbor, ki je začel organizirano skrbeti za pišoče in ljubitelje literature; ti so bili namreč potem, ko so zapustili šolske klopi (na osnovnih in srednjih šolah so imeli dobro organizirano mrežo literarnih krožkov), naenkrat prepuščeni sami sebi. Zato so se začele ustanavljati literarne skupine v OO ZSMS, klubih, društvih, tudi delovnih organizacijah. Evidentiranih je bilo več kot 50 skupin.

Vendar so bile te skupine med seboj slabo povezane, večinoma so se sestajale le občasno - ob pripravi literarnega večera ali glasila; pogosto so bile tudi brez mentorja. Kot povezovalni člen teh skupin je nastopila ZKOS z literarnim odborom, ki je s svojim delom vplivala tudi na to, da so tudi občinske zveze kulturnih organizacij posebej v krajih, kjer so bile močne literarne skupine (Slovenj Gradec, Sevnica, Kranj, Ptuj, Celje, Nova Gorica, Kočevje, Ljubljana) začele na to dejavnost gledati kot na enakovredno obliko kulturne ustvarjalnosti. Pripravljati so začele območna srečanja literatov začetnikov. Tako je bila "pokrita" vsa Slovenija in srečanje v Gradišču je postalo republiško srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov.

Leta 1978 je ZKOS v Velenju ob pomoči in podpori slovenskih sindikatov prvič organizirala tudi srečanje literatov drugih narodov in narodnosti, ki so stalno ali začasno živeli v Sloveniji in pisali literaturo v svojem maternem jeziku. Na začetku je bilo med njimi največ delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, čez nekaj let so se jim pridružili avtorji madžarske in italijanske skupnosti, ki živijo v Sloveniji, po osamosvojitvi države pa tudi avtorji od drugod po svetu.

Največja vrednost literarne dejavnosti, ki se je poimenovalo literarno gibanje, je bila njegova rast "od spodaj navzgor", torej iz baze. Zajemala je ves slovenski prostor. ZKOS ni vsiljevala nobenih apriornih shem, temveč je znotraj te pojavnosti ustvarjala trdno organiziranost, povezovanje in medsebojno dopolnjevanje vseh oblik, ki so nastajale samoniklo.

Poletna literarna šola in revija Mentor

Vzporedno s srečanji in delavnicami je bilo poskrbljeno tudi za mentorje in spodbujevalce literarnega življenja po šolah, delovnih organizacijah, mladinskih klubih. Zanje je ZKOS leta 1976 prvič pripravila letno literarno šolo, enotedenski seminar, katere cilji so bili vzgojiti ustrezen odnos do mentorskega dela in do literarnega ustvarjanja literatov začetnikov, dopolniti znanje o sodobni slovenski in tuji literaturi, nuditi moralno in strokovno podporo vsem mentorjem, ki to želijo.

Kot logično nadaljevanje te poti je nastala mentorska literarna revija (MENTOR), ki je omogočila uveljavitev pesnikov in pisateljev začetnikov in jim pomagala pri njihovih prvih korakih v svet literature. Dobri prispevki pač ne morejo imeti odmeva, če niso objavljeni v osrednjih revijah. Prav razvejana literarna dejavnost, v katero se je lahko vključil vsak, je bila porok za odprtost revije in za možnost kroženja in uveljavljanja vedno novih imen. Hkrati je revija spodbujala tudi k teoretični in kritični misli in nudila strokovno pomoč mentorjem. Pri mentorskem delu so bili pripravljeni sodelovati mnogi uveljavljeni slovenski avtorji - od Bojana Štiha, Slavka Pregla, Nika Grafenauerja do Tomaža Šalamuna, Lojzeta Kovačiča itn., če naštejemo le nekatere, ki so se zavedali, kaj taka revija in samo gibanje lahko storita za bralno kulturo in kreativno pisanje.

Revija je zagotavljala nenehen pritok novih ustvarjalcev, zlasti pa je pomembno prispevala k preseganju zaprtosti našega revijalnega tiska, saj je bila včasih pripadnost revijam pogojena bodisi generacijsko ali ideološko, pri Mentorju pa so avtorji našli odprt revijalni prostor, kjer je bilo najpomembnejše merilo kvaliteta literarnih besedil. Uredniški odbor pa seveda po drugi strani ni pristajal na množičnost na račun zniževanja estetskih oz. literarnih kriterijev.

Od bralnega tabora in prevajalske šole do revije Paralele

Literarna dejavnost se je z leti še razvijala. Tako je ZKOS in kasneje SLKD oz. JSKD poleg osrednjega seminarja - poletne literarne šole organiziral tudi "območne" literarne šole z aktualnimi temami in predstavitvami različnih kultur in literatur (od japonske do afriške itn.), dvakrat na leto je pripravil literarne delavnice v Ljubljani, za neslovenske avtorje začel izdajati informativno glasilo, kasneje pa revijo Paralele, druge priložnostne publikacije ob srečanjih in literarni koloniji (kar nekaj let so izhajali Listi z izborom tekstov sodelujočih avtorjev na literarnih kolonijah). Poskrbljeno je bilo tudi za izpopolnjevanje znanja slovenskega jezika za slovenske otroke iz Porabja; ti so vsako poletje teden dni preživeli v Sloveniji na bralnem taboru. Pred desetimi leti se je začela prevajalska šola za mlade prevajalce besedil iz sodobne svetovne književnosti. Zelo se je razmahnila tudi dejavnost starejših avtorjev (seniorjev), katerim je zadnjih nekaj let namenjeno tudi posebno srečanje.

Literarno gibanje se širi navzven

Eden od temeljnih ciljev literarnega gibanja se je po nekaj letih uveljavil tudi drugod prav zaradi naše dejavnosti, saj smo "vzgojili" veliko dobrih mentorjev in organizatorjev kulturnega in posebej literarnega življenja. Tako literarno gibanje ni več nekaj ekskluzivnega, ampak nekaj samoumevnega, se pravi enakovreden del naše kulture.