LITERATURA

NATEČAJI

REVIJA MENTOR
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Štefanova 5, 1000 Ljubljana

VESELIČNICA

OBRAZLOŽITEV KOMISIJE ZA HUMOR

Slovenski humor je tragičen stvor. Kot tak že desetletja v slovenski kulturi zavzema obrobno mesto; časi Martinov Krpanov, Doktorjev Bežancev in Gospodičen Mici so minili, pri reviji Mentor pa smo se prav zato odločili, da razpišemo natečaj za veseličnico, kratko humorno zgodbo, ki bi morda pokazala, da humor le še ni tako zelo na psu. Revija je s tem tvegala precejšen podvig; glede na slovensko nrav je namreč bolj dobrodošlo pisanje o depresivnih zadevah, otopelost in žalost hodita z roko v roki, vrv je nekje zelo blizu, v pripravljenosti, hkrati pa so velike pozornosti deležni razni čudni osebki, ki se prodajajo za medijske zvezde in pišejo knjige o sebi. Nič kaj veselega in humornega torej.

Pa smo se zbrali: Gabi Babnik, uveljavljena pisateljica in kritičarka, Peter Rezman, uveljavljeni pisatelj in človek, ki ve, kako je treba pisati, da se zraven tudi zabava, tako pisatelj kot bralci, in Matej Krajnc, ki tudi piše in ga tu pa tam celo poznajo in tolerirajo. Vsi smo stari Mentorjevi znanci, kilometrino imamo, deležni smo zaupanja; vsaj tako so rekli odgovorni.

Na natečaj je prispelo osemdeset zgodb, mi, žirija, pa smo se morali najprej odločiti in opredeliti, kaj humor sploh je. Ker smo vsi nekakšni literarni obešenci, je bilo takoj jasno, da vici iz pratik in rumenih časopisov, pa duhovičenja nekaterih samooklicanih ljuskih humoristov ne bojo merila za uspešnost, pač pa naj bi šlo za bolj pretanjen, literarariziran humor, z obilo satire, če je možno, in tudi kaj črnine vmes. Črn humor je, kot vemo, žlahten. Rekli smo, da se še posebej ne bomo branili medbesedilnega humorja, če ga bo kaj, revija Mentor pa je, kot literarna revija, seveda vse to požegnala.

Ko smo se lotili branja, smo morali najprej izločiti tri zgodbe, katerih avtorice niso najbolj precizno prebrale razpisnega besedila - zahtevana je bila namreč šifra, ne pravo ime. V tem je bilo tudi bistvo natečaja; ker se pod trirogim alpskim velikanom že skoraj vsi poznamo in sovražimo ali pa tudi ne, anonimnost omogoča večjo nepristranskost žirije. Mama, če si poslala svojo zgodbo na natečaj, pa nisi bila izbrana, me vsaj ne moreš razdediniti iz jeze, saj si bila anonimna; če si napisala zanič zgodbo, mi je zelo žal, je zatarnala žirija in šla brat naprej.

Tu so se šele začele prave težave. Velika večina zgodb je bila problematična - ali čisto enostavno niso bile smešne, ali čisto enostavno niso bile dovolj kvalitetne, ali pa ... hja, če napišeš zgodbo v narečju, še ne pomeni, da je tudi zabavna ali da ima literarne kvalitete, in če sta notri Franček in Micika, njuni imeni še ne zagotavljata humorja na ravni, kot smo jo želeli doseči. Čisto vse anekdotične situacije še niso literatura in če kdo koga spotakne, komu pokaže oprsje ali pa stopi v kravji drek, to še ne pomeni, da se bomo smejali, še posebej, ker tovrstne zgode in nezgode že po pravilu večinoma niso kaj več kot ljubiteljsko pisanje, ne pa še prava literatura. Težava je bila tudi s pismenostjo; tako smo zopet, spet in ponovno ugotovili, da ljudje čisto premalo berejo, pisati si pa kljub temu upajo. In če že berejo, berejo napačne vrste pisarij, glej prvi odstavek. Zaskrbelo nas je, da je umetnost pisanja pri nas zreducirana na zelo nizko stopnjo pomembnosti, kar se žal kaže tudi na čisto državotvornih ravneh, namreč da kakovostni pisatelji ponavadi ne morejo preživeti od pisanja, taki bolj manekenski pa od taistega dobro živijo in so celo zelo cenjeni. Državotvornost pa omenjamo zato, ker se politiki ponavadi, ko je treba zbrat glasove, trkajo po prsih in nam literaturo prikazujejo kot državotvoren element. Kar je seveda res, a težava je v tem, da to počnejo samo takrat, pa še to jim kdo napiše. Po možnosti ne zelo pismen.

Ko smo ugotovili, da je za sonarodnjake visok humor še vedno bolj ali manj vic o Gorenjcih ali pa skakanje po mizah ob spremljavi harmonike, smo se osredotočili na nekaj oazic v puščavi, ki so obetale. In tako je prišlo do zelo vzajemne odločitve, da se za nagrado rujeta zgodbi s šiframa 18.45 in nona. Prva premore zanimiv obešenjaški humor, prav nekaj takega, kar smo iskali. Spretno je napisana, poanta pa je odlična in zabavna. Humor, ki ni na prvo žogo, zadene pa izza ovinka. Takih zgodb pri nas ni zelo veliko, zato je vsaka dobrodošla. Druga zgodba udari bolj naravnost, bolj "smešna" je, vendar je hkrati dovolj zabavna, inteligentna in literarna, da presega povprečje in si zasluži pozornost.

Prav zato smo se tudi odločili, da nagrado, ki naj bi bila samo ena, razdelimo med dve zgodbi. V beri, ki je borna, je prav, da se nagradi tisto, kar to bornost presega. In Mentor je navsezadnje revija, ki naj bi spodbujala kvalitetno pisanje. Ker pravega humorja primanjkuje, želimo s tako odločitvijo zbuditi tiste, ki znajo pisati satiro in humor, pa si ne upajo prebiti ledu in svojih zadev tudi objaviti. Iz istega razloga smo izločili še pet zgodbic, ki so plavale bližje površini in jih priporočili za objavo v reviji. Ko si bojo njih avtorji/avtorice vzeli še malce več časa s pilo v roki, jih bomo prav veseli. Izmed teh je najbolj zaštrlela zgodbica o praznem listu papirja, ki pa je ostala nedopisana in/ali rahlo nedorečena. Škoda, saj bi malce bolj dodelana gotovo zelo prednjačila.

Kaj naj še rečemo, žiranti? Še bojo natečaji in še bo priložnost za slovenski humor. Žalost, ki veje v njem, se bo morda vnesla. Ali pa tudi ne. Obupali ne bomo. Bomo pa radi še večkrat prebrali letošnji nagrajeni zgodbi.