Javni sklad RS za kulturne dejavnosti

LITERATURA

PRVENKA

Nataša Kramberger Nebesa v robidah

Nagrajenka Festivala mlade literature Urša 2006
NATAŠA KRAMBERGER

Njen roman (v zgodbah) Nebesa v robidah izšel v Ljubljani oktobra 2007 (nagrada za "zmago" na festivalu Urška 2006)
Izdal: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti v zbirki Prvenke
Urednica: Dragica Breskvar
Spremna beseda: Barbara Korun
Likovni urednik: Herman Pivk
Strani 271, cena 18 evrov

Avtorica se je s svojim prvim romanom junija 2008 uvrstila med pet nominirancev za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.

ODLOMKA IZ ROMANA

Popoldne

je sonce vedno sijalo poševno čez cerkev in vedno je ura kazala deset čez dve. Bila je deset minut zadaj, ura na zvoniku, in onidve sta se špilali pri vaškem potoku, nekaj greznici podobnega, tam, pod mostom, ki ga je enkrat skoraj odnesla povodenj in je bil dva dni neprevozen. Oma še zdaj dobi vrtoglavico, ko mora prečkati mostove, takrat jo je voda nesla od cerkve do kapele in ji odnesla levi šuh.

Popoldne je sonce vedno sijalo čez kamne na potočnem bregu in alge so se scvrle, če si jih vrgel gor. Onidve sta stali čisto pri vodi, prva je rekla, kaj pa zdaj, in druga: nič se ne sekiraj, jaz vem, kako gre.

Vsekakor sta bili hecna kombinacija, obe iz prvega a, in včasih sta šli k potoku. Prva je bila malo slabovidna, nosila je blesava rdeča očala z blesavo vrvico, za katero je optik vztrajno zagotavljal, da je izjemno praktična za majhne otroke in ne ovira pri igri. Druga je bila mala miš iz zakristije, hotela je postati ministrant, pa je niso vzeli, ker je bila deklica.

Popoldne sta šli k potoku, in ko sta cvrli alge, je ona iz zakristije rekla, čuj, zakaj pa ti nisi krščena. Kristus, kake maš, je rekla očalarka, nisem pač (pojma ni imela, kako naj razloži, da je njena mama nosila Titovo štafeto in po celem Benediktu napeljala vodovod z brigado, njen ata, tudi rdeč, pa je sploh verjel v teorijo verskega posilstva, kakor je pravil krstu otroka pri dveh mesecih). Potem pa ti nimaš ateja pa mame, je vrtala kristjanka, s krstom vsi dobimo sveto mater Marijo in očeta Boga. Moja mama je tudi Marija, je rekla očalarka in cerkvena miš jo je tresnila po nosu. Ti pa res nič ne veš, saj še imena nimaš, teslo, vsem ljudem na Zemlji da Bog ime pri svetem krstu.

In je prva rekla, kaj pa zdaj, in druga: nič se ne sekiraj, jaz vem, kako gre. Ob deset čez dve po cerkvenem času je miš iz zakristije vzkliknila, v imenu Očeta in Sina in Svetega duha te krstim z božjim imenom Sveta Jana. Čez glavo ji je ulila pol potoka, da so Sveti Jani lasje še tri dni smrdeli po greznici. Zemlja je dobila novega božjega otroka in sonce je še vedno sijalo poševno. Ampak jaz nočem biti Sveta Jana, je dejal otrok. Ko si star dva meseca, te tudi nihče ne vpraša, kaj bi rad bil, je rekla ona, ki je vedela, kako gre. Sploh pa to ni važno, ime je navsezadnje zgolj formalnost.
Zvečer, ko ni bilo več sonca, je ura na zvoniku še vedno kazala deset čez dve. Sveta Jana je reševala naloge Računanje je igra in si mislila, madona, ono revo so z verskim posilstvom čisto zaje...
Čez dva dni ob deset čez dve se je iz čiste formalnosti vpisala k verouku. Mamo Marijo je od šoka skoraj bog vzel.

Ulica

Overtoom je bila za ovinkom, ki ga je taksist speljal tako diletantsko, da bi skoraj ruknili v izložbo surinamske menze. V Evropi še vedno niso priklopili elektrike, a cesta na zahodu Amsterdama je bila svetla in pretočna, stavbe so bile še vedno na istem mestu kot popoldne in hiše so šle v ravni vrsti, na široko. Opuščena fabrika bombaža, optik za gume, tramvajska proga številka ena in drevesa, drevesa, v poltemi.

V belem taksiju je smrdelo po bruhanju, smrekici vanilija, luckystrike, ukradenem biciklu in otroku, ki je spal in lulal. Oster ovinek se ji je motal v črevesju in v naglici je nabirala evre, kovance iz žepa, iz levega, iz desnega, čakajte, čakajte, nekje mora biti, in petdeset centov ji je zletelo pod sedež. Je že dobro, okej, je že dobro, taksist je izklopil taksimeter, pojdite domov, gospodična, skuhajte si metin čaj, gospodična, ne hodite ven pred jutrom, lahko noč, gospodična, hvala vam lepa, dank u wel, je že v redu, je že v redu, okej, okej, good night, gospodična, mirno spite. Odpeljal je v četrti prestavi in ovinek je komaj zvozil.
Na znanem pločniku je sledila navadi in stopila pred prava vrata. Dečkove mame še ni moglo biti doma, bila pa je babica, vsekakor, preden sta z otrokom šla v mesto, je dremala v fotelju in se pretvarjala, da gleda najljubšo kitajsko nadaljevanko prek satelita. O-naj-spi-o-naj-spi ... Ključa v ključavnico ne bi mogla potisniti tiše, tudi ne bi moglo tiše škrtniti, ko je odklenila, bolj po prstih je bilo nemogoče stopiti na hodnik in mimo obešalnika, ššš-ššš-ššš, presneto!, otrok se ji je poveznil na drugo stran kakor žakelj šodra, s kapo je podrgnil po steni in iz tišine je kakor levinja planil gigantski maček, mijau-mijau, mi-jau-mi-jauuuu!

"X, Y, WU, KHU, KLU!" V popolni temi v hiši na ulici Overtoom je zakričalo v kitajskem jeziku, stokanju, mrmranju, razjarjenem besu, babica je s foteljem vred skočila v zrak in tipala proti njej, "X, Y, WU, KHU, KLU!", z otrokom v naročju je predvidevala, kaj pomeni, kaj hoče reči, o čem tuli, ni hotela ugovarjati, saj tudi ne bi znala, "X, Y, WU, Z, WU, Z, WUWU, KHAU in KLU!", vedno bolj glasno, vedno bolj razločno, vedno bolj v drugem notnem črtovju. Poleg je cvilil maček, ki si mu lahko mimogrede stopil na taco, na rep, na dolge brke, in čista tema, ki je Kitajka sploh ni pričakovala, ni poznala, ni vedela, da se je nerodno otepala vmes in zastonj tolkla po stikalu za luč. Smrdelo je po bruhanju in z dlanjo si je zakrivala usta, smrdelo je po lulanju in v temi bi lahko bil kriv maček. Ihtave ženskine roke so švigale po njej vsepovsod, brez milosti in brez pavze, po kolenu, po bokih, po otroku, po čelu, po vratu, po sencih, roke, da bi videle bolje. V raziskujočem prijemu se je tudi dete zbudilo in zajokalo, presunljivo, v vsem tistem kaosu, sredi noči, v popolni temi v hiši na ulici Overtoom, v njenem naročju. "Jana!" Samo tega ne, si je rekla polglasno, samo jokati ne, pa je bilo pravzaprav zlata vredno, babica se je ob vnukovem glasu raznežila takoj in še isti hip kar poniknila, brez besed, v tišini, nekam v noč, po mleko ali jogurt ali levjega kralja iz pliša. Hodnik je tako zadihal v prostranem miru in nasproti je stala samo še noč.
Vedela je, da so v zgornji kopalnici dišeče sveče, stekla je po stopnicah, stekla, z jokajočim otrokom v naročju. Zadosti je ena šibica, za en plamen, in plamen je svetloba, potipala je po kopalni kadi in našla škatlico, odprla škatlico, vzela šibico, zaprla škatlico, potem pa kresnila, enkrat, odločno ... Ogenj. Svetloba. Razgled.

...

Vdih.

...

Izdih.

...

Dete.

...

Otrok jo je gledal začudeno in z našobljenimi ustnicami, jokati je nehal takoj, ko je prepoznal prostor, v brado si je čebljal nerazumljive razprave in ji pustil, da ga je umila, odnesla v spalnico, mu oblekla pižamo, ga pokrila z odejo, mu držala stekleničko s čajem, povedala pravljico, ga poljubila na kodre, na kodre, na obraz, debelo jo je gledal in ni hotel zamižati, dete, spi, otrok, sanjaj, pa nič, zapela mu je uspavanko nina nana, zapela mu je uspavanko punčka je zaspana, pa ni spal, pa ni zamižal, nemočno se je sesedla na tla k postelji ter brez volje zrla v smrad na puloverju in hlačah, kinkajoče je popevala o srebrni deželi, sanjski deželi, mesečevi deželi, deček je polagoma utihnil, prekucnil se je do roba postelje, odejo si je podložil pod lica, dlani si je podvil pod lase in potem je zaspal, mirno: "Jana, maan."

Babica je spodaj v fotelju govorila po telefonu, kitajsko in jezno. Dečkova mama bi morala priti čez dvajset minut. Zunaj je bila še vedno tema. V predalu je našla taborniško svetilko in jo vtaknila v žep. Kitajki je odnesla dišeče sveče od zgoraj. Nič ji ni rekla, le gledala jo je besno. Strašno besno. Domov je šla peš.

O AVTORICI

Rojena je leta 1983 v Mariboru, doma je iz Jurovskega Dola v Slov. goricah, zdaj živi (največ) v Berlinu. Končuje študij komunikologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Redno objavlja reportaže, kolumne in intervjuje v Večeru, 7 dni ter primorskem študentskem časopisu Kažin.

Konec oktobra 2006 je s štirimi kratkimi proznimi odlomki zmagala na Mentorjevem Festivalu mlade literature Urška in za nagrado dobila objavo knjižnega prvenca. Nebesa v robidah, roman v zgodbah, ki je izšel konec lanskega leta, je torej najprej dar in šele potem literarni poskus, o katerem je Barbara Korun v spremni besedi zapisala: "Besedilo me je osupnilo in prevzelo, prepričalo, da ga uvrščam ob bok najboljši tradiciji slovenskega romana."

O ROMANU

Jana, dekle s slovenskega podeželja, v Amsterdamu sreča Bepija, starca iz vzhodne Italije, ki na bolšjaku prodaja živo ribo. Vsak od njih, Jana, Bepi in tudi riba, s seboj in za seboj nosijo pripovedi in zgodbe, ki se med seboj prepletejo in zavrtijo, ustvarijo mešanico hecnih, čudnih, neprijetnih, pravljičnih in tudi romantičnih prigod, ki prek vaških figur, mestnih avantur in mističnih narečij tečejo kakor reka proti izlivu, ki je hkrati že nov izvir. Tako se zgodba nikoli ne konča, konec romana pa je hkrati njegov začetek. Kar je vmes, je živi in neustavljivi tok "romana reke".

"Asociacije se mi zdijo najbolj naraven način dojemanja sveta. Taki fragmenti so dosti bolj intenzivni, doživeti, čutni, saj so kratki, ne rabijo pojasnjevanja. Nemara bliže bralčevemu želodcu kot možganom."

(Nataša Kramberger, iz intervjuja)

IZ KRITIK

Roman Nebesa v robidah je enostavno treba prebrati. Večkrat. Obsežen in izvrstno napisan je. Vsebuje obilo tistega, česar manjka večinoma vsej t. i. "elitni" literaturi pri velikih založbah, ki se baše z nagradami: berljivosti, humorja, obvladovanja dialogov in nasploh veselja do življenja in literature, kar je dandanes greh. Natašo Kramberger bi v starih časih kamenjali, Jeglič bi knjigo sežgal ... ona pa Jegliča.

(Matej Krajnc)

Koliko je stara avtorica? Ne, ni nam potrebno detektivsko brskati za podatki, mladost veje iz vsake strani pričujoče knjige, a ne kot mladostna naivnost, neizkušenost in zaupljivost, temveč kot navdušujoča radovednost, vedoželjnost, sla po iskanju, pripravljenost na spremembe in čudeže. Zgodbe (knjiga z opombo Roman v zgodbah) so umeščene lokacijsko v slovenjegoriški domačijski svet, urbano nizozemsko okolje in eksotične predele ob porečju rek iz še vedno ne povsem raziskanih delčkov sveta.
Z rahlo prikrito tendenco po svetovljanskem, ki se kaže v izbiranju prizorišč, po univerzalnem v izbiri oseb in poetičnem v načinu pripovedovanja poseže Nataša Kramberger zunaj utečenih poti linearno tekočih zgodb, ki se odvijajo pred nami kot prijazni, nepretresljivi in nedramatični življenjski tokokrog, a zaradi drobnih, mnogim očem spregledanih trenutkov, pomenljivih drobcev vsakdana, dragocenih in vrednih zapisa.

(Metka Lampret)

ROMAN, KI GOVORI V RITMU VODE

Pred menoj je knjiga, prvenec Nataše Kramberger "Nebesa v robidah", okusno opremljena, topel otip papirja. Preprosto, ekonomično in učinkovito. V rangu žepnic, malo večja in malo debelejša: 271 strani. Da jo vtakneš v plaščni žep in jo potegneš ven v mestnem parku ali na bregu reke. Herman Pivk je mojster svojega poklica, opremil je tudi knjigo, ki jo obravnavam. Nataša Kramberger je napisala roman. Kot da bi že dolgo, dolgo pisala. Kot da je že star pisateljski maček. Po uvodnih straneh, ki so nekakšen ključ za razumevanje zelo razprostranjene, zelo pretkane vsebine, stopim v okrilje prvega poglavja. In potem še drugega in tretjega, vse do epiloga, ki ne postavlja nikakršne pike. Od strani do strani sem bolj osupel nad gibkostjo tega mladega ženskega peresa, ki z lahkoto preskakuje različne čase, prostore in situacije, vse pa ima pod najstrožjim nadzorom, da se potem na koncu zgodba izteče v ponovno odprti krog, ki se še dolgo ponavlja, odzvanja v bralčevih mislih. Metafora tega odprtega kroga je položena v naročje voda, rek, potokov, slapov in morja. Je univerzalna primera za prebivanje na tem našem planetu. Odprti krog epiloga, pentlja neskončnosti, v katero bodo kot napeti lok pripovedi stopile druge osebe, druge poti, druge zgodbe. Le vode bodo ostale, razlivajoče se in zlivajoče, velike vode dežja, čez ves planet razsežne, od izvira v izvir nazaj in naprej tekoče, sprepletene vode in v njih ribe z brki in belim trebuhom, svete ribe, ki lahko prinesejo zlato ali pa pogubo in je včasih to isto ... Zdi se, da to ni zgolj kozmogoničen roman, kot ga je označila Barbara Korun v spremni besedi, hkrati je tudi svojevrstno opozorilo nam, prebivalcem planeta, da se z naravo ne moremo igrati in da je tisti amsterdamski električni mrk, ki poganja zaplet romana, skorajda neznatna neprijetnost, ki civilizacijo postavlja v položaj nedonošene resničnosti. Roman je v tem smislu poln dežja, poln vode. In kot se obnaša voda, ki najde vsako pot, vsako najmanjšo špranjo, da bi neovirano tekla naprej, tako iskrivo preskakuje pisateljičina pisava lastne misli, jih zapleta, ponavlja, samo sebe prehiteva v prevalih, skokih vstran in naprej, zanika, nadgradi, podčrta, ukinja - vendar glavni tok pripovedi drži nezmotljivo v eni sami smeri, ki so vse možne smeri. Bral sem različne romane, ki imajo tudi poudarjen ritem pripovedi, vendar takega kot so "Nebesa v robidah" še ne. Dobesedno nas ta ritem ponese v ekstazo, sami postanemo voda, tekoča, deroča, plivkajoča, sunkovita in mirna. Vse je odvisno od tega, kaj se v zgodbi dogaja. In zgodba je navadna, banalna, kar pa vsekakor ne pomeni, da jo pisateljica mojstrsko ne obdela z dobršno mero humorja, rahlo samoironijo in iznajdljivostjo domišljije, ki nemara črpa iz lastnih izkušenj. Vso to množico bliskajočih se romanesknih resničnosti uokviri v enkratno, vrhunsko pripoved, igrivo kot je lahko igriv otrok, naraven, spontan, brez predsodkov. Ki tudi nastopa v tej zgodbi, in ki je pravzaprav tisti, ki odpira ponovni krog skupaj z izkušenim starcem in glavno junakinjo romana Jano. Tako kot reka, ki ima svoj izvir, so tudi zgodbe različnih ljudi postavljene v erotične točke začetka, na točke domačega kraja, doma, znane pokrajine. Zato da bi se na koncu srečali na začetku, ki ni začetek, ampak nadaljevanje odprtega pripovednega kroga. Kot ritem vode, zlivajoče se čez pragove, z neba, v vse smeri, risajoča kroge, pentlje, vzorce nepredvidljivih zgodb, znotraj katerih je tista temeljna, kot znamenje zaklinjajoča, sveta zgodba vode in človeka.

Roman "Nebesa v robidah" Nataše Kramberger odstira nov pisateljski svet, samosvoj in komunikativen, prvinski, neomejen in očiščen šablon trpke slovenske literature in v mnogočem spominja na prozo Olge Tokarczuk ali vsaj na njen roman "Nočna hiša, dnevna hiša", ne v konkretnostih, ampak predvsem v simbolnem pristopu in neki neverjetni toplini in toleranci, ki jo premore zgolj ženska pisava. To vsekakor ne pomeni, da delim dobro literaturo na moško in žensko, res pa je, da je Natašin roman preprosto presežek omejenosti in zamejenosti nekakšne vztrajajoče drže pod dežnikom teže sveta. Njen roman nas prepriča, da je lahko branje užitek na vseh ravneh, od zgodbe do jezika in simbola pripovedi, pri tem pa se lahko hahljamo ob določenih situacijah ali pa nas potegne v globlji, skrivnostnejši razmislek o bivajočih močeh narave, njenem naravnem teku in pasteh, postavljajoč jih človeku, ki se muči skozi vsakdanjosti življenja. Zdi se, da smo na ta način vsi vpeti v skrivnostno bivanje naših nenaključnih srečevanj, ki imajo svoj pomen in svojo za nas nepredvidljivo pot.

(Marko Elsner Grošelj, revija Mentor, št. 1-2/2008)