PRIZNANJA SKLADA

PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 2003

Lojze Lebič

SLAVNOSTNA BESEDA K PODELITVI ODLIČIJ JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2003

Narodna galerija, Ljubljana, 31/3/2004

Naše današnje srečanje v tem hramu slovenske kulture ni velik dogodek samo za nas nagrajence. Želel bi, da je posredno praznik tudi za vse številne rojake doma, v zamejstvu in po svetu, ki s svojim tihim, a nenadomestljivim kulturnim delom zarisujejo temeljne obrise naše kulture.

Pogosto namreč slišimo, da glasbeno in nasploh kulturno ljubiteljstvo ne ustvarja in razširja kritične zavesti o svojem času, da živi zunaj sodobnega, pluralističnega pojmovanja kulture in umetnosti.

Resnica je drugačna. Redko katera kulturna ali umetnostna zvrst med Slovenci je s svojo močjo tako očarala Evropo in svet kot prav glasbena, tudi tista, ki ji pravimo ljubiteljska. Veliko najboljšega, kar imamo - izjemni instrumentalisti so prišli iz naših pihalni orkestrov ali pevci, ki so ponesli naš dober glas po svetu, so odkrili svoje talente v zborih tudi najbolj oddaljenih krajev. In ko se danes veliko govori o potrebi po večji komunikaciji med evropskim in slovenskim kulturnim prostorom, so ti stiki preko celjskega, mariborskega, koroških, primorskih in drugih mednarodnih festivalov, srečanj in tekmovanj že dolgo samoumevni.

Morda se čudite, da kot sodoben skladatelj, ki po naravi svojega dela stoji v osrčju profesionalnosti, s takim občudovanjem in spoštovanjem govori o ljubiteljstvu. Temu namreč radi prilepijo očitek tradicionalnosti. Toda, če je tako, je tudi v tem vrlina. Kajti sedanjost zares pozna le tisti, ki živi iz preteklosti. Ljudje, ki živijo samo iz tega trenutka, so iztrgani iz celote, so na brezpotju zunaj vztrajne razvojne smeri, ki so nam jo v glasbi začrtali Gallus, Mašek, Ipavci, Gerbič, Emil Adamič, Lajovic, Mirk - vse do najmlajših.

Vsaka prava kultura - identiteta, kot danes radi rečejo - je najprej iz domačije z ljudsko glasbo, potem iz naroda z umetniško glasbo, oboje pa preneseno na raven svetovne kulturne geografije šele ustvarja svetovljanstvo. Pri vsem navdušenju ob prihajajočem evropskem maju ne smemo pozabiti tudi na trojnost našega bivanja - na matično, zamejsko in izseljensko, ki bo, čeprav v drugačnih okoliščinah, ostalo. Suveren položaj nam znotraj tega novega ne zagotavlja medijsko globalizirana pop kultura, marveč izvirna, z našo preteklostjo povezana kultiviranost.

Prihodnosti ne vidim v razpuščenosti neoliberalnega kulturnega darvinizma, marveč v iskanju novih vrednot, takih, ki bodo nevsiljivo povezovale duhovno, čustveno in osebnostno v ravnotežju med umetniškim in tehnološkim, ki bodo mladim - danes odraščajočim v svetu razpadlih družbenih in kulturnih vrednot - znale pokazati tudi drugačne, bolj vedre svetove.

* * *

Zaradi široke družbenosti so bile, in tako bo tudi v prihodnje, glasbeno kulturne dejavnosti nenehna skušnjava političnih oblasti: kdaj v preteklosti cerkve, pozneje premočnó samo "za narodov blagor", posebno brezobzirno za služenje v revolucionarni razrednosti...

In danes? Polaščanje je danes prikrito, zato še bolj ogrožujoče. Če sta bili kultura in umetnost kdaj v rokah propagandnih aparatov, potem postajata danes plen reklamnih agentur in stojnic z napisi: alternativa - le čemú?, neodvisna kultura - le od česa?, podkultura - če pa je tisto drugačno od kulture predvsem nekultura?

Moral sem izreči te trde besede, da bomo lažje razumeli, kako je v takem svetu praktične pameti kulturnim dejavnostim, zborom, orkestrom, plesnim skupinam, folklori in drugim težko, saj ne dajejo oprijemljive koristi, ni jih mogoče bogato tržiti in jim učinek težko izmerimo.

In tu je zmota. Izkušnje namreč kažejo, da kulturni primanjkljaj kmalu brezobzirno udari nazaj. Tako smo pred nedavnim izgubili urad za slovenščino, že leta strmimo v izkopano jamo Narodne in univerzitetne knjižnice in spremljamo tavanja treh umetniških akademij, ko po prestolnični Ljubljani iščejo prostor za svoje delo. Kulturni primanjkljaj udari tudi preko družbenih bolezni kot so nasilje, mamila, nepoštenost in drugimi, tudi na materialno proizvodni strani.

Seveda kultura ne rešuje vsega, toda v njenem središču je človek - posameznik s svojo enkratno usodo, srečo in nesrečo ob sočloveku, strpnem tudi do manj nadarjenega, ko gre za skupno umetniško zadovoljstvo in uspeh. V umetnosti - naj bo profesionalna ali ljubiteljska - ni udobnega relativizma. Tu se še živi po naravnem redu, da je nekaj prav ali narobe, zrelo ali nedozorelo, odraslo ali otročje.

V vztrajnosti kulturnih dejavnosti, ki jih imamo v mislih, je neka čudna podtalna moč... tudi mehka oblika odpora proti številnim nesmislom današnje civilizacije.

Prihajajoče ekonomsko povezovanje v nekako nadnacionalno evropsko državnost bo nujno - brez slabih namenov - vplivalo na avtonomijo posameznih nacionalnih kultur. V orkestru evropskih ljudstev je naša prihodnost le z mednarodno koordinirano in etično utemeljeno politiko... v ohranjanju materinščine, zgodovinskega spomina, tradicije, vsega, kar je že doslej v veliki meri pomagala ohranjati široka, razvejana kulturna dejavnost - kot podtalje, iz katerega je in bo rasla izvirnost naših ustvarjalnih in poustvarjalnih talentov (sil).

Naj sklenem. Sociologi in psihologi priznavajo, da si ne upajo napovedati obnašanja in želja ljudi za desetletja naprej. Sam pa tvegam napoved vsaj v enem: kljub prihodnjim nihanjem časov bo prihodnja široka kulturna dejavnost ostala živa. Bolj ko se svet robotizira, večja bo želja človeka po tem, da se vrača k umetnosti (in sreči ki jo prinaša) na kraju samem.

Zato ostanimo zvesti tej naši pomembni glasbeni dediščini in storimo vse, da se bo glasila tudi v prihodnje.