PRIZNANJA SKLADA

PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2009

NEJA KOS

TEH NAŠIH TRIDESET IN VEČ PLESNIH LET

Ples je gibanje in tako kot vsako gibanje je neulovljiv, sestavljen iz trenutkov, ki preskakujejo eden v drugega, tja do izteka časovne in prostorske danosti plesne oblike. Za njim ostane le sled v spominu, ki nikakor ni zvesta reprodukcija plesa, ampak le približek, odvisen od trenutne gledalčeve pozornosti, zbranosti, razpoloženja, občutij in čustvene motivacije.

Prav zaradi svoje bežnosti je ples poseben, edinstven medij. Če sta nas plesalka ali plesalec uspela vznemiriti, vzbuditi v nas radost, žalost, vzhičenje, estetsko doživetje, revolt, jezo... če smo našli v plesu delček sebe... karkoli, da le nismo ostali hladni in neprizadeti... je bil njun skozi leta telesnega urjenja izčiščeni fizični napor, transformiran v izrazno plesno obliko - poplačan.

To bi bila lahko tudi prispodoba življenja in človekove vloge v njem: ali pustimo za seboj neko sled - ali pa nam tok tisočerih trenutkov, ki so nam dani, mine kot prazno kroženje vešč okrog ulične svetilke...

Tudi teh naših trideset in več plesnih let se je povezalo v takšen časovni trak. V vsakem trenutku smo bili tukaj in zdaj, hkrati pa tudi nekaj korakov naprej, v nenehnem snovanju in uresničevanju zamisli in načrtov, kako sodobni ples približati predvsem otrokom in mladini in jih ustvarjalno vključiti vanj. To, kar se je leta 1977 - tedaj še v okviru ZKOS-Zveze kulturnih organizacij Slovenije in kasneje JSKD-Javnega sklada za kulturne dejavnosti republike Slovenije - začelo in se do danes bogato razcvetelo v vseh slovenskih regijah, je temeljno prispevalo k moji in naši skupni viziji "plesne piramide" - iz ljubiteljske baze napredovati k zahtevnejšim ravnem in kolikor je mogoče pomagati najboljšim pri preskoku v profesionalnost.

Brez pobude ZKOS, da uvede sodobni ples kot tedaj povsem novo dejavnost in me zadolži za njen razvoj, in brez sodelavk in sodelavcev, še posebno tistih iz plesnih vrst, se danes ne bi mogli veseliti uspehov, o katerih smo si sicer že takrat upali sanjati, nismo pa vedeli koliko od tega se utegne uresničiti. Bilo nas je veliko, cel tim plesnih navdušencev: moja in mlajše ter najmlajše generacije, ki pa so danes že tudi zreli pedagogi, ustvarjalci in organizatorji.

Hvaležna sem vsem, zlasti pa tistim, ki so v svojih okoljih prispevali k razvoju - do te mere, da lahko danes govorimo o močnih regionalnih plesnih centrih za plesno vzgojo in umetniško plesno ustvarjanje v Mariboru, Murski Soboti, Celju, Novem mestu, Ljubljani, Kranju, Izoli, Šempetru pri Gorici, pa še kje - kot tudi vsem, ki so se kako drugače udejstvovali na plesnem poročju ter sodelovali z menoj pri ustvarjanju in izvedbi konkretnih programov. Pa seveda mojim dragim plesnim kolegicam in še vedno tudi osebnih prijateljicam iz Studia za svobodni ples Ljubljana, prve slovenske sodobne plesne skupine, osnovane kot društvo (1973).

S hvaležnostjo se spominjam svoje učiteljice plesa Žive Kraigher, ki mi je poleg znanja in prebujanja umetniških vzgibov dajala zgled neizmernega poguma pri zavzemanju za tisto, v kar verjameš. Pomembni so bili še Marija Vogelnik, ki me je opogumljala pri teoretičnem študiju in pisanju o plesu, Lojzka Žerdin, s svojo sposobnostjo da izvleče iz telesa in duše izvirno plesno obliko, pa vrsta izjemnih plesnih učiteljev, pri katerih sem si v tujini in kasneje tudi pri nas nabirala znanje.

Prispodoba "plesne piramide" se mi je porodila iz zavedanja, da je pozicija sodobnega plesa bila in je deloma še danes posebna. Ta plesna zvrst namreč nima zaledja vertikale rednega šolanja od osnovne, srednje do visokošolske ravni, kot denimo področja glasbe, likovne umetnosti in gledališča. Zato je bilo treba v okviru možnosti zasnovati in postaviti za naše razmere povsem nov sistem neformalnega plesnega izobraževanja v obliki seminarjev in tečajev tako za plesne tehnike, kot za ustvarjalne in pedagoške pristope. Treba si je bilo pomagati z učitelji iz tujine, sodelovati pri postopnem formiranju in pridobivanju domačih strokovnjakov, skrbeti za usposabljanje mentorjev. Treba je bilo oblikovati prireditve za prikaz ustvarjenih plesnih dosežkov in spodbujati ustvarjanje večjih projektov, v zadnjih letih tudi s sicer skromno finančno podporo preko javnega poziva. Obenem smo se zavedali, da pomeni vrh piramide prehod v profesionalnost, v oblikovanje profesionalne sodobne plesne scene, ki je takrat še ni bilo.

Kljub dobremu sodelovanju v prvi fazi so se v osemdesetih letih posamezni ustvarjalci v krčeviti težnji po profesionalizaciji pričeli odmikati in pojavljale so se dokaj krivične interpretacije, češ da se je umetniška smer modernega plesa Mary Wigman (veliko ime nemškega plesnega ekspresionizma, ki je preko Mete Vidmar, Žive Kraigher in Lojzke Žerdin močno vplivalo na slovenski sodobni ples) izgubila v amaterizmu. Kriva naj bi bila prav plesna dejavnost ZKOS, ki naj bi izključevala kakovostni preskok v profesionalizacijo, ker naj bi po mnenju njene strokovne službe plesno šolanje zamorilo izrazno spontanost. Boleče.

Na srečo so dejstva drugačna. Ker v Sloveniji vse do leta 1999, ko je bil ustanovljen program plesne gimnazije v okviru SVŠGL (srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana) nismo imeli šole za sodobni ples, so bile neformalne oblike plesnega izobraževanja v okviru ZKOS oziroma JSKD edina možnost za pridobivanje znanja sodobnih plesnih tehnik in njihovega umetniškega nadgrajevanja.

Še več: lahko trdimo, da so bili vsi, ki danes nekaj pomenijo na slovenski profesionalni plesni sceni, v obdobju svojega formiranja tako ali drugače povezani z našimi izobraževalnimi oblikami in prireditvami (kot Poletna plesna šola, Zimska plesna šola, strokovna srečanja mentorjev, Plesni izziv, predstavitev dosežkov na Dnevih plesa v Cankarjevem domu od leta 1982 do 1994 itd). Enako velja za vse kasnejše in seveda tudi današnje najmlajše generacije plesalk in plesalcev, vključenih v plesne programe JSKD, iz katerih se že vsa leta izdvajajo najbolj nadarjeni s profesionalnimi ambicijami. - No, čas je prinesel svoje in tvorno sodelovanje s profesionalno plesno sceno, sodobno in baletno, je danes povsem nekaj povsem normalnega.

Plesno ljubiteljstvo je bilo in seveda še naprej ostaja "valilnica" mladih talentov, ki jih vsa leta podpiramo, jih usmerjamo in jim v okviru možnosti pomagamo, če se odločijo za nadaljnje šolanje in profesionalno kariero.Vsem ostalim, manj ambicioznim, je na voljo ustvarjalna dejavnost, ki harmonično razvija fizične, čustvene in intelektualne potenciale mladega človeka ne glede na njegove morebitne kasnejše plesne odločitve.

Vsi, ki smo vodili in vsi ki danes vodijo plesno dejavnost na tej ravni, se zavedamo pomena sistematičnega izobraževanja kot pogoja za vsakršno umetniško nadgradnjo - in to idejo v okviru možnosti tudi uresničujemo.

Rada bi še opozorila na specifičen aspekt strokovno vodenega plesnega udejstvovanja in ustvarjanja, ki lahko s pridom uporabi plesu lastne vzgojne in psihosocialne učinke in sicer v zvezi z aktualnimi tožbami staršev, učiteljev in vzgojiteljev o nemoči pri vzgoji sodobnih otrok.

V medijih je bilo v zadnjem času nekaj zanimivih prispevkov na to temo; eden denimo s provokativnim naslovom Kdo bo ščitil starše pred otroki? Gre za kritiko t. im. permisivne vzgoje, ki ustvarja "patološke narcise", otroke, ki vidijo le sebe, saj niso ponotranjili socialnih pravil, ki morajo biti nad otrokovim ugodjem. Ker mu niso bile jasno postavljene meje, se otrok razvija v "odvisnika od ugodja", v osebnost, kakršno potrebuje sodobna potrošniška družba.

Kako to povezujem s plesom? Vemo, da plesna dejavnost v skupini prispeva tudi k socializaciji otroka in mladostnika. Skozi gibanje, ki je neverbalna komunikacija, je moč izkusiti in se naučiti osnovnih odnosov do drugih. V skupini nisi sam, si vedno v odnosu do drugega in drugih. Pri plesu in gibalnem ustvarjanju so ti odnosi temeljni, nebesedni, le prostorski in časovni, s takojšnjimi in jasnimi posledicami vsakega fizičnega premika v odnosu do drugega.

V plesni skupini lahko še posebej ustvarjamo razmere, v katerih posameznika pripravimo do tega, da bo motiviran narediti nov korak, ki terja od njega napor, odpoved ugodju, in ravnati tako, da se problemu ne bo izognil, ampak se bo samostojno spopadel z njim. Učenje plesne tehnike je tudi napor. To je pot od omejitev netreniranega telesa preko napora do svobode izurjenega plesnega instrumenta, ki plesalcu omogoča doživetja sreče v ustvarjanju in odpiranju novih kreativnih možnosti.

Tale mali skok vstran sem si privoščila zato, da opozorim tudi na pomen plesnega raziskovanja, na intelektualno plat, na številne vidike razmišljanja o plesu, na interdisciplinarne teme, ki bi nedvomno sodile- denimo na višjo in visoko raven plesnega izobraževanja. Prepričana sem namreč o nujnosti kompleksnega študija plesa na visokošolski ravni, ki naj bi bil vizija bližnje prihodnosti.

Naj sklenem z optimističnim pogledom na prihodnji razvoj ljubiteljske plesne dejavnosti in sodobnega plesa v Sloveniji. Tudi po svojem odhodu se veselim ustvarjalnega nadgrajevanja vseh začrtanih poti, novih zamisli in realizacij. Denimo: Opus 1-plesno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev, postaja mednaroden. Festival Živa, (poimenovan po Živi Kraigher), ki se je kot feniks prerodil iz nekdanjih državnih revij in seveda iz Dnevov plesa , se vrača v ugledne avditorije - spet v Cankarjev dom in po novem v prenovljene, plesu prijazne Španske borce. Dobro je sodelovanje s profesionalno plesno sceno, nove plesne publikacije, dveletno strokovno izpopolnjevanje za mentorje Stik s široko tematiko o razsežnostih plesa: o zgodovini, teoriji, o umetniški evaluaciji plesa in aktualne scene, o povezavah plesa z drugimi umetnostmi, o metodiki poučevanja plesa ...

Pa še in še. Veselijo me premiki pri vsa leta bridkih težavah s šibko infrastrikturo zlasti s pridobitvijo novih prostorov v JSKD, kot tudi možnih povezav s plesu prijaznimi novimi lokacijami v Ljubljani, kot so Španski borci in Center urbane kulture - Kino Šiška.

Visoko priznanje - zlata plaketa, ki sem jo prejela, me je seveda razveselila; obenem pa sem si mislila: no, saj sem samo delala po najboljših močeh v svoji službi. Očitno pa je priznanje namenjeno tudi presežku, ki pa ga brez vseh mojih plesnih sobork in soborcev zagotovo ne bi bilo. Zato njim ter še posebej stotinam mladih in manj mladih, ki plešejo in bodo plesali vsem krizam in recesijam navkljub - še enkrat hvala!

In že je tu nov trenutek, pa še eden in še eden ... Vsi se v plesu življenja zlivajo v neskončni krogotok minevanja ... nastajanja ... minevanja ... nastajanja ...