|
PRIZNANJA
SKLADA
PLAKETE
JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
ZA LETO 2009
Slavnostna izročitev priznanj JSKD za
leto 2009 je bila v sredo, 27. januarja 2010, ob 18. uri v
veliki dvorani Doma Španski borci, Zaloška 61, Ljubljana.
Zlato plaketo sklada je prejela Neja Kos, srebrne plakete
pa Davide Clodig, dr. Engelbert Logar, Alojz Stražar, Milica
Šadl in Vokalni kvintet Završki fantje.
NEJA KOS
zlata plaketa
Neja Kos (24. 12. 1943, Ljubljana), psihologinja,
plesna kritičarka in publicistka. Diplomirala iz psihologije
na Filozofski fakulteti (1977) Univerze v Ljubljani; nekaj
časa se je šolala tudi na Akademiji za likovno umetnost v
Ljubljani. Leta 1967 je na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani
začela poučevati psihologijo in plesno vzgojo; vodila je tudi
psihološke svetovalne ure. Leta 1977 se je zaposlila kot samostojna
strokovna svetovalka za ples pri Zvezi kulturnih organizacij
Slovenije, kasneje Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti,
in opravljala to delo do upokojitve (2006).
Plesno se je - vzporedno z bežigrajsko gimnazijo - šolala
na Oddelku za izrazni ples v okviru Srednje glasbene in baletne
šole v Ljubljani pod vodstvom Žive Kraigher (smer izrazni
ples iz tradicije Mary Wigman in Mete Vidmar). V dodatnem
plesnem izobraževanju (od 1970 do 2001) pa je doma in v tujini
spoznala še mnoge druge pomembne plesne tehnike - od smeri
Mary Wigman, jazza, graham, cunningham, kontaktne tehnike,
in fizičnega teatra do etničnih plesov - afriškega, španskega,
indijskega. Njeni pedagogi so bili poleg "domačih"
Lojzke Žerdin in Ksenije Hribar mnogi tuji plesalci in koreografi:
Maurice Bejart, Rajko Pakaški, Karin Waehner, Imme Dahlberg,
Jean Cebron, Trudy Kressel, Matt Mattox, Bruce Taylor, Talley
Beatty, Josef Nadj, Sandra Mladenovič, Leah Bartal, Genadij
Bogdanov, Ujwal Bhole, če naštejemo le nekatere.
V 60. in 70. letih je plesala v koreografijah Žive Kraigher
in skupinskih kreacijah. Omeniti velja projekte, kot so Vodič
po orkestru (na glasbo Benjamina Brittna), Concertino za harfo
in orkester (Zvonimir Ciglič), Atom Heart Mother (Pink Floyd),
Fontessa (Modern Jazz Quarrtet), Bourée (Vanilla Fudge).
Leta 1973 je skupaj z Daliborko Podboj, Jasno Knez in drugimi
ustanovila Studio za svobodni ples. To je bila prva slovenska
samostojna plesna skupina sodobnega plesa. V Studiu je plesala,
soustvarjala in koreografirala. Med pomembnejšimi predstavami
so: Plesni happening na temo razstavljenih grafik danskega
likovnika Mortensena v Mestni galeriji v Ljubljani (koncept
in vodenje projekta), Megle-duše v duetu z Jasno Knez (ples
in koreografija), Krogla (avtorski solo ples), Musique de
la Porte (koreografija), Jankobi mila ( ples v koreografiji
Damirja Zlatarja Freya), Basni po Slavku Preglju (ideja in
koncept, skupinsko ustvarjanje in ples), Tam spodaj teče reka
(koreografija).
Od oktobra 1997 je članica ustanovne konference Svetovne plesne
zveze (World Dance Alliance - WDA). Hkrati je tudi članica
delovne skupine za plesno zgodovino, teorijo, kritiko in dokumentacijo
ter korespondentka za Slovenijo.
Tudi po upokojitvi ostaja dejavna na področju sodobnega plesa.
Kot plesalka je nastopila (s sinom) v projektu Drevo ob 80-letnici
prvega nastopa Mete Vidmar v Ljubljani (Studio za svobodni
ples Ljubljana, 2008) in v plesni predstavi Iztoka Kovača
Kraljestvo za konja (En-Knap, Ljubljana, 2009).
Neja Kos poklicno in ljubiteljsko deluje na področju plesa
že štiri desetletja. Njeno delo je znatno preseglo okvir službenih
dolžnosti in delovnega časa, s čimer je izkazala popolno predanost
sodobnemu plesu, njegovemu razvoju in uveljavljanju kot samostojna
umetniška disciplina in praksa.
Danes se zavedamo, da je marsikatera njena ideja ostala nerealizirana
zato, ker je bila pred časom. Slovenska plesna scena se tedaj
ni uspela organizirati tako, da bi sodobni ples institucionalizirali.
Prav njena zasluga pa je, da se je sodobni ples na Slovenskem
iz skromnih začetkov lahko razširil do ravni nepogrešljivega
področja kulturnega udejstvovanja in uveljavil kot polnokrvna
umetniška praksa.
Razvila je sistem neformalnega sodobnega plesnega izobraževanja
v obliki seminarjev in delavnic ter spodbujala razvoj mladega
sodobnega plesa in profesionalizacije najsposobnejših. Na
noge je postavila vse tisto, kar se danes zdi na področju
ljubiteljskega sodobnega plesa samo po sebi umevno.
Na prvem mestu so sezonske plesne šole. Na njih se lahko plesalci
in njihovi mentorji izobražujejo v temeljnih veščinah in dodatnih
znanjih ter širijo svoja obzorja z gostujočimi plesnimi pedagogi
in ustvarjalci iz tujine. Danes so te oblike šolanja še posebej
uspešne v Mariboru, Izoli, Šempetru pri Novi Gorici in Ljubljani.
Zasnovala, utemeljila in dogradila je državno revijo plesnih
skupin, kjer se vsako leto kjer se vsako leto predstavijo,
primerjajo in vrednotijo najboljši domači dosežki. Revija
se je naprej imenovala Dnevi plesa, nato Sredi prostora in
Živini plesni dnevi, zdaj pa nosi ime Živa, festival plesne
ustvarjalnosti mladih. V sedanji obliki festivala si je poleg
izbora koreografij mladih plesalcev iz vse Slovenije mogoče
ogledati tudi profesionalno plesno produkcijo.
Prvi pogoj za tako razvejanost je celovito in strokovno selektorsko
delo. V začetni fazi ga je opravljala sama. Ob vsestranski
razširitvi dejavnosti zdaj zahteva že strukturo strokovnih
spremljevalcev, ki omogočijo državnemu selektorju, da na regijskih
revijah izbere program za državne prireditve. Poleg Žive je
namreč leta 2001 nastala še Piga miga, revija otroških plesnih
skupin, ki v zadnjih letih deluje v okviru Pikinega festivala
v Velenju. Predvsem spodbujanju plesne ustvarjalnosti pa je
posvečen Opus 1 - plesna miniatura. To tekmovanje mladih plesnih
ustvarjalcev v Celju je bilo ustanovljen leta 1992, zadnja
leta pa se je tako razmahnilo, da potrebuje že predizbor,
od leta 2009 pa se širi tudi v mednarodni prostor.
Poskrbela je tudi za ustanovitev osrednjih priznanj sklada
za področje plesne umetnosti. Najpomembnejši plesni ustvarjalci
in pedagogi so postali nosilci plaket in listin Mete Vidmar.
Na področju sodobnega plesa je Neja Kos opravila pionirsko
delo. Vseskozi je pomagala vsem, ki so se nanjo obrnili, potrebovali
nasvet, pomoč ali strokovno mnenje, ne glede na to, iz katere
plesne smeri so izhajali. Vse je spodbujala h kvalitetnejšemu
delovanju, napredku in sodelovanju. Na samostojno pot je s
širino in zavzetostjo pri svojem delu pomagala mnogim današnjim
znanim ustvarjalcem na ljubiteljskega in profesionalnega plesa.
Od leta 1972 se kontinuirano ukvarja tudi s plesno kritiko,
piše eseje, strokovne članke in plesne študije. Sodelovala
je z večino pomembnejšega dnevnega in revijalnega tiska ter
z ostalimi mediji. V nepogrešljivo pomoč mentorjem plesnih
skupin je bila in ostaja njena knjižica Ples od kod in kam
(Ljubljana, 1982). Pripravila je tudi metodični priročnik
za učitelje Osnove plesne umetnosti (Ljubljana 1982). Za Enciklopedijo
Slovenije je prispevala gesli Ples in Sodobni ples (Ljubljana,
1997). Napisala je več študij, kot sta Dramaturgija v plesu
(Beograd, 2002) in Slovenski sodobni ples (zbornik ob 50-letnici
Slovenskega gledališkega muzeja). Odmevna je bila serija člankov
Slovenska plesna umetnost XX. stoletja, ki so izhajali v Delu,
skupaj pa so bili objavljeni v knjigi Slovenska umetnost XX.
stoletja (Ljubljana, 2002). Napisala je tudi esej Humor v
plesu (Celje 1995).
Neja Kos je izjemna osebnost. Izkazala se je pri organizacijskem
delu, pri razvijanju novih oblik in vsebin delovanja, pri
delu na področju kulturne vzgoje in izobraževanja, pri organiziranju
svetovalnega in mentorskega dela, pri razvijanju mednarodnega
sodelovanja, pri publicističnem delu in pri skrbi za ohranjanje
nacionalne kulturne dediščine.
S svojim strokovnim, animacijskim in organizacijskim delovanjem
je značilno sooblikovala svoj čas. Zlato plaketo sklada prejema
za svoje življenjsko delo, s katerim je pomembno prispevala
k razvoju plesne dejavnosti na Slovenskem.
DAVIDE CLODIG
srebrna plaketa
Davide Clodig - David Klodič (9. 4. 1974,
Čedad), pianist in skladatelj. Iz klavirja je diplomiral leta
1999 na konservatoriju Tomadini v Vidmu. Deluje kot vodja
in učitelj klavirja na šoli Glasbene matice v Špetru, kjer
se je v začetku tudi glasbeno šolal.
Kot zborovodja se udejstvuje od 1995.
Več let uspešno umetniško vodi in dirigira zbore Naše vasi
iz Tipane, Moški pevski zbor Matajur iz Klenja, vokalno skupino
Beneške korenine iz Srednjega in Otroški zbor Glasbene matice
Mali lujerji iz Špetra. Vodi tudi moški oktet v Bardu (Terska
dolina), ki ga je ustanovil leta 2009.
Oddelek glasbene šole Glasbene matice
Špeter v Bardu je nastal prav na njegovo pobudo. V njem se
(v domačem jeziku) šolajo mladi iz kraja in okolice in predstavlja
novo žarišče kulturnega življenja.
Ves čas tudi komponira in prireja skladbe
za svoje in druge zbore. Na prvem natečaju za zborovske skladbe
za nagrado Ignacija Ota v letu 2003, ki ga bienalno prireja
Zveza slovenskih kulturnih društev, je prejel nagrado za najboljšo
skladbo za odrasle zbore. Kot nagrajenec natečaja je dobil
naročilo za uglasbitev poezije beneške pesnice Marine Cernetig
za prvi skupni projekt vseh zamejcev "Preko mej",
ki vsako drugo leto gostuje v Furlaniji-Julijski krajini,
avstrijski Koroški, Porabju in v Ljubljani. Več otroških skladb
je objavil v zbirki Pesmi iz vrtca (Čedad, 2005). Večkrat
je sodeloval tudi z godalnim kvartetom Glasbene matice.
Piše tudi izvirno glasbo za gledališče,
med drugim za delo Raymonda Quenauja: Cica v metroju - SNG
(Nova Gorica, 2008), stalno sodeluje z Beneškim gledališčem.
Je vsestranski kulturni in družbeni delavec;
njegova vloga je v Benečiji nepogrešljiva. Spodbuja mladinske
glasbene skupine in aktivno sodeluje kot mentor pri različnih
delavnicah za mlade v Benečiji in Posočju, kot dirigent pevskih
zborov, profesor na Glasbeni matici v Špetru, skladatelj pesmi
in priredb; kot soavtor pri publikacijah in zgoščenkah; kot
spodbujevalec in ustanovitelj mladinskih ansamblov ter mentor
pri glasbenih delavnicah za mlade v Benečiji in Posočju; kot
vodja vokalne skupine Beneške korenine, ki je med drugim izdala
zgoščenko Substrati, ki predstavlja posrečeno obliko kontaminacije
med bogatim pevskim izročilom Beneške Slovenije in novimi
glasbenimi prijemi; kot vodja skupine BK-evolution, ki je
nastala iz vokalne skupine Beneške korenine in deluje na področju
avtorske glasbe mladih; v tem sklopu se je zavzel za izdajo
zgoščenke Unplugged, kjer je zbranih deset pesmi pokojnega
beneškega kantavtorja Kekka Bergnacha; s tem delom je skupina
obogatila beneško kulturno življenje in postavila Benečijo
v širši slovenski kulturni prostor.
Srebrno plaketo sklada prejema za dolgoletno
uspešno delo na področju glasbenih dejavnosti.
DR. ENGELBERT LOGAR
srebrna plaketa
Dr. Engelbert Logar (10. 8. 1959, Gradiče),
glasbeni pedagog, zgodovinar, etnomuzikolog. Po maturi na
realni gimnaziji v Celovcu diplomiral na Univerzi v Gradcu
iz glasbene pedagogike (1983) in zgodovine (1987), kjer je
tudi doktoriral (2005) z disertacijo o slovenski ljudski pesmi
v Podjuni. Od 1986 je zaposlen na Inštitutu za glasbeno etnologijo
Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.
Sodeluje na številnih znanstvenih kongresih in simpozijih.
Za prizadevanja in uspehe pri raziskovanju ljudske pesmi in
prizadevanja za njeno ohranitev je bil odlikovan z državnim
odlikovanjem Republike Avstrije "Walter Deutsch Staatspreis".
Že v študijskih letih je v sodelovanju s Krščansko kulturno
zvezo v Celovcu začel zbirati, presnemavati in transkribirati
ljudske pesmi, ki jih je v 60. letih na južnem Koroškem posnel
France Cigan. Obdelano gradivo je izšlo v osmih zvezkih zbirke
Vsaka vas ima svoj glas. Skupaj z dr. Ludvikom Karničarjem
je pripravil in izdal 34 zvezkov zbirke Pesmi in glasba z
južne Koroške, ki vsebujejo tako stare ljudske pesmi kot nove,
moderne uglasbitve in priredbe.
Od svojega sedemnajstega leta je organist in zborovodja v
domači suški župniji. Je zelo dejaven zborovodja; med drugim
je vodil (oz. še vodi) skupine Oktet Suha, Kvintet bratov
Smrtnik, Nomos in Energija, Vidrinke, vokalno skupino Lipa
in moški sekstet Bene.
Kot vodja različnih pevskih skupin in zborov zlasti skrbi,
da stare ljudske pesmi ne pridejo v pozabo, temveč da so -
poleg modernejših skladb - stalno na programu na domačih odrih.
Zanje je priredil mnogo ljudskih pesmi, uglasbil pa je tudi
številna besedila domačih avtorjev, zlasti Milke Hartman in
Hermana Germa. Odkril je zbiralca ljudskih pesmi Jurija Luleka
ter domačo pesnico in vižarko Ivanko Polanc.
Posebno odmevno področje njegovih prizadevanj predstavlja
snemanje in prirejanje ljudskih pesmi in izdaja le-teh na
nosilcih zvoka. Snema tudi ljudske pesmi pri štajerskih Slovencih
pa tudi nemške ljudske pesmi. Zbrane posnetke oz. priredbe
v poljudnoznanstvenih publikacijah vrača možnim uporabnikom,
kot pravi sam "iz prakse za prakso". Z različnimi
skupinami je sam posnel več kot 25 kaset in zgoščenk, strokovno
pa je pri takem delu pomagal tudi mnogim drugim skupinam.
Za svoje delo je prejel med drugim tudi Janežičevo nagrado
(1993).
Srebrno plaketo sklada prejema za izjemno obsežno in uspešno
delo na področju glasbene dejavnosti in narodopisja.
ALOJZ STRAŽAR
srebrna plaketa
Alojz Stražar (Škocjan, 1. 7. 1944),
amaterski režiser, kulturni delavec in organizator.
Ljubiteljsko gledališče ga je pritegnilo že v rani mladosti.
Prvič je nastopil leta 1969 v predstavi, ki jo je režiral
brat France. Od leta 1965 nastopa tudi v vlogi režiserja.
V spominu je ostalo mnogo režij uspešnih predstav, kot so
Voda, Charleyeva teta, Čevljar baron, Črna žena, Kekec je
pač Kekec, A njega ni, Krog s kredo.
Najbolj znan pa je kot režiser velikih množičnih predstav
na letnem odru. V njih sodeluje od 100 do 150 igralcev, pevcev
in statistov, predvsem domačih igralcev in igralcev iz sosednjih
kulturnih društev, Med najodmevnejšimi so bile: Miklova Zala,
Ženitev, Martin Krpan, Cvetje v jeseni, opereti Planinska
roža in Ptičar, Klopčič, Ženitna mešetarka, Kekec in V Ljubljano
jo dajmo. Te predstave si ogleda od 10.000 do 15.000 gledalcev.
Množično gledališče je tudi njegov organizacijski in tehnični
dosežek. Iz gledališča pod kozolcem je - po dolgoletnih organizacijskih
in finančnih naporih - nastalo moderno pokrito poletno gledališče
z vsemi spremljajočimi objekti. Postalo je tudi prizorišče
številnih kulturnih, glasbenih, dramskih in zabavnih prireditev,
v zadnjih letih tudi razstav in drugih pregledov domače ustvarjalnosti.
Poleg ljubljanskih Križank in portoroškega Avditorija je to
edino pokrito letno gledališče v Sloveniji.
Že več kot štiri desetletja (od 1963) je predsednik Kulturnega
društva Miran Jarc Škocjan. Društvo se je v tem obdobju uveljavilo
ne le v občini Domžale, temveč tudi v drugih krajih in tujini.
Bil je organizator in pobudnik mnogih večjih prireditev, ki
so popestrile kulturno dejavnost v domžalski občini. Posebej
odmeven je festival Glasba treh dežel, ki prispeva k promociji
domžalske občine. Podobno vlogo je odigral tudi kot dolgoletni
predsednik in podpredsednik Zveze kulturnih organizacij Domžale.
S svojimi pobudami pomembno sooblikuje kulturno življenje
v svojem okolju.
Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno uspešno
delo na področju gledaliških dejavnosti ter pri spodbujanju
in razvijanju kulturnih dejavnosti.
MILICA ŠADL
srebrna plaketa
Milica Šadl (Lipovci, 14. 10. 1927).
Osnovno šolo je obiskovala v Lipovci, meščansko pa v Ljutomeru.
Po vojni je nadaljevala šolanje na ekonomski šoli v Murski
Soboti in diplomirala v Ljubljani.
Kot učiteljica je začela na enorazrednici v Adrijancih; tam
je tudi režirala svojo prvo igro in organizirala prvo povorko
s slavnostnim nagovorom. Povsod, kjer je službovala, je opravljala
tudi zunajšolske dejavnosti, najraje na kulturnem področju
in pri Rdečem križu, organizirala pa je tudi proslave in režirala
dramska dela.
Leta 1950 se je na Tišini poročila z učiteljem Alojzijem Šadlom
iz Ivanjčev. Ustalila sta se v Beltincih. Razvijala je družabno
vaško življenje na različnih področjih, še zlasti na kulturnem.
Pomagala je pri ustanovitvi KD Dolinec, pri uprizarjanju iger,
izgradnji kulturnega in gasilskega doma, kar jim je prineslo
tudi odlikovanje in republiško nagrado.
Več kot 20 let je bila predsednica Kulturnega društva Beltinci.
Ustanovili so ga leta 1969, kmalu po njenem prihodu v Beltince,
na pobudo učiteljskega zbora Osnovne šole Beltinci, da bi
v njem združili vsa društva in skupine v takratni krajevni
skupnosti. Najbolj je napredovala folklorna skupina, zelo
dejavni pa so bili tudi tamburaši, gledališka skupina in pevski
zbor. Folklorna skupina je odpirala okno v svet našim rojakom
v sosednji Madžarski in z organizacijo folklornega festivala
povezovala zamejske rojake v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.
Kmalu so postali Beltinci znani v domovini in tujini, in sicer
predvsem po folklorni skupini in mednarodnem folklornem festivalu,
hkrati pa tudi po vsakoletnih državnih srečanjih s predstavitvijo
ustvarjalnih dosežkov na področju folklorne dejavnosti v Sloveniji.
Zelo pomembno področje njenega delovanja je tudi dokumentacijska
dejavnost. Že veliko let piše kroniko Kulturnega društva Beltinci
in zanjo zbira slikovno gradivo. S tem ohranja pričevanja
o preteklosti folklornega delovanja v Beltincih, še posebej
o pomembnem folklornem festivalu.
Bila je pobudnica obsežne raziskave narodne noše, ki so jo
opravili ob mentorstvu dr. Marije Makarovič. Sodelovala je
tudi pri izdaji več publikacij.
Srebrno plaketo sklada prejema za dolgoletno uspešno delo
pri spodbujanju in razvijanju kulturnih dejavnosti.
VOKALNI KVINTET ZAVRŠKI FANTJE
srebrna plaketa
Vokalni kvintet Završki fantje je bil
ustanovljen jeseni leta 1984 in deluje v okviru Kulturnega
društva Radko Smiljan Lenart. Njegov organizacijski in strokovni
vodja je ves čas Darko Škerget.
Njegov program je osredotočen predvsem na slovenske ljudske
in narodne pesmi. Na več kot 1.200 nastopih ga je predstavil
domačemu in tujemu občinstvu, med drugim v Nemčiji, Avstriji,
Švici, Liechtensteinu, pa tudi v Kanadi in Avstraliji. Redno
se udeležuje območnih in regijskih revij pevskih zborov in
skupin; izbran je bil tudi za sodelovanje na državnih revijah.
Redno nastopa tudi na festivalih domače zabavne glasbe na
Vurbergu, Ptuju in Kidričevem.
Posnel je več kaset in zgoščenk, med drugim Tam kjer se čuje
pesem (1994), Dobro jutro ljubca moja (1999), Veseli božični
čas (2002), Pesem objame naj vse ljudi (2004) in Še veliko
let (2009).
Srebrno plaketo sklada prejema
ob svoji 25-letnici za uspešno delo na področju ljubiteljskih
glasbenih dejavnosti.
Skupinska slika nagrajencev
z direktorjem sklada, mag. Igorjem Teršarjem
Slavnostni
govor Neje Kos
Razpis
|
