PRIZNANJA SKLADA

PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 2003

LOJZE LEBIČ
(zlata plaketa JSKD)

Lojze Lebič (Prevalje, 23. 8. 1934), skladatelj, dirigent, pedagog. Po maturi na ravenski gimnaziji je študiral arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in diplomiral 1957; vzporedno je končal tudi Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Potem je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo: kompozicijo pri Marjanu Kozini, diplomiral 1972, in dirigiranje pri Danilu Švari.

Umetniško pot je začel kot dirigent APZ Tone Tomšič (1959-61 in 1962/63) ter nadaljeval kot dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana; zbor je pod njegovim vodstvom dosegel visoko, tudi v tujini opazno poustvarjalno raven. Predaval je na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1972-1986), poslej pa glasbenoteoretske predmete na oddelku za muzikologijo FF v Ljubljani, kjer je leta 1988 postal redni profesor. Od leta 1991 je dopisni, od leta 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Lojze Lebič je eden vodilnih slovenskih skladateljev. Ne glede na sodobnost izraznih sredstev s svojim glasbenim sporočilom prepričuje kar najširše plasti poslušalstva - od tradicionalno standardnega do bolj odprtega novemu. Odlikuje se s tehtnim, v različne smeri iščočim skladateljskim znanjem, z muzikalnostjo in estetskim čutom za človeško mero humanistično naravnane modernosti.

Na AG je bil član Kluba komponistov. Leta 1962 se je vključil v skupino Pro musica viva, se razvijal ob Ansamblu Slavko Osterc in zlasti pod vplivom poljske avantgarde šestdesetih leti začel oblikovati samosvojo glasbeno govorico, s katero je bil posebej od osemdesetih let naprej pomembno udeležen na tujih festivalih. Njegova zvočna pisava je razpeta med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in svojstveno občutljivostjo za dediščino minulih kultur in civilizacij. Glasbeno gradivo izbira skrbno in preudarno. Značilno je pretanjeno iskanje muzikalne prepričljivosti, naravnane v najgloblje plasti človekove kulture, vse od odzvanjanj pradavnine do iskanja sozvočja z notranjim in transcendentnim.

Večji del svojega ustvarjanja je posvetil instrumentalni glasbi. Dela za večje zasedbe: Korant, Nicina, Queensland Music, Cantico I, Cantico II za simfonični orkester; Sentence za dva klavirja in orkester, Simfonija z orglami itd. Komorna in solistična dela: Meditacije za dva za violo in violončelo, Chalumeau za solo klarinet, Okus po času, ki beži za orgle, Od blizu in daleč - sedem podob za kljunaste flavte in asistenta, Epicedion za violino in akordičen instrument, Godalni kvartet, In voce cornu za rog solo, Rej za harmoniko itd.

Pomembno področje predstavlja vokalna glasba; ta Lebiču s pojmovno, zvočno in barvno ukoreninjenostjo pogosto rabi tudi kot izhodišče za instrumentalne stvaritve. Dela z orkestrom: Požgana trava, Novembrske pesmi za mezzosopran in orkester, Miti in apokrifi za basbariton in orkester. Dela za glas in klavir: Štiri Kocbekove pesmi, Tri nočne pesmi (Srečko Kosovel), Moje samote (Janez Ovsec), Vres (Franc Sušnik) itd.

Posebej odmevni so bila večja vokalnoinstrumentalna dela, ki so jih na različne načine spodbudili naši najvidnejši ljubiteljski zborovski sestavi. Prvo med njimi je Fauvel'86 za soliste, mešani zbor, klavir, tolkala, priročna glasbila in trak, ki je ustvarjalcem (skladatelju, dirigentu Jerneju Habjaniču in koreografinji Kseniji Hribar) prineslo tudi nagrado Prešernovega sklada. Dve leti pozneje je bila na Zborovskih slavnostih v Nišu prvič izvedena Hvalnica svetu za dva mešana zbora, klavir štiriročno, tolkala in druga priročna glasbila. Leta 1995 je nastala Ajdna – glasba o času za kljunaste flavte, soliste, mešani zbor, tolkala in sintetizator, leta 2000 (za 15. festival Europa Cantat, Songbridge 2000) pa še Upanje za mladinski ali ženski zbor, akordični instrument in kljunaste flavte.

Lebičev zborovski opus je močno povezan z bivanjskimi izkušnjami preteklega in sedanjega slovenskega življenja. Podeželski svet in ljudsko glasbo je skladatelj že od malega čutil kot vrednoto; tudi zato so priredbe ljudskih pesmi njegovi skladateljski začetki. Njegovi zgodnji zbori so še pisani na romantična prvoosebna besedila. Pri kasnejših so ta manj osebna in glasba, ki jih pojasnjuje, samostojnejša; večina mladinskih ali ženskih zborih sodi v ta kasnejši okvir. Kljub temu pa je v njih čutiti težnjo po mehčanju modernističnih kompozicijskih praks. Glasba za mlade je skladatelja nagovarjala k sproščenosti, neposrednosti in igrivosti; z zenovskimi haikuji v zvočni upodobitvi letnih časov opozarja na naravo in njeno večno kroženje. Z besedili slovenskih ljudskih zagovorov oživlja svetove mitske zavesti.

Mešani zbori: Ta drumelca je zvomlana (priredba ljudske), Ne vem kdo bolj je tožen (J. Murn Aleksandrov), Trauniče so žie zalene (priredba ljudske), Tihi gaj (D. Kette), Luba vigred se rodi (priredba ljudske), Vem da je zopet pomlad (NN.), Visoki rej (obdelava ljudskih pesmi) itd. Moški zbori: Fčelica zletela (ljudsko besedilo), Čas (Marko Kravos), Pesem od zarje (obdelava ljudske), Zmeraj moram vandrati (obdelava ljudske). Ženski ali mladinski zbori: Vožnja (Srečko Kosovel), Spomin (Frane Puntar), Predpomladna pesem (Karel Destovnik Kajuh), Urok (ljudsko besedilo), Letni časi (haiku): Pomlad (Bašo), Poletje (Isa), Jesen (Bašo, Buson), Zima (Hasin, Isa, Šiki).

V nekaterih poznejših zborih se Lebič odreče gradivu, ki bi ga bilo mogoče povezovati s konkretno ljudsko pesmijo, in poseže v iskanje arhetipskih modelov, ki ljudsko ustvarjanje spremljajo in ga določajo. S tem se skuša tudi znotraj glasbe, ki je ne prištevamo med ťobdelave ljudskihŤ, na poseben način približati temeljnim vzorcem ljudske glasbene ustvarjalnosti.

Lojze Lebič se je uveljavil tudi kot publicist (v Novi reviji, reviji Naši zbori in drugod) in pedagoški pisec (učbenik Umetnostna vzgoja, skupaj z B. Loparnikom).

Lojze Lebič je pomembno vplival na razvoj slovenskega ljubiteljskega ustvarjanja. V prvem obdobju kot zborovodja APZ Tone Tomšič in Komornega zbora RTV Ljubljana, zborovskih sestavov, ki sta vse povojno obdobje do zadnjih let postavljala mero slovenski zborovski glasbi v programskem in izvajalskem pogledu. Ves čas kot predavatelj, organizator, strokovni svetovalec, mentor, predsednik in(ali) član tekmovalnih žirij. Posebno vlogo je odigral po letu 1978, ko je kot predsednik odbora za odrasle zbore pri ZKOS zasnoval sistematično in celovito seminarsko izobraževanje in izpopolnjevanje. Predvsem pa je za slovensko ljubiteljsko kulturo pomemben kot skladatelj. S svojimi stvaritvami je spodbujal in zagotavljal uresničevanje najvišjih umetniških ambicij slovenskih zborov ter njihovo uveljavitev tudi v mednarodnem prostoru.

EGI GAŠPERŠIČ
(srebrna plaketa JSKD)

Egi Gašperšič (Kropa, 1. 9. 1936), glasbeni pedagog, muzikolog. V družini, kjer je bilo kar dvanajst otrok, so se veliko ukvarjali z glasbo. Po gimnazijski maturi je študiral muzikologijo (1963, Akademija za glasbo Ljubljana) in rog (Srednja glasbena in baletna šola, Ljubljana), hkrati pa še igral v radijskem simfoničnem orkestru. Njegova poklicna pot je navezana na Radovljico, kjer je (razen prvih treh let) vse do upokojitve leta 1997 ravnateljeval Glasbeni šoli Radovljica. V medsebojnem razumevanju s skupino mladih, šoli predanih in zvestih sodelavcev je vztrajno gradil in razvijal glasbeno šolstvo v svojem okolju.

Njegova prva srečanja z zborovstvom segajo v gimnazijska leta. V Kropi vodi zbor neprekinjeno 42 let, od 1980 pa še v Podnartu. Z značilno izbiro smiselno in tematsko zaokroženih sporedov, ki oživljajo glasbeno dediščino, je bogatil glasbeno življenje v svojem okolju in v tej zvrsti ljubiteljskega udejstovanja vzpostavljal standarde tudi drugim. Njegove izvedbe so čvrste, jasno profilirane in prepričljive.

Pomemben je Gašperšičev prispevek k glasbenopedagoški literaturi. Napisal je veliko kratkih skladbic za vse vrste glasbil (pihala, trobila, brenkala, harmonika, klavir). Skladbe so namenjene za pouk, domače igranje in javno nastopanje. Večinoma gre za priredbe ljudskih pesmi, s čimer je znatno prispeval k negovanju in oživljanju slovenske glasbene dediščine. Ustvaril je tudi vrsto del za komorno igro in skupinsko muziciranje, od duetov in tercetov do zborčkov in harmonikarskega orkestra. Mnoge od njih so tudi izšle v skupinskih ali samostojnih zbirkah.

Znaten je tudi Gašperšičev prispevek k zborovski literaturi. Vrsta skladb za moške, ženske in mešane zbore je bila objavljena v reviji Naši zbori in pri založbi Astrum pa tudi v številnih samostojnih zbirkah, kot so Preč je zdej to staro leto (1990), Kje je moj mili dom (1989), Pa jo zapojmo (1996), Danes po vseh krajih zemlje I, II (2002, 2003). Mnoge od njih je seveda tudi sam prvič izvedel s svojimi zbori, so pa našle pot tudi med številne zbore po Sloveniji in drugod.

Egi Gašperšič se posveča tudi raziskovanju glasbene zapuščine na Gorenjskem in Koroškem ter urednikovanju. Posebej je treba omeniti njegovo skrb za skladateljski opus Antona Nageleta in uglasbitve besedil Milke Hartmanove.

LEANDER PEGAN
(srebrna plaketa JSKD)

Leander Pegan (Središče ob Dravi, 28. 7. 1939), pozavnist in glasbeni pedagog. Glasbeno se je šolal na ljubljanski srednji glasbeni šoli (violina, kontrabas, pozavna) in diplomiral iz glasbene pedagogike na ljubljanski Pedagoški akademiji ter iz pozavne na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1963 je začel poučevati na piranskem Oddelku za pihala, trobila in tolkala Centra za glasbeno vzgojo Koper. Kot ustanovitelj in prvi kapelnik Mladinskega pihalnega orkestra Piran je dosegel visoke uvrstitve in priznanja na domačih in tujih tekmovanjih. Leta 1982 je nadaljeval v Postojni, ravno tako na glasbeni šoli in pri godbi. Od leta 1989 do upokojitve leta 2001 je bil ravnatelj glasbene šole v Sežani in tamkajšnji kapelnik.

Najpomembnejše področje Peganovega delovanja je godbeništvo, kar je del družinske tradicije. Oče Leander, tudi pozavnist Slovenske filharmonije, je imenitno vodil vrsto godb, med njimi Mladinsko godbo Hinko Smrekar, Litostrojsko godbo, Godbo Ljubljana Bežigrad. Leander Pegan ml. je doslej ustanovil in uspešno vodil kar sedem primorskih godb: Piran, Postojna, Sežana, Trebče pri Trstu, Komen, Hrpelje, Vrhpolje-Vipava. S svojimi godbeniki je dosegel visoka priznanja na različnih tekmovanjih in gostovanjih doma in v tujini. Bil je tudi pobudnik ustanovitve področne zveze kraških godb, ki je povezala tudi godbe iz Doberdoba, Nabrežine, Ricmanj in Trebč. Dejavno sodeluje pri Zvezi slovenskih godb.

Leander Pegan je kot glasbeni pedagog in kapelnik vzgojil več generacij mladih glasbenikov; številni med njimi so se posvetili glasbi kot poklicni glasbeniki in učitelji na glasbenih šolah po Sloveniji.

LIDIJA POGAČAR
(srebrna plaketa JSKD)

Lidija Pogačar (Ljubljana, 7. 2. 1945), plesalka in plesna pedagoginja. Plesno se je šolala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in na oddelku za izrazni ples pri Živi Kraigher in Lojzki Žerdin. Študij baleta je nadaljevala v Baletni šoli v Kopru pri koreografu in plesalcu Stanislavu Hitiju. Izpopolnjevala se je na seminarjih naših in tujih priznanih koreografov in plesalcev. Leta 1974 se je zaposlila v Mladinskem gledališču Piran in se v celoti posvetila plesnemu izobraževanju mladih.

Lidija Pogačar je pomembno vplivala na razvoj plesne dejavnosti na Obali. Piransko baletno skupino je prevzela leta 1964. V štirih desetletjih je nastalo skoraj 60 samostojnih plesnih predstav: Ostržek, Snežna kraljica, Labodje jezero, Deklica z vžigalicami, Pepelka, Čarovnik iz Oza, Lepotica in zver, Ali se spominjaš sonca, Cesarjev slavec, Morje -zemlja - vesolje, Povabilo na ples, Življenju naproti, Povodni mož, Pravljica o starem mlinu, Istrski motivi, Čriček in mravljična kraljica, Zvezdica zaspanka, Karneval v Benetkah, Tisoč in ena vez, Zapleši z menoj, Srečanja in razhajanja, Trnuljčica, Plesne zgodbe Galeb Jonatan, Boemska rapsodija, Mala morska deklica, Pekarna Mišmaš, Drevo nad prepadom, Čudežno potovanje, Mojca Pokrajculja, Mali princ, Stara hiša, Variacije, Simfonija dneva, Hrestač, Smetiščni show, Kje si, Koza cela volk pa srečen, Drevo v menjavi letnih časov, Sen kresne noči, Uspavanka ali sanje, Vražji trilček, Cevasti zvonovi, V meni zveni, Televizijski škratki, Kapljica vode v kristalu soli, Naša zgodba, Skozi sanje skozi čas, Pajacek in punčka, Stopinje za menoj.

Poleg celovečernih premier je baletna skupina vsako leto pripravila vrsto posameznih točk in z njimi popestrila kulturne in turistične prireditve na Obali. Večkrat je nastopila tudi na televiziji in posnela nekaj plesnih pravljic.

V štiridesetih letih je Lidija Pogačar vzgojila in izšolala več kot 900 mladih plesalk in plesalcev; mnogi se udejstvujejo v različnih plesnih skupinah in društvih.

NUŽEJ TOLMAJER
(srebrna plaketa JSKD)

Nužej Tolmajer (Erlangen, 23. 7. 1942), kulturni delavec. Rojen v pregnanstvu, medtem ko so očeta Janka poslali na fronto. Obiskoval je kmetijsko šolo Sodalitete v Tinjah in orglarsko šolo salezijancev na Kamenu; oboje je, poleg družinskega ozračja, vplivalo na njegovo odprtost in tankočutnost za slovensko kulturo. Poklicni organizator društvene in kulturne dejavnosti na Koroškem je postal leta 1966, hkrati kot tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev in hkrati tajnik KKZ. Značilno je sooblikoval razvoj Krščanske kulturne zveze do obsežnega, splošno priznanega in zglednega kulturnega središča.

Krščanska kulturna zveza je z zavzetim sodelavcem razvijala odprto sodelovanje s Slovenijo, brez katerega bi ne bilo mogoče razviti tako pestre kulturne dejavnosti. Prišlo je do novih podbud, predvsem pri delu z mladimi (npr. gledališke delavnice za lutkovne in gledališke skupine v Fiesi, kreativni teden mladih umetnikov na Rebrci, jezikovne počitnice v Novem mestu); postale so tradicionalne in imajo izjemne učinke. Nastali so Koroški kulturni dnevi, zasnovani skupaj s Slovensko prosvetno zvezo in z Znanstvenim inštitutom v Celovcu. Glasbena šola na Koroškem je začela delovati leta 1977 z oddelkom v Pliberku in se je nato pod okriljem obeh kulturnih organizacij (KKZ in SPZ) razširila na vse dvojezične kraje; sedaj šteje 580 učencev. Pred 20-imi leti se je začela kulturna izmenjava s Slovenci v Italiji, z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici in s Slovensko prosveto v Trstu; nastali so vsakoletni Primorski dnevi na Koroškem in Koroški kulturni dnevi na Primorskem. V okviru raznovrstnih dejavnosti si je vedno prizadeval za ohranitev slovenskega jezika in kulture. Mnogo je prispeval tudi k razmahu raziskovalne in publicistične dejavnosti, zlasti v okviru etnološkega oddelka v okviru Krščanske kulturne zveze, iz katerega je leta 1993 nastal Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki redno sodeluje s strokovnimi sodelavci iz Slovenije, Koroške in Primorske in izdaja strokovne publikacije.

Nužej Tolmajer je rastel z nalogami, pred katere je bil postavljen, in vedno našel rešitev, ki je omogočila uresničitev najrazličnejših pobud. To bi ne bilo izvedljivo brez nekaterih njegovih značajskih lastnosti: neutrudnosti, komunikativnosti, povezanosti s številnimi sodelavci ob razumevanju razmer, v katerih je rasla in se razvijala slovenska kulturna ustvarjalnost v zaostrenih razmerah neprijazne, če že ne sovražne manjšinske politike. Pomoči ni odrekel nikoli, neizprosno zvest je bil vsem sprejetim obveznostim in neprimerljivo se je poosebil z ustanovo, ki ji služi že skoraj štirideset let.

MEŠANI ZBOR HRAST DOBERDOB
(srebrna plaketa JSKD)

Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba deluje v okviru Slovenskega katoliškega društva Hrast, ki je bilo ustanovljeno leta 1968, njegove korenine pa segajo že v predvojni čas. Gre za društvo s številnimi sekcijami in izjemno razvejano dejavnostjo. Osrednje mesto - tudi zaradi svoje množičnosti - zavzema zborovstvo, saj se z odmevnimi uspehi ponašajo tudi mladinski zbor, otroški pevski zbor Veseljaki in dekliški zbor. Društvo je nosilno vlogo odigralo tudi pri utemeljevanju glasbenega šolstva na Goriškem, ko so se ob pomoči Zveze slovenske katoliške prosvete pred 20-imi leti odprli oddelki v Gorici, Doberdobu in Štandrežu, ki so pozneje prerasli v institucijo SCVG Emil Komel v Gorici.

Doberdobski zbor je pod imenom Hrast nastopil že leta 1963 na mednarodnem zborovskem tekmovanju v Gorici, torej še pred ustanovitvijo društva. Pomembneje se je razvil sredi osemdesetih let, ko je njegovo vodstvo prevzel sedanji dirigent Hilarij Lavrenčič. Nase je opozoril z nastopi na revijah Cecilijanka in Primorska poje, s tekmovanjem v belgijskem Maasmechelenu (1990), s sodelovanjem pri skupni izvedbi oratorija Jeftejeva prisega Hugolina Sattnerja (1986), še zlasti pa z nosilno vlogo pri uprizoritvi operete Planinska roža Radovana Gobca (1989).

Leta 1997 je zbor prvič nastopil na tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Mariboru, dosegel zlato plaketo in prejel še vrsto drugih priznanj. Na Naši pesmi je uspešno nastopil še leta 1999, 2001 in 2003. Imenitno je tekmoval tudi na italijanskih državnih tekmovanjih Vittorio Veneto (1998), C. A. Seghizzi Gorica (2001) in Guido d'Arezzo (2003). Zbor ne slovi le po izvajalski prepričljivosti, temveč tudi po skrbno izbranih programih, posebej pozornih do slovenske tvornosti in oživljanja slovenskega glasbenega izročila.

Skupna slika nagrajencev

KOMORNI ZBOR DE PROFUNDIS KRANJ, dirigentka Branka Potočnik Krajnik, je na podelitvi priznanj izvedel projekt SLOVENSKA USTVARJALNOST - LJUDSKA PESEM

Narodna galerija Ljubljana