|
PRIZNANJA
SKLADA
PRIZNANJA
SKLADA ZA LETO 2005
MARIJA MAKAROVIČ
(zlata plaketa JSKD)
Dr. Marija Makarovič (Ljubljana, 15.8.1930),
etnologinja. Po maturi je vpisala študij etnologije na Filozofski
fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1953 diplomirala in 1964
doktorirala z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19.
stoletja do danes. Od 1953 do 1989 je bila zaposlena kot kustosinja
v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Terenskemu raziskovanju
in objavljanju različnih del s področja etnologije pa ostaja
zvesta tudi po upokojitvi. Od 1993 do 1997 je vodila Slovenski
narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu; je soustanoviteljica
Centra za biografske raziskave v Ljubljani (2001).
Njeno temeljno delo so bile predvsem
tematske in krajevne monografske raziskave. Te se odlikujejo
po obilici zbranih podatkov s terena in upoštevanju arhivskega
gradiva. Za mnoga okolja so to doslej edina pričevanja o življenju
ljudi na Slovenskem med koncema 19. in 20. stoletja. Skupaj
je doslej izdala 47 monografij, uredila 29 zbirk in monografij
ter napisala preko 400 znanstvenih in strokovnih člankov.
Osnovno (predvojno) tekstilno zbirko
oblačilne kulture v Slovenskem etnografskem muzeju je dopolnila
z več tisoč predmeti in jo v celoti inventarizirala. Pri tem
ni šlo za številčno, temeveč za notranje smiselno strukturo
zbirke, ki jo je utemeljila in dopolnjevala po krajevnem in
časovnem merilu ter po socialnem in funkcionalnem vidiku.
Materialni elementi kulturne dediščine so s tem dobili novo
razsežnost.
V svojem obsežnem raziskovalnem in publicističnem
delu se ukvarja z raziskavami noše (Slovenska kmečka noša
v 19. in 20. stoletju, 1971; Narodna nošnja Gorenjsko - Rateče,
1988; Ljudske vezenine na Slovenskem, 1970) in oblačilne kulture
(Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu,
1996, Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva
v Podjuni, 1999; od 1986 izdaja zbirko Slovenska ljudska noša
v besedi in podobi), kmečkega gospodarstva (Kmečko gospodarstvo
na Slovenskem, 1978); medsebojne pomoči (Medsebojne pomoči
vasi na Slovenskem, 1979); kmečkih poslov, virov preživljanja,
ljudskega zdravilstva (mdr. ur. Zagovori v slovenski ljudski
medicini ter zarotitve in apokrifne molitve, 1999); pregovorov
(Pregovori - življenjske resnice, 1975).
Etnološko podobo različnih naselij na Slovenskem orisujejo
njene krajevne monografije: Narodopisna podoba Mengša in okolice
(1958), Kostanjevica in okolica (1975), Strojna in Strojanci
(1982), Predgrad in Predgrajci (1985), Črna in Črnjani (1986),
Sele in Selani (1994), Osem stoletij Vogrč (ur., 1995), Dobrla
vas in okolica (ur., 1995).
V zadnjem desetletju med drugim zbira
življenjske zgodbe na avstrijskem Koroškem (sourednica Vrednotenje
življenjskih pričevanj, 1997) in ureja knjižno zbirko Tako
smo živeli.
Pripravila je deset samostojnih avtorskih razstav: Peča na
Slovenskem (1959), Slovenske ljudske vezenine (1961), Kmečki
nakit (1965), Slovenska kmečka noša v 19. stoletju in prvi
polovici 20. stoletja (1966), Klekljane čipke (1970), Slovenska
kmečka noša od konca 19. stoletja do danes (1974), Medsebojna
pomoč na vasi na Slovenskem (1979), Govorica slovenske kmečke
noše (1981), Slovenske ljudske vezenine (1986), Rekonstrukcija
slovenskih kmečkih noš (1989; ta razstava je del stalne postavitve
na gradu Bogenšperk pri Litiji).
Sodelovala pa je tudi pri številnih
skupnih razstavah v domačih in tujih ustanovah; skoraj nepregledno
je število večjih ali manjših razstav in prireditev lokalnih
institucij in ljubiteljskih društev, ki jim je Makarovičeva
priskočila na pomoč z nasvetom, predavanjem in podobnim.
Z raziskavami oblačilne kulture se je
začela ukvarjati v petdesetih letih 20. stoletja in v okviru
muzejskih razstav in objav strokovnih razprav opozarjala na
različne načine oblačenja slovenskega kmeta in sporočilnost
njegove obleke; da torej t. i. narodne noše, v katere so se
nekdaj skoraj brez izjem kostumirale tudi folklorne skupine,
predstavljajo le majhen delček zanimive zgodbe o oblačenju
človeka v 19. in začetku 20. stoletja.
Marija Makarovič je kot dolgoletna predavateljica
na začetnih in nadaljevalnih seminarjih za vodje folklornih
skupin predstavljala oblačilno kulturo kmečkega prebivalstva
v posameznih pokrajinah. Zlasti s predstavitvami starih oblačilnih
kosov iz muzejskih zbirk, ki so po obliki in sporočilnosti
odstopali od do tedaj uveljavljenih odrskih predstavitev kmečke
obleke, je opozarjala na pestro paleto možnosti, ki jih lahko
folklorne skupine pri svojih interpretacijah upoštevajo. Vztrajna
in dosledna prizadevanja so sprožila val pozitivnih sprememb;
folklorniki so se vse bolj zavedali pomena oblačilne kulture
in mu skušali dati v programih bolj ustrezno mesto.
Zaradi neraziskanosti terena in maloštevilnih knjižnih objav
je bilo izdelovanje kostumov folklornih skupin, ki so tudi
zaradi zgledov iz tujine težile k uniformiranju, prepuščeno
iznajdljivosti njihovih vodij. Nove težnje in spoznanja so
sprožila nove načrte. Tako je na pobudo in s pomočjo folklornih
skupin Makarovičeva raziskala številna območja, za katera
do tedaj Slovenci nismo imeli skorajda nikakršnih podatkov
o načinu oblačenja v 19. in začetku 20. stoletja (zlasti na
Štajerskem).
Tako je do danes nastalo štirideset
raziskav, ki zajemajo celotno slovensko narodnostno ozemlje,
pri čemer je še posebej potrebno izpostaviti raziskave na
slovenskem Koroškem v Avstriji. Vse so potekale na terenu
in po arhivih, vselej s pomočjo članov posameznih folklornih
skupin. Skupine so tudi gmotno omogočile terensko delo. Pomembno
je tudi, da izsledki raziskav ne bodo namenjeni le skupinam,
da bi si po njih naredile kostume za nastopanje, ampak bodo
tudi objavljeni ter tako na voljo širšemu krogu ljudi.
Prav terenske raziskave so omogočile izpolniti načrt nekdanje
Zveze kulturnih organizacij Slovenije, da oblačilno kulturo
Slovencev predstavi v obliki posebnih map. Iz prvotnega načrta,
po katerem bi mape objavljale le barvne podobe in kroje, pa
so se oblikovale prave študije, ki poleg risb in krojev prinašajo
celostno podobo oblačilne kulture na posameznih geografsko
zaokroženih področjih, jo obravnavajo razvojno in upoštevajoč
vse sloje in vlogo v človekovem koledarskem in življenjskem
krogu. Pri ZKOS oz. JSKD je izšlo deset študij: Dobrepolje
1986, Slovenska Istra 1987, Kozjansko 1988, Kostel 1989, Zilja
1991, Bela krajina 1993 in 1999, Litijsko Posavje 1994, Notranjska
1995, Prekmurje 1996.
Nadaljnjih sedem tovrstnih študij je
izšlo pri drugih izdajateljih: Oblačilna kultura slovenskega
kmečkega prebivalstva v Rožu, 1996 Oblačilna kultura med Muto
in Kaplo, 1999 Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva
v Podjuni, 1999 Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na
Tolminskem, 2000 Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v
Zgornji Vipavski dolini in na Gori, 2003 Oblačilna kultura
v Lancovi vasi in okolici, 2004 Oblačilna kultura v občini
Velika Polana.
Omeniti pa je treba še vrsto raziskav,
katerih gradivo pa še čaka na objavo: Ravne na Koroškem (območje
Strojne), Velenje (Šaleška dolina), Novo mesto (rekonstrukcija
po freskah na Veseli gori, okolica), Škocjan na Dolenjskem
(okolica), Poljčane (rekonstrukcija po freskah na Sladki gori,
okolica), Zgornja Korena (zahodne Slovenske Gorice), Loka
- Rošnja (Dravsko polje), Dolena (Haloze), Tinje na Pohorju,
Vuhred (okolica, severozahodno Pohorje), Mozirje (Zgornja
Savinjska dolina), Rogatec (okolica), Ivanjkovci (od Jeruzalema
do Ormoža), Makole (okolica in obronki Haloz), Pobrežje pri
Ptuju, Maribor (okolica), Črna na Koroškem (zgornji del Mežiške
doline), Šentanel, Kubed, Lovrenc na Pohorju (severovzhodno
Pohorje), Dragatuš (okolica), Destrnik (okolica), Hotiza (Dolinsko).
A njeno delo se s predavanji na seminarjih, pregledovanjem
arhivskega gradiva, raziskovanjem terena in proučevanjem muzejskih
zbirk ne zaključi. Nadaljuje ga s praktičnim svetovanjem folklornim
skupinam v Sloveniji in zamejstvu (nakup blaga, krojenje,
šivanje, oblačenje...).
Pomen raziskav in strokovnih prizadevanj
dr. Marije Makarovič je za folklorne skupine neprecenljiv,
saj se je na njihovi podlagi popolnoma spremenila oblačilna
podoba skupin na Slovenskem. Njene sodobne predstavitve oblačilne
dediščine upoštevajo načela stroke. Pomembna ni le za folklorno
dejavnosti, temveč tudi za etnološko znanost, saj bi bilo
vedenje o slovenski kulturni dediščini brez nje skromnejše.
DRAGO GRADIŠEK
(srebrna plaketa JSKD)
Drago Gradišek (19. 7. 1950, Šentjanž
pri Dravogradu), hornist, glasbeni pedagog, dirigent. Po nižji
glasbeni šoli na Ravnah na Koroškem je nadaljeval študij roga
na srednji glasbeni šoli v Mariboru in diplomiral na ljubljanski
Akademiji za glasbo. Pet let je bil član orkestra Slovenske
filharmonije. Predanost godbeništvu, ki izvira iz najzgodnejših
otroških let, pa ga je premamila, da se je preselil v Krško,
da bi prevzel vodenje pihalnega orkestra Tovarne celuloze
in papirja Djuro Salaj.
S svojim pristopom do organiziranja
godbene dejavnosti je prinesel svežino in nov zagon. Krška
godba je štela komaj dvajset članov. Na glasbeni šoli ni bilo
oddelkov za pihala, trobila in tolkala, zato se je kar sam
lotil izobraževanja, pozneje pa pri godbi ustanovil glasbeno
šolo. Hkrati je vodil tudi tolkalno in mažoretno skupino v
Artičah.
Kmalu so se začeli kazati uspehi. Pihalni orkester Krško je
- še v drugi kategoriji - na državnih tekmovanjih leta 1981
in 1984 prejel srebrno plaketo, leta 1989 pa že zlato plaketo
s pohvalo. Zdaj tekmuje v koncertni kategoriji in se ponaša
z dvema zlatima plaketama s pohvalo (1995 in 2000). Ponosen
je tudi na mednarodne uspehe, zlasti na zlato odličje s svetovnega
tekmovanja v Kerkrade na Nizozemskem 1997. Pihalni orkester
Krško zdaj vodi Gradiškov bivši učenec Dejan Žnideršič.
Leta 1992 je Gradišek postal ravnatelj
glasbene šole v Krškem. Poleg pihalnih in trobilnih oddelkov
je začel razvijati še druge dotedaj deficitarne oddelke. Tako
je ustanovil in še danes tudi vodi simfonični orkester. V
njem se skupaj udejstvujejo učenci in učitelji glasbene šole;
z uspehom je že izvedel vrsto večjih projektov.
Drago Gradišek je s svojo osebnostjo
in delovanjem značilno zaznamoval glasbeno kulturo v Posavju
in v Sloveniji. Vzpostavil je tvorno sožitje z glasbenim šolstvom,
kar je pomemben vzvod za dvig kakovostne ravni godbeništva.
V njej je izšolal je cele generacije odličnih glasbenikov;
mnogi njegovi učenci so danes jedro posavskih in dolenjskih
pihalnih orkestrov in godb. Kot glasbeni pedagog in dirigent
je znal vzbuditi pri mladih ljubezen do glasbe in godbeništva;
nekateri so se pozneje tudi poklicno posvetili glasbi.
Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno in uspešno
delo, s katerim je razmahnil glasbeno življenje v svojem okolju
in vzpostavil odlične razmere za njegov nadaljnji razvoj.
JOŽKO KOVAČIČ
(srebrna plaketa JSKD)
Jožko Kovačič (23. 10. 1946, Podjerberk
pri Št. Ilju), pedagog, zborovodja, urednik. Po ljudski šoli
je obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer je kot dijak
tudi pel v zboru pod vodstvom dr. Franceta Cigana ter sodeloval
v gledališki skupini Oder mladje. Iz slovenščine in glasbene
pedagogike je diplomiral je graški univerzi, kjer je tudi
uspešno vodil študentski zbor.
Leta 1971 je postal učitelj slovenščine
in glasbe na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Poleg
obveznega pouka je vodil zbore in inštrumentalne skupine;
z zborom je dvakrat prejel srebrno plaketo na Mednarodnem
mladinskem pevskem festivalu v Celju. Po smrti dr. Franceta
Cigana je prevzel tudi Mešani zbor Jakob Petelin Gallus, z
njim posnel dve plošči in ga vodil na uspešni turneji po ZDA
in Kanadi. Vodil je tudi Mladinski zbor na Lipi nad Vrbo ter
Mladinski zbor Bilčovs. Strokovno je pomagal več glasbenim
skupin in zanje napisal vrsto glasbenih priredb.
Več let je bil osrednji zborovodja in
odbornik Krščanske kulturne zveze, strokovni mentor koroških
zborov in predavatelj na seminarjih. V tem okviru je uredil
in izdal številne zbirke za mladinske zbore in šolske pesmarice;
pripravil je tudi dva učbenika za slovenski jezik in glasbeni
pouk. Uredil je celotni zborovski opus dr. Franceta Cigana,
ki ga je v devetih zvezkih od 1996 do 2002 izdala KKZ Celovec.
V okviru projekta Pogovori v slovenščini
pa tudi v drugih nemških izobraževalnih ustanovah že vrsto
let vodi tečaje za nemško govoreče, ki živijo v dvojezičnih
krajih, ki bi radi spoznali slovenščino in se je naučili aktivno
uporabljati.
Od leta 1988 vodi moško pevsko skupino
Vaščani pojo iz Zgornje Vesce, ki želi ohraniti in poživiti
stare, domala pozabljene slovenske ljudske pesmi. V ta namen
Kovačič snema, zapisuje in prireja ljudske pesmi, in jih s
svojimi "Vaščani" skozi nastope in posnetke na zgoščenkah
vrača v življenje. Nastalo je že pet plošč - Slovenske koroške
ljudske pesmi (1989), Podoknice (1990), Nič proti žanstvam
(1992), Najlepše slovenske koroške ljudske pesmi (1995), Vaščani
pojo daset liet (1998) - in dve notni zbirki. Posebnost skupine
je tudi vsakoletni koncert na prostem, ki je vse bolj odmeven.
Podelitev srebrne plakete JSKD opozarja
na njegovo obširno delovanje na pedagoškem, glasbenem in organizijskem
področju kulturnega udejstvovanja Slovencev na Koroškem, s
katerim je pomembno prispeval k tvornemu sožitju in utrjevanju
slovenske narodne samobitnosti.
BREDA PUGELJ OTRIN
(srebrna plaketa JSKD)
Breda Pugelj Otrin, (Ljubljana, 5/10/1934),
igralka, prevajalka, pravljičarka in umetniška terapevtka.
Maturirala in diplomirala (AGRFTV) je v Ljubljani. Dve leti
je bila članica Ljudskega gledališča Celje, od 1959 članica
Drame SNG Maribor. Odigrala je več kot 120 gledaliških vlog
za odrasle in mladino, od klasičnih dramskih del (Ofelija
v Hamletu) do sodobnih (Jenny v Smrt trgovskega potnika).
Veliko je s predstavami gostovala po Sloveniji (monodrama
Ženske, oh te ženske!), sodelovala v slovenskih filmih in
TV produkcijah. Igrala in pela je tudi v muzikalih in drugod.
Njeno delovanje sega na več umetnostnih
področij, od literature do plesa in gledališča. Ima obsežen
prevajalski opus več kot trideset književnih in dramskih del
ter strokovne literature (med drugim Pearl Buck: Njegov vsakdanji
kruh, Erich Fromm: Kriza psihoanalize).
Na Baletni šoli v Mariboru je vrsto
let vodila otroške plesne skupine, vrtce in pripravnice. Je
soustanoviteljica Malega plesnega gledališča, kjer je bila
vrsto let dramaturginja in svetovalka.
Vodi dramske delavnice pri Mariborski literarni družbi, pri
KD Mariborski oder ter pri KPD Šmihel na Koroškem. Z rednimi
predstavami sodeluje z Inštitutom za slavistiko v Gradcu.
V okviru mednarodnega projekta Interkultur vodi seminarje
za slovensko mladino na avstrijskem Koroškem.
Breda Pugelj Otrin še posebej zavzeto
goji pravljičarsko tradicijo. Nastopa zlasti v vrtcih in osnovnih
šolah. S pretanjenim občutkom za jezik je številnim generacijam
omogočila doživljanje vznemirljivih zgodb iz davnega izročila.
Pripravila je tudi izbrane programe slovenskih pesnikov kot
sta Najdihojca z Levstikovo poezijo in Ciciban, dober dan,
z pesmimi Župančiča, Valjavca, Vogrinove in Arharja.
Prav posebno področje njenega dela pa
je umetniška terapija. Iz psihologije in problemov, ki se
pojavljajo pri tej dejavnosti, se je izpopolnjevala na Inštitutu
za dinamično psihoterapijo v Münchnu. Skupine za umetniško
glasbeno terapijo je vodila v Zavodu dr. Marjana Borštnarja
v Dornavi in pri Polžu v Mariboru. Vodila je tudi skupino
pri ozdravljenih alkoholikih. Z njimi je pripravila vrsto
projektov, ki so prerasli v samostojne predstave in projekte.
Podelitev srebrne plakete JSKD opozarja na njeno obširno delovanje
na gledališkem in plesnem in področju ter za utiranje novih
neprehojenih poti pri razvijanju kulturne ustvarjalnosti,
zlasti med mladimi.
ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV
TRST-GORICA-VIDEM
(srebrna plaketa JSKD)
ZSKD Trst-Gorica-Videm, zveza slovenskih
kulturnih društev. Ustanovljena je bila 7. 10. 1945 kot osrednja
organizacija kulturnih in prosvetnih društev, da bi povezovala
in pospeševala delovanje kulturnih društev, spodbujala duhovno
rast ter ohranjala in vrednotila kulturno izročilo. Kot steber
slovenskega življa v svojem okolju že polnih 60 let krepi
obrambo pred asimilacijo in to z bogato in raznovrstno kulturno
dejavnostjo.
Zveza je od svojega nastanka večkrat
spremenila ime, a vodilo in kulturno poslanstvo sta ostala
nespremenjena. Prej Slovenski prosvetni zvezi in od leta 1980
dalje Zvezi slovenskih kulturnih društev je predsedovalo kar
nekaj vidnih predstavnikov slovenske kulture: pisatelj Vladimir
Bartoll, skladatelj Ubald Vrabec, slilkarja Robert Hlavaty
in Klavdij Palčič, publicist Marko Waltritsch, pesnik Marko
Kravos in vsestranski kulturni delavec (esejist, pesnik, novinar)
Ace Mermolja.
Danes šteje zveza 83 društev in skupin,
ki delujejo na območju treh pokrajin (Trst, Gorica, Videm)
avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Njihovo delovanje
usklajujejo trije uradi v Trstu, Gorici in Solbici ter referenčna
točka v Čedadu. Je članica Slovenske kulturno gospodarske
zveze, državnega združenja ARCI, združenja pevskih zborov
USCI. Odlično sodeluje s slovenskim programom Radia Trst A.
Uspešno se uveljavlja tudi v pokrajinskih medijih, kar prispeva
k informiranju članstva in vrednotenju dosežkov posameznih
kulturnih društev in skupin.
Slovenska kulturna društva in skupine,
združene v zvezi, posamično in skupaj učinkovito izvajajo
različne programe in projekte na več področjih umetniškega
udejstvovanja, zlasti pa na glasbenem, gledališkem, likovnem
in literarnem področju. Njihovo udejstvovanje, še zlasti pa
kakovostnejši in odmevnejši dosežki pomembno oblikujejo skupni
kulturni prostor in uveljavljajo sodobne poglede na sožitje,
večetničnost in multikulturalnost.
Med pomembnejše programske projekte
štejejo: Primorska poje (od 1969), Revija kraških godb (od
1994), božična mednarodna revija Nativitas (od 2002); posebno
skrb posveča ZSKD pedagoškemu delu z organiziranjem številnih
taborov in celoletnih delavnic na področju zborovstva, godbeništva
in likovne kulture.
Na Tržaškem so se še posebej uveljavile
proslave ob 8. marcu Mimoze za vas in strokovne ekskurzije
po poteh slovenskih pesnikov in pisateljev. Na Goriškem je
odmeven glasbeni festival Across the Border. V Benečiji sodeluje
tudi pri izdaji vsakoletnega Trinkovega koledarja, delovanju
Beneške galerije, etnografskega muzeja v Bardu. V Stolbici
posebej podpira delovanje društva Rozajanski dum. Odmevna
je tedenska radijska oddaja Te rozajanski glas.
Izdaja revijo Stiki (od 1988), ki zaobjema delovanje ZSKD
in njenih članic na deželnem nivoju. Prej sta izhajali dve
glasili, na Goriškem Bilten ZSKD, v Trstu pa revija Zrno.
Pomemben delež pri informiranju predstavlja enourna radijska
oddaja Zrno v etru na valovih Radia Opčine.
ZSKD je v šestih desetletjih svojega
delovanja pomembno prispevala k rasti in razvoju kulturnih
dejavnosti. Zagotavljala je organizacijsko in vsebinsko podporo.
Pomagala je pri razvijanju novih oblik in vsebin delovanja
z iskanjem ravnotežja med tradicijo in inovacijo. Z delom
na področju vzgoje in izobraževanja, samostojno ali v sodelovanju
z izobraževalnimi ustanovami, je pospeševala strokovno rast.
Z razvijanjem svetovalnega dela na področju kulturnih programov
in projektov ter mentorskega dela je vzpostavljala ugodne
razmere za razmah ustvarjalnosti, utrjevanje in ohranjanje
nacionalne kulturne identitete.
Skupinska slika nagrajencev za leto 2005
Na prireditvi je nastopil APZ Tone Tomšič ŠOU v Ljubljani
pod vodstvom Urše Lah.
|
