PRIZNANJA SKLADA

PLAKETE JAVNEGA SKLADA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZA LETO 2006

Priznanja sklada so bila vročena na posebni slovesnosti v sredo, 24. januarja 2007, ob 19. uri v Županovi sobi Mestnega muzeja Ljubljana, Gosposka 15, Ljubljana.

ALENKA BOLE VRABEC
(zlata plaketa)

Alenka Bole Vrabec (Kranj, 1937), gledališka igralka in prevajalka. Po končani gimnaziji študirala primerjalno književnost in dramsko igro na takratni Akademiji za igralsko umetnost. Debutirala je v Mladinskem gledališču v Ljubljani, igrala pa tudi v Teatru 57. Med ljubiteljji je bila prvič v Novem mestu z režijo Linhartovega Matička. Pozneje je delovala kot svetovalka za gledališko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Radovljica in nato pri Zvezi kulturnih organizacij Kranj. Bila je direktorica amaterskega gledališča Tone Čufar na Jesenicah, svojo poklicno pot pa je zaključila kot direktorica Linhartove dvorane v Radovljici.

V Radovljici je ustanovila Linhartov oder. V zgodovino gledališča se je v tem obdobju zapisala tudi njena režijska postavitev Linhartovega Matička (1977), v katerem je tudi igrala Nežko. Posebnost radovljiškega odra pa so postali njeni recitali, imenovani "ugledališčena poezija", ki so odkrivali "pokrajino besede" ciganske poezije, Andreja Bretona, Federica Garcie Lorce, Marka Pavčka, Toneta Pavča, Gregorja Strniše, Gitice Jakopin in drugih. V tem okviru je še posebej značilna nenehna skrb za visoko kulturo govorjene besede.

Po letu 1996 se je začela ukvarjati z izzivi ambientalnega gledališča, zlasti na gradu Kamen in na Pustem gradu. Ob 40-letnici umetniškega delovanja je pripravila monodramo z lutkami na besedilo Berte Bojetu Osama. Ob 200-letnici Prešernovega rojstva je pripravila scenarij za osrednjo slavnost pred rojstno hišo v Vrbi, za katero je bilo značilno druženje poklicnih igralcev in ljubiteljev.

Posebno področje njenega ustvarjanja je prevajalstvo. Zajeten opus prevodov (od 1963 do 2006) največ iz španske in južnoameriških književnosti, med drugim Nobelovci M. A. Asturias, Gabriel Garcia Marquez, Jose Camilo Cela. Veliko prevodov je pripravila tudi za Radio Slovenija, od serij zabavnih oddaj, literarnih večerov, nokturnov, novih prevodnih strani, kratkih radijskih iger, otroške poezije in otroških radijskih iger.

Njen režijski opus je izredno obsežen, svetovalsko delo po ljubiteljskih gledaliških skupinah pa neizmerljivo, saj je pečat njenega dela na radovljiškem in kranjskem območju čutiti še danes. Kot režiserka in lektorica je veliko sodelovala s Slovenci na avstrijskem Koroškem; prav za te skupine je pripravila vrsto prevodov in priredb. Zelo rada je tudi igrala skupaj z amaterji in tako pripomogla k večji kvaliteti predstav. Zelo priljubljena je še vedno kot povezovalka koncertov ljubiteljskih pevskih zborov.

Bila je predsednica Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Gorenjske, selektorica za Festival gorenjskih komedijantov, članica žirije za Linhartovo srečanje, za prireditev Čufarjevi dnevi itn.

Z razvijanjem svetovalnega dela na področju kulturnih programov in projektov ter mentorskega dela je vzpostavljala ugodne razmere za razmah ustvarjalnosti, utrjevanje in ohranjanje nacionalne kulturne identitete.

Prejela je več najuglednejših nagrad, med drugim Sovretovo nagrada za prevode iz hispanističnih književnosti (1979), gorenjsko Prešernovo nagrado za literaturo (1985), Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana za prevod Terre nostre Carlosa Fuentesa (1992), Severjevo nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču, Linhartovo plaketo in Veliko plaketo občine Radovlijca (2000).

CIRIL JURČIČ
(srebrna plaketa)

Ciril Jurčič (Muljava, 7. 12. 1922), je stopil v 85. leto svojega življenja. Zaznamovala ga je bogata kulturna zapuščina in čudovito naravno okolje rojstnega kraja. Svoje poklicno življenje je posvetil gozdu, svoje srce pa gledališču.

Ljubiteljskemu gledališču se je zapisal pred šestimi desetletji, ko je na Habjanovem podu prvič zaigral desetega brata. Kot Martinek Spak se je predstavil še leta 1951, 1964 in 1966. Odlično je odigral tudi vloge Domna, dr. Piškava, viteza Mačerolca, polharja Trpka. Na Muljavi skoraj ni bilo gledališke predstave, v kateri ne bi tako ali drugače sodeloval. Odlično je izpeljal skoraj štirideset različnih vlog. Zadnja leta se ponovno predstavlja v predstavi Deseti brat kot slemeniški gospod.

Vestno je opravljal še več drugih funkcij; bil je dolgoletni predsednik Kulturnega društva Josip Jurčič Muljava, več kot deset let tudi predsednik Krajevne skupnosti Muljava, pa občinski odbornik. Odlikoval se je po neutrudni skrbi za svoj kraj in življenje v njem. Posebej se je zavzemal za varstvo naravne in kulturne dediiščine, s predanostjo sodeloval tudi pri urejanju Jurčičeve domačije. V čast rojaku in sorodniku Josipu Jurčiču je - ob 160-letnici rojstva velikega pripovednika - spisal in izdal tudi zanimivo kroniko Jurčičevega rodu.

Ciril Jurčič je skromen a pokončen človek, ponosen na svoje korenine. Dopolnil je več kot šest desetletij kulturnega in umetniškega delovanja, v katerem je pomembno prispeval k ugledu in razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, zlasti na gledališkem področju.

JANEZ KERMELJ
(srebrna plaketa)

Janez Kermelj (Reteče, 25. 6. 1950), je stopil na glasbeno tamburaško pot pozimi leta 1961, ko sta ga oče in bratranec pregovorila, da se priključi novo nastali tamburaški skupini pod vodstvom Franca Ranta, dolgoletnega vodje tamburaških skupin Bisernica KUD Janko Kermelj v Retečah pri Škofji Loki.

Spretnosti igranja si je pridobival na tamburaških vajah, teorije pa se je učil pri Danilu Švari in Antonu Lotriču. Intenzivno je skrbel za lasten strokovni napredek in izpopolnjevanje. Udeleževal se je seminarjev, na katerih so predavali takrat najvidnejši strokovnjaki iz bivše Jugoslavije (Sava Vukosavljev, Željko Potočnik, Željko Bradič, Leopold Siniša).

Prvo skupino je kot vodja prevzel leta 1982; to je bila skupina študentov in srednješolcev, ki je napravila velik kakovostni skok in se uvrstila med najvidnejše v Sloveniji. Z njo je redno nastopal na obnovljenih slovenskih srečanjih tamburaških skupin Slovenije v okviru novoustanovljenega Združenja tamburaških skupin Slovenije. (Pred tem so Retečani sami priredili pet tovrstnih srečanj.)

Leta 1970 je tamburaška skupina Bisernica - s članom in poznejšim vodjo Janezom Kermeljem - začela sodelovati tudi s Folklorno skupino Sava Kranj. Z njo je nastopala po številnih državah na treh kontinentih; v skoraj vseh evropskih državah, pa v Libiji, Braziliji in Kanadi. Našteti je mogoče več kot 1.600 večjih ali manjših nastopov.

Janez Kermelj je v desetletjih svojega udejstvovanja vzgojil številne rodove reteških tamburašev. Pomembno je prispeval k razvoju tamburaške glasbe v Sloveniji: kot pobudnik ustanovitve in dolgoletni odbornik Združenja tamburaških skupin Slovenije, zbiralec notnega gradiva, notograf, pisec člankov za revijo Tamburaš; ne nazadnje kot pobudnik nastanka številnih izvirnih skladb in priredb za tamburaške orkestre. S tem je pripomogel k ohranitvi dolgoletne tradicije za slovensko izročilo značilne zvrsti ljubiteljskega muziciranja in k razvoju tamburaške glasbe kot enakovredne zvrsti umetniškega izražanja.

Srebrno plaketo sklada prejema za svoje dolgoletno in uspešno delo, s katerim je razmahnil glasbeno življenje v svojem okolju in vzpostavil odlične razmere za njegov nadaljnji razvoj.

IZTOK KOVAČ
(srebrna plaketa)

( Priznanje je v imenu odlikovanca prevzela Karla Železnik.)

Iztok Kovač , solist, koreograf in ustanovitelj mednarodne plesne skupine En-Knap, je pojem slovenskega sodobnega plesa umestil v evropski in svetovni kulturni prostor. Zanj je značilen izjemno širok plesno-gibalni repertoar, ki sega od standardnih plesov, jazz balet, vzhodnjaških gibalnih tehnik, športa, do bolj sofisticiranih plesnih tehnik, ki se jih je mogoče izučiti v mednarodnih mrežah delavnic in šol sodobnega plesa. Že v prvih samostojnih koreografskih kreacijah se je pokazalo, da ga zanima predstava kot plesna raziskava, znotraj katere je vse podrejeno preizkušanju meja telesnih zmogljivosti, torej oblikovanju in definiranju lastne avtonomne koreografske in izvajalske forme.

Leta 1991 je nastala solo predstava Kako sem ujel Sokola, v kateri je Kovač na tako intenziven način sintetiziral dosedanje izkušnje, da je bila predstava prikazana na skoraj vseh pomembnejših svetovnih festivalih in predstavitvenih centrih sodobnega plesa. Zanjo je dobil nagrado London Dance and Performance Award, potem pa še Nagrado Prešernovega sklada.

Kovač bazično področje koreografije in plesa nadgrajuje z odprtostjo predvsem do medijev glasbe in filma. Glasbeno partituro pogosto imenuje scenarij predstave. Medij filma Kovač uporablja predvsem kot sredstvo, ki v izolirane in sterilne prostore dvoran in studijev vnaša občutja iz realnih življenjskih ambientov, to je prostorov, v katerih nastajajo primarne gibalne in psihološke vsebine, ki jih plesalec v studiju reducira v svoj izraz, na drugi strani pa film uporablja tudi kot analitično sredstvo, ki koreografijo, fiksirano v statični okvir odra, z menjavo kadrov in regulacijo oddaljenosti prikaže in približa gledalcu skozi različne in neobičajne točke opazovanja.

Iztok Kovač je leta 1993 v Leuvenu v Belgiji pod okriljem tamkajšnje producentske hiše Stuc in festivala Klapstuk ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap. Leta 1994 se je skupina, katere jedro danes poleg ustanovitelja tvorijo predvsem slovenski sodelavci, stalno naselila v Ljubljani in tukaj ustanovila produkcijski zavod En-Knap.

Od predstave Kako sem ujel Sokola so Kovačeve koreografije navdihovale vse, ki so pri nas ali oblikovali politiko sodobnega plesa ali bili v sodobni ples umetniško vpeti. Vpliv na mlade plesalce ni zamejen s prostorom plesnega delovanja Slovenije, sega bistveno širše in je že več kot desetletje prepoznan kot "novi ples iz Slovenije". Njegov vpliv na mlade plesalce in koreografe izvira tudi iz prepričanja, da koreograf-avtor kot avtonomna avtoriteta ne obstaja več, niti v glasbi niti v gledališču niti v plesu. Številne evropske mlade zasedbe se preizkušajo v izhodišču, da avtor predstave ne koreografira, temveč izumlja pravila, na osnovi katerih plesalci sami razvijajo gibalne materiale.

Kovačevo delovanje, tako kot plesalca, pedagoga ali koreografa, je bilo vedno navezano tudi na mlade, neizbrušene in plesno še nedograjene plesalce, pa če govorimo o ljubiteljskih delavnicah in predstavah (Marija Vogelnik je zapisala, da zna razbremenjevati mlade in jih potrjevati skozi ples), ustanovitvi Društva za sodobni ples, sodelovanju pri zagonu prve slovenske plesne gimnazije, ali če govorimo o njegovih načrtih za prihodnje. Med temi zasedata vidno mesto ustanovitev stalne plesne skupine in ansambla mladih, neprofiliranih plesalcev, iz katerega se bo stalna plesna skupina rekrutirala. Obenem bo temelj tudi za vse druge slovenske sodobno plesne skupine, tako ljubiteljske kot tiste nekoliko manj ljubiteljske oziroma polpoklicne, kakršnih je v Sloveniji tudi zaradi odstiranja novih gibalnih in narativnih plesnih razsežnosti Iztoka Kovača zraslo kar nekaj.

TONE RAČKI
(srebrna plaketa)

Tone Rački (Lipovec pri Kostelu, 1946), akademski slikar, je diplomiral na ALU v Ljubljani leta 1973. Študiral je tudi na Pedagoški akademiji pri prof. Zoranu Didku, kjer se je začel zanimati za metode umetnostne vzgoje, kar je opredelilo njegovo nadaljnje delo.

Po končanem študiju se je začel ukvarjati s pedagoškim delom na področju vizualnih medijev: filma, videa, animiranega filma, stripa in likovne umetnosti. V sedemdesetih letih se je v Pionirskem domu posvetil filmski vzgoji, kjer je predvsem razvijal metode mentorskega dela pri filmski ustvarjalnosti otrok in mladine. S Pedagoškim inštitutom in Zavodom za šolstvo je sodeloval pri uvajanju celostne umetnostne vzgoje. V tisku za mladino ves čas objavlja ilustracije.

V osemdesetih letih se je začel intenzivno ukvarjati s poučevanjem risanja, slikanja in kompozicije na tečajih Zveze kulturnih organizacij Slovenije še vedno redno sodeluje z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pri oblikovanju, pripravi in izvedbi izobraževalnih, založniških in umetniških programov v okviru likovne dejavnosti.

Z odličnim poznavanjem stroke in z izjemnim občutkom za pedagoško delo oblikuje programe in vodi likovne tečaje, namenjene ustvarjalcem, pedagogom in študentom. Samo v zadnjih petih letih je vodil več kot petdeset tečajev risanja (Uvod v veščino risanja, Predmeti in prostor, Prostor in krajina, Figura kot izrazno sredstvo, Perspektiva, Oblikovanje risbe s senčenjem), slikanja (Kreativna uporaba barve, Slikarska izrazna sredstva, Od skice do slike) in likovne kompozicije ter likovnih delavnic (Od skice do slike, Upodabljanje vsakdanjega življenja, Kako naredimo dobro kič sliko, Likovna stilizacija).

Zanimajo ga predvsem metode podajanja likovnih veščin. Razvija in uvaja sisteme praktičnih vaj za osvajanje znanj na posameznih likovnih področjih.

Tone Rački, je tudi filmski vzgojitelj in član KUD Cineast, ki pripravlja Festival neodvisnega filma in videa Slovenije ... Že vrsto let sodeluje tudi pri izobraževalnem projektu, ki desetletje poteka v Novi Gorici in nosi naslov Poletna šola vizualnega. Učenje izhaja iz metodologije vizualne antropologije in etnografskega filma. Osredotočena je na veščine, ki so skupne različnim zvrstem vizualnih dogodkov.

V okviru šole se je izkazalo, da študentje potrebujejo poduk o rokovanju z videokamero. Tako je nastala delavnica Toneta Račkega o delu z malo kamero. Študentom malo kamero približa z vrsto predavanj in vaj.

Izsledke svojega pedagoškega dela objavlja v številnih člankih in samostojnih publikacijah. Doslej so izšle naslednje knjige: Filmska ustvarjalnost mladih (DDU, 1980), Veščina risanja - človeška figura (ZKOS, 1993), Veščina risanja - predmeti in prostor (ZKOS, 1997), Z video kamero v roki (Irida, 2002), Veščina likovne kompozicije (JSKD, 2004), prenovljena in dopolnjena izdaja Veščina risanja 1 (JSKD 2006), pred izidom je Veščina risanja 2, pripravlja pa že priročnik o barvah. Publikacije so izjemno odmevne in vedno vzbudijo veliko zanimanja tako v strokovnih krogih kot tudi med ljubiteljskimi ustvarjalci.

OKTET SUHA
(srebrna plaketa)

Oktet Suha deluje v istoimenski občini na skrajnem vzhodu dvojezične Koroške. Letos obhaja 25-letnico obstoja. Študentje in učitelji so se leta 1981zbrali, da bi skupno prepevali slovenske narodne pesmi in s tem prispevali k ohranitvi svoje kulturne dediščine. Poleg poživljanja starih, skoraj že pozabljenih ljudskih pesmi so ubrali še dodatno glasbeno pot. Na besedila sodobnih slovenskih koroških pesnikov kot so Milka Hartman, Anita Hudl, Herman Germ, Gustav Januš in drugi, so popestrili svoj program z ritmičnimi skladbami, deloma v domačem narečju. Mnogo teh pesmi je za skupino priredil dr. Engelberrt (Bertej) Logar, ki je zbor vodil od ustanovitve do leta 1988. V pevski sezoni 1988/89 ga je nadomestil glasbeni učitelj Otto Wutte, od leta 1989 pa je umetniški vodja okteta Matevž Fabijan iz Kranja.

Repertoar okteta poleg že omenjene pevske literature vsebuje tudi skladbe od renesanse do sodobnosti, narodne in umetne pesmi v več jezikih, duhovne pesmi in spirituale. Približno 1.000 koncertnih nastopov je oktet doslej izvajal ali sooblikoval v Avstriji, Sloveniji, Italji, na Češkem, Madžarskem, v Ukrajini, na Švedskem, v ZDA in Avstraliji. Mnogokrat je bil tudi gost pri radijskih in televizijskih oddajah.

Izdal je 5 lastnih zgoščenk in dve kaseti. Angažirano delovanje skupine dokumentirajo tudi številni posnetki v sodelovanju s prijateljskimi skupinami ter dva videofilma o delovanju okteta, ki ju je posnela avstrijska televizija ORF.

V delovanju okteta so še posebej odmevni Festival Suha na suškem gradu, katerega pobudnik in glavni organizator je prav Oktet Suha, nastopi na mednarodnih pevskih festivalih (npr. Montefiori dell'Asso/Italija (1995), Usti nad Labem/Češka (1999), Rivne/Ukrajina (2001) in na 1. zborovskem tekmovanju v Trgu/ (1992). Večje koncertne turneje je imel oktet po ZDA (1988), Avstraliji (1999), Ukrajini (2002), Madžarski (2004) in Švedski (2005).

Oktet je leta 1997 prejel Evropsko nagrado za ljudsko glasbeno umetnost.

Pevci okteta se posebno zavzemajo za dobro sožitje obeh narodov na Koroškem. To so dokazali na številnih skupnih nastopih s sosednjimi zbori, s katerimi so navezali mnogo prijateljskih stikov. Prav po njihovi zaslugi se je dobro sožitje obeh narodov bistveno izboljšalo v občini Suha.

Podelitev srebrne plakete JSKD opozarja na oktetovo obširno delovanje na glasbenem in organizijskem področju kulturnega udejstvovanja Slovencev na Koroškem, s čimer je pomembno prispeval k tvornemu sožitju in utrjevanju slovenske narodne samobitnosti.

Skupinski posnetek letošnjih nagrajencev

Na slovesnosti je s kratkim programom nastopila

glasbena skupina Trina iz Ljubljane.