PRIZNANJA SKLADA

PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 1999

JOŽE HUMER
(Zlata plaketa SLKD za leto 1999)

Jože Humer se je rodil leta 1936 v Mariboru. Po klasični gimnaziji v Mariboru je končal študij prava. Poklicno je služil pravu, kot sodnik, kot tajnik Vrhovnega sodišča in na koncu kot svetovalec ustavnega sodišča, kjer se je tudi upokojil, in kulturi, kot šef kabineta pri podpredsedniku IS Benu Zupančiču, kot svetovalec sekretarja RS za znanost, kulturo in šolstvo, kot namestnik v Republiškem komiteju za kulturo, kot predsednik zbora uporabnikov v Kulturni skupnosti Slovenije in kot svetovalec vlade v Ministrstvu RS za kulturo.

Že kot gimnazijec je seveda pel in pesnil, se celo gledališko udejstvoval. V Ljubljani je takoj vstopil v APZ, postal tudi njegov predsednik in kot tak snoval in ustanavljal ŠKUD Akademik. Zborovskemu petju je bil skoraj brez oddiha zavezan še pri Oktetu Gallus, Slovenskih in Ljubljanskih madrigalistih (slednje je tudi organizacijsko vodil).

Predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije je bil od 1977 do 1981. Zveza je v tem času bistveno spremenila svoj status in način delovanja. Vzpostavila se je kot zveza zvez, odprta in dovzetna za vzgibe in pobude svojih društev in njihovih občinskih zvez. Mreža občinskih zvez se je dosledno izpopolnila. Razširila so se področja delovanja, od tradicionalnih glasbene, gledališke in folklorne dejavnosti k plesu, literaturi (revija Mentor!), filmu in multimedijski dejavnosti. Oblikovani so bili močni strokovni odbori zveze, v katerih so sodelovali številni strokovnjaki in ustvarjalci z vseh umetnostnih področij. V večji meri so se začela uveljavljati področna združenja kot so Slovenska pevska zveza, Združenje pihalnih orkestrov Slovenije, Združenje gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije, Združenje plesnih skupin Slovenije in drugi, ki so ob trdni organizacijski piramidi uveljavljali predvsem merila strokovnosti in umetniške izraznosti. Razvijanje novih oblik in vsebin dejavnosti je potekalo vzporedno z utrjevanjem tradicionalnih oblik. Dejavnost ljubiteljskih kulturnih društev in številnih neformalnih zlasti mladinskih skupin se je začela izkazovati kot zgled vsebinsko poglobljenega, organizacijsko čvrstega in sporočilno izpovednega žitja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti.

Sedem let je predsedoval Glasbeni mladini ljubljanski in jo med tem temeljito prenovil. Vodil je delovno skupino za kulturno vzgojo v osnovni in srednji šoli in skušal uveljaviti temeljno predpostavko kulturnega ljubiteljstva: sleherni (otrok, mladostnik, odrasli) naj se sreča, seznani in preizkusi v glasbi, likovni, plesni, gledališki, filmski in drugi umetnosti, da bi tudi skoznjo vzpostavil svojo individualno in skupinsko humanizacijo.

Ne nazadnje je treba omeniti njegovo literarno oz. publicistično ustvarjanje. V mladosti pri Obzorjih, Mladih potih in Planinskem vestniku, ves čas pa kot pisec pevskih besedil, od stotin otroških, mladinskih in solopevskih tekstov do številnih prevodov opernih besedil. Delno sem spadajo tudi komentarji in scenariji za žive glasbene dogodke (mnoge posvečene Gallusu in njegovi dediščini), samosvoje povezovanje koncertov, številne televizijske in radijske oddaje in drugo.

Nedvomno bi bila podoba slovenskega kulturnega ljubiteljstva manj bogata in pisana brez sodelovanja Jožeta Humra. Njegov opus gotovo upravičuje podelitev Skladovega priznanja za življenjsko delo k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti.

AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ ŠOU LJUBLJANA
(Srebrna plaketa SLKD za leto 1999)

Akademski pevski zbor sloni na bogati tradiciji študentskega zborovskega petja. Leta 1926 je France Marolt ustanovil moški pevski zbor (APZ) Univerze v Ljubljani. Njegovo delo je prekinila vojna, že leta 1946 pa je spet pričel delovati, tokrat v mešani zasedbi in pod imenom APZ Tone Tomšič. Že od svojega nastanka je med najpomembnejšimi usmerjevalci slovenskega zborovskega petja, ne samo po izvajalsko tehnični plati, ampak tudi po svoji programski usmerjenosti. Repertoar zbora sestavljajo skladbe vseh stilnih obdobij. APZ TT izvaja tudi mnoga nova dela, od katerih so številna posvečena prav njemu. Koncertira po vsej Sloveniji, svojo kakovost pa potrjuje na mnogih festivalih in tekmovanjih doma in v tujini, kjer dosega velike mednarodne uspehe. Izdaja plošče in zgoščenke, notne izdaje, organizira skladateljske natečaje in drugo.

Najimenitnejši pa so dosežki zadnjih let. Po nadvse obsežni in v programskem pogledu nenadkriljivi jubilejni sezoni svojega petdesetletnega uspešnega delovanja ni odnehal. Tako je bil leta 1997 absolutni zmagovalec jubilejne 15. Naše pesmi in to v vseh kategorijah (moški, ženski, mešani zbori) in prejel šest posebnih priznanj in nagrad. Tekmoval je tudi v na mednarodnem zborovskem tekmovanju v irskem Corku (absolutno četrto mesto in posebna nagrada občinstva) in v belgijskem Appeldoornu (absolutno drugo mesto). Leta 1998 je na 4. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Mariboru zasedel absolutno prvo mesto, prejel pa tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sodobne skladbe, na mednarodnem zborovskem tekmovanju C. A. Seghizzi v italijanski Gorici zasedel prvo (ljudska pesem), drugo (programski projekti) in tretje (zgodovinski stilni programi) mesto. Istega leta je izvedel tudi odmevno koncertno turnejo po Južnoafriški republiki . Leta 1999 je zasedel absolutno prvo mesto na mariborski Naši pesmi, ob prvem mestu med mešanimi zbori in drugem mestu v prostih programih prejel Veliko nagrado mesta Tours, izvedel tritedensko turnejo po Južni Ameriki in kot edini predstavnik Evrope sodeloval na svetovnem "zborovanju" v Čilu.

MIRJANA BORČIČ
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Mirjana Borčić se je rodila leta 1925 v Ljubljani. Že kot vzgojiteljica, še zlasti pa kot vodja filmsko vzgojne dejavnosti v Pionirskem domu v Ljubljani je izkazala svojo življenjsko opredelitev za delo z mladimi. V tem času je vzpostavila nove temelje sodobne medijske pedagogike na Slovenskem.

Posebej je razvijala in negovala otroško in mladinsko ustvarjalnost in jo popularizirala doma in v tujini. Šele z njenim delom lahko govorimo o pravi sistematiki v filmski vzgoji v šolah, o novih metodah razmišljanja o vrednotah filma ipd.

V okviru ljubiteljske kulturne dejavnosti je že zgodaj znala predstaviti filmsko ustvarjalnost na način, ki ga je sprejel razviti svet – film približati gledalcu, ga primerno izobraziti in razvijati njegov kritični in analitični duh in razumevanje. Tako je že v okvirih filmskih edicij Prosvetnega servisa znala uveljaviti vse tiste izkušnje, ki si jih je nabrala doma in v svetu. Ustanovila in vodila je vrsto zanimivih in za tedanje čase gotovo prebojnih srečevanj z ustvarjalci filma, kritiki in filmofili.

Vsakoletna dragocena srečanja najmlajših filmskih ustvarjalcev je znala vedno znova in znova odpirati razvijajoči se občutljivosti mladih ustvarjalcev. V organiziranih pogovorih v filmskih gledališčih po društvenih kinematografih v Sloveniji je znala gledalcu pričarati pristen stik z notranjim bogastvom filmske umetnosti, ne da bi kadarkoli zapadla v stereotipijo mišljenja ...

Odmevno in konstruktivno je bilo tudi njeno delovanje v Zvezi prijateljev mladine, Republiški komisiji za film, Sekciji kritikov in publicistov pri Društvu slovenskih filmskih delavcev , UNESCU, v mednarodnih povezavah slovenske in tuje otroške ustvarjalnosti , Deseti Muzi in tako naprej.

Svoje znanje, inovativnost in odprtost je vtkala v študij filmske šole, ki jo je ustanovila. V svojih člankih in knjigah je postavljala temelje novih pogledov na filmsko vzgojo in bogatenje mladih generacij in tako predano deluje še danes! Nedvomno je torej s svojo prisotnostjo in dolgoletnim delovanjem izjemno zaznamovala slovenski medijski prostor, posebej še ljubiteljsko filmsko kulturo in ustvarjalnost in znala v vseh institucijah, v katerih je delovala, najti mesto za nove, še ne uveljavljene načine komunikacije, ustvarjalnost in razumevanje sodobnih medijev.

EDVARD GORŠIČ
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Edvard Goršič, rojen 1937 v Celju, glasbeni pedagog in zborovodja. Diplomiral je na pedagoškem oddelku ljubljanske Akademije za glasbo. Že več kot 30 let deluje kot glasbeni pedagog in organizator glasbene dejavnosti v svojem okolju.

Njegovo zborovodsko delo je naslonjeno največ na celjska pevska društva. Z mešanim zborom ŽPD France Prešeren (zdaj ponovno deluje pod imenom Celjsko pevsko društvo) je večkrat uspešno nastopil na mariborski Naši pesmi, gostoval in tekmoval pa tudi v številnih evropskih državah. Uspešen je bil tudi kot zborovodja slovitega moškega zbora Bratov Ipavcev iz Šentjurja.

Najpomembnejši delež pri razvoju slovenske ljubiteljske glasbene dejavnosti se nanaša na mladinsko zborovstvo oz. na Mednarodni mladinski pevski festival Celje. Zanj je skrbel v skoraj vseh vlogah: kot skrben organizator celotne prireditve, od dolgotrajnih priprav do zaključne izvedbe, poklicno v okviru celjskega Zavoda za kulturo, potem kot dolgoletni član in predsednik strokovne žirije tekmovanja in kot nenadomestljivi dirigent tradicionalnih množičnih koncertov najboljših slovenskih in vsakokratnih tujih zborov, ki v celjskem mestnem parku manifestativno zaokrožujejo bienalno tekmovalno prireditev. Za Jurčetom Vrežetom je prevzel urejanje in skrb za Knjižnico MPF, v kateri se zbira zborovska in glasbenopedagoška literatura iz vsega sveta. MPF Celje je bil tudi pobudnik zborovodskih seminarjev za mladinske zbore ter skladateljskih natečajev za mladinsko zborovstvo, katerih učinek so tudi številne notne zbirke.

Omeniti velja še Goršičevo raziskovalno in publicistično dejavnost, ki se nanaša na celjsko glasbeno življenje in življenjsko pot in ustvarjalnost celjskega skladatelja in zdravnika Antona Schwaba. V tem okviru je nedavno izšla monografija z notno zbirko in zgoščenka s posnetki najpomembnejših zborovski del tega ustvarjalca.

Za umetniške dosežke na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti je bil Edvard Goršič odlikovan z Gallusovo plaketo. Bronasta plaketa Sklada opozarja na njegovo življensko delo pri razvijanju Mladinskega pevskega festivala in spodbujanju mladinskega zborovstva.

MIRKO SLOSAR
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Mirko Slosar, rojen 1942 v Ilirski Bistrici, glasbeni pedagog in zborovodja. Diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Deloval kot glasbeni pedagog na osnovni in srednji šoli, svetovalec za glasbeno pedagogiko pri Zavodu za šolstvo, urednik glasbenega programa Radia Koper - Capodistria, kot svetovalec za glasbeno dejavnost ZKO Koper in kot profesor na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Doktoriral iz glasbene pedagogike na AG, Ljubljana. Pogosto je predaval tudi na zborovodskih seminarjih ZKOS in kot mentor svetoval številnim kolegom.

Mirko Slosar je eden od pomembnih nosilcev razvoja slovenskega zborovstva. Kot dolgoletni zborovodja Mladinskega mešanega zbora Gimnazije Koper in Mešanega zbora Obala Koper je vzgojil cele generacije zborovskih pevcev in z njimi utiral nova pota zborovske produkcije in reprodukcije. Vrsta zlatih odličij z mariborske Naše pesmi in številnih mednarodnih tekmovanj in festivalov priča o neutrudnem strokovnem delu in imenitni umetniški potenci.

Še zlasti pa je pomemben njegov delež pri oživitvi Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič. Prevzel ga je pred 15 leti, v času velike kadrovske zagate in ustvarjalne krize. Z njegovim prihodom je začel zbor številčno in kvalitetno rasti, saj je s svojim bogatim znanjem, zborovodskimi izkušnjami in sposobnostim znal med pevce zbora vnesti novega ustvarjalnega duha in predvsem novega poleta za uspešno delo. Kot profesor PA je pripeljal v zbor nove pevce.

Učiteljski pevski zbor deluje kot stalni seminar, saj predstavlja možnost za prenašanje izkušenj v več kot 40 pevskih zborov, ki jih vodijo člani UPZ Emil Adamič. Mirko Slosar je v ta namen v zbor uvedel tudi t. i. zborovodske učne ure, kjer je zbor v vlogi demonstratorja, dirigent pa v vlogi animatorja, ki z veliko mero občutka za aktiviranje poslušalstva le-temu prikaže načine dela v zboru in pevski zbor na kar najbolj neposreden način približa učencem. Izdal tudi zbirko Nackove pesmi. Vodij vrsto otroških glasbenih delavnic..

Za svoje strokovne in umetniške zasluge pri razvoju slovenskega zborovstva je Mirko Slosar že prejel Gallusovo plaketo. Bronasta plaketa Sklada naj opozori na njegovo življensko delo pri utemeljevanju zborovstva kot najširše oblike ljubiteljskega kulturnega udejstvovanja.

MARIJA ŠEDIVY
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Marija Šedivy, rojena 1941 na Vratjem vrhu pri Gornji Radgoni, je končala učiteljišče v Mariboru in leta 1972 še diplomirala iz pedagogike in nemškega jezika. Poučevala je v več krajih radgonske občine, potem pa leta 1980 postala vodja občinske matične knjižnice v Gornji Radgoni.

Intimno se je zavezala literaturi in knjigi, že v srednji šoli. Svoje pesmi je objavljala v različnih revijah, končno tudi v samostojni pesniški zbirki (1999). Vodila je številna literarna srečanja, kamor je privabila številne avtorje (Ervin Fritz, Vitan Mal, Tone Partljič). Skrbela je tudi za predstavitve uspešnih domačih avtorjev (Karolina Kolmanič, Milena Šaruga, Franc Puncer, Cilka Dimec - Žerdin).

Kot učiteljica je spodbujala in razvijala dejavnost mladinskih in krajevnih kulturnih društev. Po prihodu v Gornjo Radgono se je (v odboru za knjigo in literarno dejavnost) vključila najprej v izvršni odbor ZKO Gornja Radgona. Organizirala je izposojevališča knjig v manjših krajih, kar je bistveno vplivalo na širjenje bralne kulture.

Od leta 1988 je Marija Šedivy predsednica Zveze kulturnih društev Gornja Radgona. Dejavno sodeluje tudi v odboru za mednarodno sodelovanje, kar je v tem okolju pri razvijanju dobrih multikulturalnih sosedskih odnosov še posebej pomembno.

VALENTIN VARL
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Tine Varl se je rodil leta 1940 v Mariboru. Res velik del svojega življenja posvetil ljubiteljski kulturni dejavnosti. Poklicno, kot dolgoletni tajnik Zveze kulturnih organizacij Maribor, v katere okviru je pomagal zasnovati in vrsto let organizirati Našo pesem, bienalno slovensko zborovsko tekmovanje in vrsto drugih prireditev in izobraževalnih projektov za razvoj kulturnega ljubiteljstva.

Osebno pa je zavezan predvsem lutkarstvu. Animirati in recitirati je začel že leta 1947 v Marionetnem lutkovnem gledališču Tabor. Že leta 1959 je v tovarni MTT ustanovil Gledališče ročnih lutk, ki ga je tudi vodil, v njem režiral in opremljal predstave. Večje vidne uspehe je doživel z Malim gledališčem lutk DPD Svoboda Pobrežje, ki je z Lutkovnim gledališkem KUD Jože Hermanko predstavljalo osnovo za poznejše poklicno Lutkovno gledališče. Slednjega je - pred svojo nedavno upokojitvijo - kot direktor vodil prav zadnje, izjemno uspešno desetletje. Vmes pa je obdobje vrste (poklicnih) režij v Mariboru, Ljubljani in v Minsku. Režijski opus obsega več kot 100 lutkovnih predstav; mnoge med njimi so kot zgledne predstavile na republiških, zveznih in mednarodnih festivalih in prejele vrhunska priznanja.

Varlov žlahtni ljubiteljski odnos do lutkarstva se še posebej izrazito kaže v Varlovi dejavnosti na avstrijskem Koroškem. Ustanovitev skupine Mladje pri Koroški dijaški zvezi je bilo temelj za kakovosten razvoj lutkarstva pri rojakih. Številne predstave pa so izkazale veliko raznolikost in pestrost v uporabi lutkovnega materiala.

Njegovo življensko delo je obsežno, osvetli ga že dejavnost zadnjih nekaj let. Predstavi Sinjemodri Peter in Gosenica Valentin je pripravil z avstrijsko (nemško govorečo) skupino v Wiesu sta doživeli tudi uspeli predstavitvi na mednarodnem festivalu v latvijski Rigi. Odlični muzikal na besedilo Toneta Pavčka Juri Muri v Afriki ima nešteto uspešnih in odmevnih ponovitev. Potem Evgen Tankreta Dorsta, v izvedbi skupine MI smo MI iz Celovca, ki na sodoben način govori o problemu mladih, ki si iščejo svojo pot skozi življenje. In še druge: Sapramiška Svetlane Makarovič (Mi smo mi, Celovec), Muca Copatarica (Navihanci, Celovec), Zaklad čarovnice Jezibabe (skupina mladih ustvarjalcev z vse Koroške), Mihec Mahec (pri ORF, Celovec) in Sonček, kje si (več izvajalcev).

Tine Varl je tudi pobudnik, začetnik in organizator pokrajinskih in državnih srečanj lutkovnih skupin ter utemeljitelj in ustanovitelj mednarodnega festivala Lutkovni pristan.

SERGEJ VERČ
(Bronasta plaketa SLKD za leto 1999)

Sergej Verč se je rodil leta 1948 v Trstu. Dramatik, pisatelj in režiser. Končal je učiteljišče v Trstu ter diplomiral iz gledališke in radijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Zaposlen je na Radiu Trst A kot režiser - urednik.

Režiral je v gledališčih v Trstu, Ljubljani, Kranju in Dubrovniku. Med odmevnejša dramska dela spadajo Kocke v kocki (1967), Ko luna škili (1972), Tanzschule (1990), Samomor kitov (1993). Je soavtor številnih radijskih gledaliških in televizijskih kabaretov. Leta 1980 je za režijo Strniševih Žab prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1987 je prejel Zlato Linhartovo značko za gledališki show Le malo jih zaide v te kraje. Leta 1988 je prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo (Evangelij po Judi). Leta 1994 je za upodobitev Dantejeve Božanske komedije prejel nagrado Prešernovega sklada.

V ljubiteljski gledališki dejavnosti se Sergej Verč pojavlja predvsem kot mentor in režiser gledališkim skupinam v zamejstvu in na Primorskem. Kot izvrsten pedagog je vodil številne delavnice in seminarje za mentorje, režiserje in igralce ljubiteljskih gledaliških skupin in predaval na številnih gledaliških šolah, ki jih je organiziral ZKOS.

Iz zadnjih letih velja še posebej omeniti njegovo sodelovanje z Gledališko skupino KUD Domovina iz Ospa, kjer je leta 1998 režiral predstavo Stara kokoš. Nepozabna je bila tudi njegova režija Goldonijevega Nergača (1999) v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in predstave Štmčki v mineštri Gledališke skupine KD Brce iz Gabrovice pri Komnu; slednja je bila tudi uvrščena za na zaključno srečanje gledaliških skupin Slovenije 1999 v Ljubljani. S taisto skupino je v letošnjem letu pripravil tudi odmevno predstavo Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol v obliki pouličnega gledališča. Na letošnji gledališki šoli Sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti v Izoli je kot mentor vodil delavniso Gledališka igra in režija.

Sergej Verč je s svojim delom nedvomno vtisnil nepozaben pečat primorskim ljubiteljskim gledališkim skupinam. Pripravljenost na sodelovanje s skupinami, pedagoški pristop, izjemne predstave, ki so z uspehom sprejete po gledaliških odrih širom Slovenije in zamejstva pa kažejo, da je Sergej Verč eden od tistih ljudi z darom in občutkom za ljubiteljsko kulturo, ki ji dajejo še poseben pečat.