PRIZNANJA SKLADA

PRIZNANJA SKLADA ZA LETO 2004

ERVIN HARTMAN
(zlata plaketa JSKD)

Ervin Hartman (Maribor, 1943), godbenik. Glasbeno ga je vzgajal njegov oče. Že pri štirih letih je igral harmoniko, kmalu tudi trobento in tolkala ter začel igrati v pihalnem orkestru KUD Pošta Maribor, ki ga je vodil njegov oče, Ervin Hartman starejši. On ga je pozneje navdušil za rog; študij je končal z diplomo na SGBŠ Maribor. Sicer se je šolal na trgovski šoli, pozneje še na srednji ekonomski šoli; diplomiral pa na Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru.

Leta 1967 je postal dirigent godbe mariborske Pošte; tedaj je bil najmlajši kapelnik v Jugoslaviji. H godbi je pritegnil tudi sošolce z glasbene šole. Zadal si je nalogo, da bo imel orkester vsaj 45 članov in da se bo uvrstil v prvo težavnostno stopnjo. Cilj je uresničil že leta 1973: na IV. republiškem tekmovanju pihalnih orkestrov v Portorožu je orkester prejel srebrno plaketo in se je uvrstil med dvanajst najboljših v Sloveniji. Leta 1976 so pri godbi ustanovili ljubiteljsko glasbeno šolo. Na tekmovanju leta 1981 je PO KUD Pošta prvič prejel zlato plaketo, število članov pa se je povzpelo čez 80. Tudi leta 1983, na tekmovanju v korakanju in figurativnem nastopu v Slovenskih Konjicah, je dobil zlato plaketo. Leta 1989 je orkester posnel svojo prvo ploščo, tri leta kasneje pa na mednarodnem tekmovanju v Göteborgu med petnajstimi evropskimi orkestri osvojil zlato plaketo. Leta 1994 je orkester gostoval v Belgiji in Luksemburgu. Na mednarodnem tekmovanju v Valencii v Španiji so istega leta dosegli bronasto plaketo, januarja 2000 v Pragi pa srebrno plaketo. Tudi na državnem tekmovanju pihalnih orkestrov v umetniški skupini v Krškem maja 2000 je orkester osvojil srebrno plaketo.

Ervin Hartman je bil med ustanovitelji Združenja pihalnih orkestrov Slovenije, ki je povezalo 140 godbenih sestavov v Sloveniji in zamejstvu. Kot član vodstva, član in sodelavec številnih komisij in delovnih teles tega združenja - več mandatov tudi kot predsednik - je skrbel za kakovost godbeništva v Sloveniji. Združenje pihalnih orkestrov Slovenije se je leta 1995 preoblikovalo v Zvezo slovenskih godb. Ervin Hartman je bil dva mandata tudi podpredsednik mednarodne zveze pihalnih orkestrov CISM. Pripomogel je k ustanovitvi in razvoju mednarodnega tekmovanja pihalnih orkestrov v Velenju. Ob ljubiteljskem delu v godbeništvu je ustanovil Založbo Hartman. Sedaj tudi predava na mednarodnih simpozijih in kot žirant sodeluje na domačih in mednarodnih tekmovanjih pihalnih orkestrov.

S svojim strokovnim delom je v godbeništvo prinesel svežino in nov zagon. Posamezni glasbeni projekti (tekmovanja v posameznih kategorijah, tabor godbenikov, slovenski mladinski pihalni orkester, spodbujanje domače ustvarjalnosti za pihalne orkestre, založništvo) so smiselno vzpostavili celovitost prizadevanj za rast in razvoj področja.
Še zlasti z ustanovitvijo in vsakoletnim delovanjem izobraževalnega tabora pihalnih orkestrov v Ljutomeru, pozneje pa tudi v drugih slovenskih krajih, so bili vzpostavljeni pogoji za redno letno izpopolnjevanje godbenikov, dirigentov in predvodnikov pihalnih orkestrov iz Slovenije in zamejstva. V več kot tridesetih letih se je teh oblik izobraževanja udeležilo izjemno število nadarjenih mladih glasbenikov, ki danes vodijo godbe oz. pihalne orkestre po vsej Sloveniji. Mnogi od njih so vidni člani slovenskih poklicnih simfoničnih, opernih in pihalnih orkestrov.

Ervin Hartman je nepogrešljivo vplival na razvoj slovenskega ljubiteljskega ustvarjanja v godbeništvu. Ves čas kot dirigent, še več pa kot organizator, strokovni svetovalec, mentor, član in predsednik številnih odborov in delovnih teles. Zlasti kot predsednik Združenja pihalnih orkestrov Slovenije in pozneje Zveze slovenskih godb je združil prizadevanja za razmah tovrstne dejavnosti in dvig njene kakovosti, ki se je uveljavila tudi v mednarodnem prostoru.

BRANKA BEZELJAK GLAZER
(srebrna plaketa JSKD)

Branka Bezeljak Glazer (Brestovnica pri Povirju, 1951), režiserka, predavateljica, mentorica. Osnovno šolo je obiskovala v Polhovem Gradcu in na Ptuju, gimnazijo na Ptuju, diplomirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Vidneje se je začela kulturno udejstvovati leta 1975, predvsem na področju alternativne in mladinske kulture v Klubu mladih na Ptuju. Bila je mentorica gledališke sekcije Gimnazije Ptuj in ustanoviteljica gledališke sekcije pri Klubu mladih. Ustanovila in vodila je gledališki studio v DPD Svoboda Ptuj. Leta 1983 je začela delati pri Zvezi kulturnih društev Ptuj, najprej kot strokovna svetovalka za gledališko in literarno dejavnost, pozneje kot vodja službe. Po ustanovitvi je vodila tudi območno izpostavo JSKD Ptuj. V sezoni 1997/1998 je prevzela mesto direktorice v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, od leta 2001 pa je samostojna ustvarjalka za gledališko režijo, dramaturgijo in gledališko pedagogiko.

Do danes je na oder postavila več kot 30 predstav, med njimi več krstnih uprizoritev. Režira za odrasle in za otroke. Večina predstav je bila zelo odmevna v slovenskem prostoru, saj so sodelovale na vrsti srečanj in festivalov. Posebej odmevni sta bili uprizoritvi dram Frančka Rudolfa: Koža megle (1987/88) ter Pegam in Lambergar (1992/1993). S predstavo Človek v šipi Petra Božiča so Ptujčani sodelovali na Festivalu mladega evropskega teatra v Avstriji (1987); z njo so zastopali Slovenijo tudi na jugoslovanskem srečanju amaterskih odrov. Z Božičevo dramo Vojaka Jošta ni pa so sodelovali na Tednu slovenske drame v Kranju, kar pomeni največji uspeh v zgodovini ptujskega gledališkega ustvarjanja. Na oder je postavila več uspešnih predstav tudi v zamejstvu.

Branka Bezeljak Glazer je kot režiserka in mentorica s svojim nekonvencionalnim pristopom znala ne le pri mladih zbuditi ljubezen do odrskih desk. V njenih predstavah so se kalili ustvarjalci, ki so se pozneje tudi poklicno posvetili gledališki, likovni in literarni umetnosti. Znala je pridobiti tudi gledališko publiko in s tem bistveno pripomogla k vnovični ustanovitvi poklicnega gledališča na Ptuju. Neprecenljiv je njen pedagoški prispevek na ljubiteljskih odrih.

PETER KUHAR
(srebrna plaketa JSKD)

Peter Kuhar (Körmend, 1944), novinar, urednik, literarni ustvarjalec in prevajalec.Že med študijem slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani - vse od sredine 60-ih let prejšnjega stoletja - se je dejavno in zaznavno posvečal ustvarjalni kulturi: kot sodelavec in večletni urednik pri Študentski tribuni in Radiu Študent, kasneje pa še kot urednik Antene in Pavlihe, vse dokler se ni zavezal kulturi na televizijskemu mediju v okviru nacionalne TV-mreže. Tu je od sredine 70-ih član kulturnega uredništva, nekaj časa pa je bil tudi njegov urednik.

Pri svojem vsakodnevnem stiku s slovensko ustvarjalnostjo, ki ima publicistično, večkrat pa tudi mentorsko funkcijo, ga odlikujeta temeljito poznavanje in zavzeta pozornost ne le do poklicne, uveljavljene kulture, pač pa tudi do ljubiteljske ustvarjalnosti in drugih manj odmevnih ali medijsko neuveljavljenih pojavov, kakršni so dosežki v slovenskem obrobju in zamejstvu - v Italiji, na Koroškem, v Porabju, pa problematika slovenskega jezika ali mednarodni kulturni stiki in izmenjave v srednjeevropskem in slovanskem prostoru. Pri tem mu pride prav njegovo aktivno znanje več jezikov. Iz številnih literatur je tudi prevajal, in kot plod tega dela naj omenimo nekaj knjig in revialnih objav, veliko kritik ter člankov, objavljenih me drugim v revijah Mentor, Sodobnost, Književni listi in drugje, zlasti na radiu in televiziji. Je tudi uspešen leposlovni pisec, saj je ustvaril več radijskih iger in pravljičnih besedil.

Poseben poudarek zasluži njegovo animatorsko, mentorsko in publicistično delo, posvečeno še neuveljavljenim oziroma mladim literarnim ustvarjalcem na straneh revije Mentor ali v okviru drugih pobud Javnega sklada RS za kulturno dejavnost, kakršne so literarne delavnice, natečaji in srečanja ljubiteljskih besednih ustvarjalcev. Prav tako je izjemno dragocen njegov prispevek pri koncipiranju in dolgoletnem vodenju mesečne oddaje o kulturnem utripu v neprofesionalni sferi kulture na Slovenskem in v zamejstvu na TV Slovenija.

Peter Kuhar je torej s svojim opusom opazna osebnost, ki jo odlikuje kultiviranost ter spodbujevalna naravnanost do svojih sogovornikov. Že v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil tudi prav v konici mladih publicistov, ki so kljub tveganju dejavno utirali besedi svobodo, v tesnobnem, v marsičem pa tudi pomladno viharniškem času pa v svoje družbeno okolje zavzeto vnašali aspiracije in ideje demokracije. Posebej izpostaviti je treba nezamenljive zasluge, ki jih Peter Kuhar ima pri uveljavljanju strokovne in medijske odmevnosti do avtentičnih dosežkov neprofesionalne kulture in ustvarjalnosti.

Podelitev srebrne plakete JSKD opozarja na njegov prispevek in nagrajuje ustvarjalno, vztrajno pozornost, ki jo Peter Kuhar z veliko strokovnostjo in žarom namenja kulturi na Slovenskem.

KONI STEINBACHER
(srebrna plaketa JSKD)

Koni Steinbacher (Zgornje Prebukovje, 1940), likovni pedagog, mentor, avtor animiranih filmov, filmski publicist. Po dokončani šoli za oblikovanje je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Kot likovni pedagog je delal na osnovi šoli v Izoli in (že 1964) začel vnašati v pouk likovne vzgoje osnove filmske animacije. Otroci so animirali okoli trideset kratkih filmov in opozorili nase v takratni državi.

Z Janezom Marinškom je začel urejati programe umetniških filmov in sodeloval pri ustanovitvi filmskega kluba. V obdobju 1973-75 so nastali prvi profesionalni animirani filmi v produkciji Viba filma ter sodelovanje pri koprodukcijskem filmu Dušana Vukotiča. Pozneje je nastala še vrsta samostojnih filmov in animiranih nadaljevank.

Steinbacherjev ustvarjalni opus je močno navezan na sodobno bivanjsko izkušnjo, na zagate, paradokse in včasih tudi nesmisle sodobnega načina bivanja. Njegove zgodbe so čvrste, jasno poantirane in prepričljive ter s svojim univerzalnim sporočilom dojemljive najširšemu krogu ljubiteljev animiranega filma. Njegovi filmi so bili prikazani v uradnih programih številnih festivalov, med drugim v Oberhausnu, Krakowu, Tampereju, Atenah, Leipzigu, Zagrebu, Bratislavi, Ravenni, Barceloni, Beogradu in Braunschweigu. Za opus animiranih filmov sta skupaj z Marinškom leta 1977 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Koni Steinbacher je pomembno vplival na razvoj slovenske ljubiteljske medijske in filmske kulture. Najprej seveda kot mentor več generacij mladih filmskih ustvarjalcev. Predvsem pa je za to področje pomembna njegova organizacijska, spodbujevalna, publicistična in strokovna vloga. Predstavlja zgled izjemno odprtega, subtilnega, kompetentnega pripravljalca filmsko gledaliških predstav, ciklusov avtorskega filma, po katerem so se generacije filmskih gledalcev uvajale v drugačno, nekomercialno, miselno zahtevnejšo in kulturno in intelektualno poglobljeno dojemanje filma kot umetnosti prihodnosti.

RUDI ŠIMAC
(srebrna plaketa JSKD)

Rudi Šimac (Breginj, 1935), po poklicu pravnik, po zavezanosti pa vsestranski kulturni delavec. Najbolj znan je kot spodbujevalec in podpornik revije Primorska poje, ene najvidnejših manifestacij slovenskih ljubiteljskih kulturnih manifestacij, ki je edinstvena tudi v mednarodnem prostoru.

Revijo Primorska poje so zasnovali konec 60-ih let na pobudo občinskih zvez kulturnih organizacij in kulturnih organizacij Slovencev v zamejstvu. Prva revija leta 1970 je zbrala kar 51 zborov in že v prvem desetletju se je število sodelujočih zborov podvojilo, še naprej raslo da bi - po manjšem zatišju na začetku 90-ih let - doseglo več kot 170 sodelujočih pevskih zborov in skupin. Večalo se je tudi število krajev, ki so gostili koncerte, pa tudi sodelujočih organizacij in skupnosti.

Primorska poje se ni odražala samo v tem, da je vsako leto - že 35 let - s številnimi koncerti gostovala po vsej Primorski na obeh staneh meje. Nanjo so se navezale tudi izdaje plošč in notnih zbirk, posvetitve posameznih revij velikim primorskim skladateljem, tekmovanja radijskih posnetkov in tekmovanja zborov.

Rudi Šimac je reviji Primorska poje zavezan že skoraj četrt stoletja. Z vso zavzetostjo in predanostjo ter s trdno odločenostjo. Spodbuja in navdušuje sodelavce, utrjuje ji pota v zapletenih razmerah, pomembno skrbi tudi za organizacijsko in finančno plat, ki je pri obsežnosti te manifestacije še posebej zahtevna. Hkrati nenehno opozarja, da bi bilo krivično in nepopolno, če bi ocenjevali pevstvo in petje na Primorskem samo skozi družaben ali umetniški pomen, saj je narodnostna razsežnost tista, ki daje glavno težo pevstvu na robu slovenskega sveta in s tem tudi Primorski poje.

Tako je tudi z njegovimi prizadevanji dosežena uveljavitev revije Primorska poje. Njena največja vrednota je njena množičnost v prostoru, ki je bil - in je še - narodnostno ogrožen spričo kulturno in gospodarsko razvitejšega soseda. Tudi v času, ko so bile meje teže prehodne in odnosi med državama slabši, je Primorska poje mimo političnih razmer povezovala z mejo razdeljene Slovence na Primorskem. Ta pomen se z vstopom v Evropo ni zmanjšal; pomeni priložnost, da se Primorska kot enovit kulturni prostor laže uresniči in poglobi.

KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO ŠMIHEL
(srebrna plaketa JSKD)

Katoliško prosvetno društvo Šmihel je bilo ustanovljeno decembra leta 1906 pod imenom Katoliško izobraževalno društvo. Ker so s kratko šolsko dobo takrat podeželski otroci imeli le bolj skopo izobrazbo, so se v Šmihelu zavezali, da je treba nekako napolniti to izobraževalno vrzel. S knjigami, ki so po zaslugi društva prihajale v slovenske domove, so si ljudje bogatili jezik in pridobivali znanje. V Šmihelu so imeli eno prvih tamburaških skupin na Koroškem; med vojno, ko so bili možje v vojski, so imeli celo prvi ženski tamburaški ansambel.

Po vojni se je prosveta preusmerila v igranje in petje. Odri v Šmihelu so sloveli z mnogimi premierami letno. Zadnjih dvajset let se je na tem področju veliko premaknilo. Pri igrah se je izboljšala tehnika, posebej se za vsako predstavo pripravi oder, igralci pa se šolajo ob poklicnih režiserjih iz Slovenije, ki jih posreduje Krščanska kulturna zveza (KKZ) iz Celovca. V okviru društva v Šmihelu deluje tudi glasbena šola, in učenci te šole vedno popestrijo društvene prireditve. Društvo ima zelo dobro urejeno knjižnico, ki jo vedno spet aktualizira.

Prav posebno mesto v Šmihelu ima lutkarstvo. Leta 2004 so se z velikim praznikom spomnili 25-letnice ustanovitve prve lutkovne skupine. Lutkarstvo se od takrat v Šmihelu ni pretrgalo. Lutke so v Šmihelu tako priljubljene, da sta tam vedno obstajali dve lutkovni skupini, otroška in odrasla, tako da so si gledalci lahko ogledali kar dve lutkovni premieri v enem letu. Režiserja sta bila najprej Saša Kump in Tine Varl, potem pa domačina dr. Štef Merkač in mag. Richard Grilc. V četrtstoletnem obdobju je lutkovno dejavnost sooblikovalo 70 mladih.

Ob 15-letnici lutkovnega ustvarjanja so v Šmihelu prvič pripravili zdaj že tradicionalni vsakoletni mednarodni lutkovni festival Cikl cakl, leta 1999 pa so gostili celo mednarodni lutkovni festival Anima.

V Šmihelu imajo tudi otroško in mladinsko gledališko skupino. Veliko jim je pomagal Marjan Belina, pozneje Micka Opetnik in Alenka Hain. Tudi na področju izobraževanja odraslih pripravljajo številne in zanimive programe, zlasti filmske večere, pa tudi gostovanja odličnih zborov, kot so Ljubljanski madrigalisti, APZ Tone Tomšič, zbor Glinka St. Petersburg, zbor Cantus iz Ukrajine.

KPD Šmihel vsako leto priredi tudi vaški praznik, s katerim obuja šege in navade, da ne zapadejo pozabi. Imajo otroški zbor, nekaj časa tudi godbo. Društveniki so obnovili Farni dom v Šmihelu, kjer ima društvo sedež, in uredili primerne prostore za seminarje in lutkovne delavnice. Kot steber slovenskega življa društvo zagotavlja obrambo pred asimilacijo, ki se v krajih brez tako bogate kulturne dejavnosti neusmiljeno nadaljuje.

Skupna slika nagrajencev

Delavska godba Trbovlje, dirigent Alojz Zupan, je nastopila
na podelitvi priznanj sklada za leto 2004.