|
GLASBA
INSTRUMENTALNA GLASBA
5. MEDNARODNO TEKMOVANJE PIHALNIH ORKESTROV V KONCERTNEM IGRANJU »SLOVENIJA 2012« Igor Krivokapič RAZPRAVA O OBČUTLJIVOSTI Skladba je nastala leta 2009 na pobudo ameriškega skladatelja in dirigenta Daniela Baldwina. Čeprav je govor o tiste vrste naročilu, ko nekomu dobesedno pišeš na kožo - Daniel mi je namreč poslal tako zasedbo kot tudi zaželjene registre za sleherno glasbilo in s tem določil tudi stopnjo tehnične in izvajalske težavnosti, je bila sama glasba, njeno sporočilo, njena oblika in skladnja prepuščena meni. Naslov sam zelo diši po času Razvetljenstva, ko so v 18. stoletju pisali razprave o takorekoč vsem (za glasbo je morebiti najbolj pomembna Rameaujeva Razprava o harmoniji) in odkrito priznam, da me je ta zgled privlačil. Kot dolgoletni »insajder« v mediju pihalnega orkestra že dolgo časa opažam izrazito nagnjenje - tako na ustvarjalni kot poustvarjalni strani prevladujočega toka v sodobnem godbeništvu – h »glasbi na prvo žogo«. Če se malo pošalim: govor je o glasbi ki je tako »na zihr« zložena in tudi izvajana, da bo »dobro zvenela« v vsakem primeru – tudi če bo nekdo v godbi igral na prižgano motorno žago, ker bo tisto kar se »mora slišat« drugje tolikokrat prevlečeno z najširšimi pleskarskimi valji in najbolj prevladujočimi barvami, da bo še žaga zvenela le kot osamljen brencelj. V nasprotju s tem pristopom v svoji skladbi hočem tako zvočno in barvno izpiljenost in diferenciacijo, ko je potrebno pa ubran tutti zlitega zvoka. Kaj to pomeni, se na listu papirja bere kot samoumevno, a v godbeniškem poustvarjanju se tako redko zgodi: hočem namreč, da se po eni strani omogoči tudi najbolj krhkemu in občutljivemu glasu orkestra - pa še vsem ostalim, ko je to potrebno - podati njegovo glasbeno poved in to zato, ker mu ostali to muzikalično dopustijo, po drugi pa da znova, ko je potrebno vsi v eno združijo svoj glas, a ta skupni glas ne sme »izgledati« kot nekakšna »umazano rjava« mešanica vseh barv. Hočem nadalje, da se vzpostavi dinamično stopnjevanje, da se naredijo po eni strani izraziti zvočni vrhunci po drugi pa zvočni suspenzi, ki le-te osmislijo, skratka vsa ta glasbena občutljivost, ki krasi orkestrsko glasbo, in ki pripelje do tistega čudovitega pojava v orkestrski igri, ko vsi med sabo sodelujejo, ker se po eni strani slišijo in po drugi, ker se poslušajo, sam zvok pa je plemenit, bogat, bujen, cvetoč, prečiščen ter obenem poveden in izrazen ter kot tak slehernemu poslušalcu – tudi predhodno zapriseženemu sovražniku »pleharjev« - v užitek. Glede samih tehničnih zahtev Razprava o občutljivosti sodi v kategorijo skladb za mladinske orkestre – torej prej lahka kot kaj drugega in v marsičem je njena narava didaktična, predvsem pa je eno njenih glavnih sporočil, da se dobro poustvarjanje prične takrat, ko si - seveda v prenesem pomenu - toliko občutljiv da ne boš zmečkal niti mravlje, ne pa ko si tako robavsast, da na svoji poti podreš slehernega, ki ga srečaš. Globoko sem namreč prepričan, da je le skozi glasbeno občutljivost možna končna emancipacija pihalnega orkestra kot zvočnega medija. Igor Krivokapič Izvleček partiture (notational excerpt)
|
|