Društvo za sodobni ples Slovenije in JSKD – področje plesne dejavnosti smo v letošnjem letu k pripravi poslanice ob svetovnem dnevu plesa povabili plesalca in koreografa Boštjana Antončiča.

POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU PLESA

Moje misli o plesu so precej racionalne in analitične. To je moje delo plesalca, gibalca, izvajalca, vpetega v koreografijo. Moj ples, moj gib, moj nastop so razmišljanje in refleksija. Ples je umetnost prehajanja – gibanja skozi prostor in čas, v dialogu z zgodovino, skupnostjo in lastno telesnostjo.

A obstaja nekaj, kar lahko presega moje razumevanje. Nekaj onstran moje ljubezni in fascinacije do gibanja, onstran moje potencialne narcisoidnosti. Tam, v tem prostoru, poslušam intuicijo. Tam sem sam, a hkrati povezan s kolektivno mislijo, z občutkom pripadnosti, z zgodovino. Tudi to je prostor, ki ga prepoznam, ko plešem – z drugimi plesalci, gledalcem, prijateljem, neznancem v klubu, na cesti.

Ta prostor ni nevtralen. Je političen, nepravičen, surov, neizprosen. Moj ples ni beg, ampak soočenje. Ni mi enostavno sprejeti ideje univerzalnosti plesa, saj plešem specifičen ples v specifičnem okolju. Verjamem, da je moja odgovornost še večja do raznovrstnosti, razumevanja zgodovine, prostora in teles, ki jih ples nosi.
Univerzalnost umetnosti se prevečkrat zamenjuje za generično všečnost. Digitalni prostori homogenizirajo izraze in brišejo specifičnost – tisto unikatno esenco, ki je bistvo plesa.

Ob tem izgubljamo prvinsko moč telesa, neposrednost stika med gledalcem in nastopajočim, med plesalkama, med soplesalci. Nastaja vrzel, ki se vse bolj širi.
Morda pa to praznino potrebujemo. Morda je to prelomnica. Kaj nas uči digitalni čas, ki briše analogni prostor, in obratno, kakšno je moje zavedanje digitalnega prostora v vsej telesnosti?Če je ples zaradi svoje minljivosti še posebej ranljiv, ali ni prav zato tudi neuničljiv? Ali efemernost skriva moč, ker ples ostaja celosten, neposreden in hkrati abstrakten? Telesnost in individualni izraz sta v njem neločljivo prepletena.
Morda prav ti fluidni prostori, v katere je in bo ples umeščen, prinašajo novo uprizoritveno moč.

Naj bo naš ples soočenje!

Boštjan Antončič

Boštjan Antončič (Celje, 1980) je začel plesati v Plesnem forumu Celje pri Gogi Stefanovič Erjavec in se izpopolnjeval na ustanovi Salzburg Experimental Academy of Dance. Plesal je v projektih Matjaža Fariča, Susan Quinn, Mie Lawrence in Mateja Kejžarja ter ustvarjal lastne predstave. Vodil je delavnice v Sloveniji in po Evropi, poučeval je na Visoki šoli za sodobni ples v Sloveniji in kot gostujoči učitelj na plesni akademiji SEAD v Salzburgu. Leta 2005 se je pridružil legendarni plesni skupini Rosas pod vodstvom Anne Terese De Keersmaeker. Plesal je v številnih produkcijah, med njimi so D'un soir un jour (2006), Bartók/Beethoven/Schönberg – Repertory Evening (2007), Steve Reich Evening (2007), Zeitung (2008), The Song (2009), En Atendant (2010), Cesena (2011), Drumming, Vortex Temporum (2013), Work/Travail/Arbeid (2015), Verklärte Nacht, Mitten wir im Leben sind/Bach6Cellosuiten (2017) in Six Branderburg Concertos (2018). Bil je del opere Così fan tutte v pariški operi leta 2017. Sodeluje tudi kot plesalec pri ponovnih uprizoritvah repertoarja Anne Terese De Keersmaeker. V zadnjem času je plesal v muzejskih projektih serije Dark Red Project, v muzeju Kolumba v Kölnu, muzeju Louvre v Lensu, galeriji Beyeler Fondation v Baslu, muzeju Louvre v Parizu s projektom Forêt (2022). Sodeloval je pri oživitvi predstave En Atendant (Avignon, 2022) in solo Bernabo (2023). Trenutno pleše v novi produkciji Il Cimento dell'Armonia e dell'Inventione (2024).