Prireditve

JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
in
OBMOČNA IZPOSTAVA JSKD IZOLA

44. SREČANJE NAJMLAJŠIH FILMSKIH IN VIDEO USTVARJALCEV SLOVENIJE

Izola, 16. in 17. oktober 2008

MNENJE ŽIRIJE

Ko se človek že tretjič spravlja k pisanju spremne besede k Srečanju najmlajših filmskih ustvarjalcev, se seveda predvsem boji tega, da bi se preveč ponavljal. Tako naj za začetek zapišem, da v principu tudi letos drži večina tistega, kar sem zapisal lani in predlani - odločiti se moramo le, ali je to dobro ali slabo. Vsekakor je razveseljivo, da filmska bera vsaj številčno ne usiha, v sami kvaliteti pa se za moj občutek letos ni zgodil niti pretiran presežek, k sreči pa tudi o kakšnem padcu ali nazadovanju ne moremo govoriti.

Letos sem osebno pogrešal kakšen boljši dokumentarni film - tak s sporočilom, dramaturgijo in zaostreno problematiko.Med animiranimi filmi je bilo kar nekaj duhovitih, škoda je le, da se marsikateri odvije prehitro, da bi poanta ali njegov domislek bila popolnoma razumljiva za gledalca. Pri igranih filmih sem že nekajkrat omenjal okorno prikazovanje čustev - kar je nemara bolj problem igre in igralcev kot samega fimskega izraza, letos pa so se mi pokazale še naslednje napake, o katerih bi kazalo razmisliti:

- Pri komičnih filmih je skoraj pravilo, da se igralci smejijo samim sebi. Pri komediji je seveda zaželjeno, da se smejijo gledalci, zato bi bilo potrebno bolj paziti na igralsko disciplino in si večkrat privoščiti kakšno ponovitev posnetka.

- Nekateri ustvarjalci so se letos papirnatosti in okornosti dialogov v knjižni slovenščini izognili tako, da so igrali v dialektu. Domislek je vsekakor dober, zlasti če je seveda izraba narečja dosledna, če je primerna za like, ki ga uporabljajo in če je razumljiv večini gledalcev. Vsekakor je pri takem poskusu kot svetovalec dobrodošel strokovnjak za slovenščino.

- Velik del igranih filmov je bil zelo površen pri scenografiji. Izbor prizorišč zasluži bistveno več pozornosti in razmisleka, saj ni vseeno, če se n.pr. scena, ki naj bi se po scenariju odvijala doma, dogaja kar v šolskem razredu. Včasih si je treba privoščiti malo daljšo pot in najti kakšno zanimivo naravno okolje ali se s kom dogovoriti za najem objekta, da bo tudi scena v službi filmske zgodbe, njenega razpoloženja in karakterjev v njej.

Toliko za letos. Vsem skupaj pa veliko uspehov in veselja z gibljivimi slikami!

Matija Milčinski

Pred dnevi sem pregledoval poročila s festivalov amaterskega filma med leti 1966 in 1976. Zapisani stavki so bili podobni, kot jih zapišemo člani žirije Srečanja najmlajših filmskih in video ustvarjalcev: "Po nekaj uspešnih letih je produkcija nazadovala.", "Letos nič novega", "Pojavila sta se dva nova kluba.", "Avtorji so se ujeli v past ponavljanja vzorcev svojih prejšnjih filmov." Pisci so pogosto preveč kritični do dela svojih kolegov, isti avtor, ki je pisal o nekem filmu kot "kupu izbljuvkov, za katerega bi bilo bolje, če ne bi bil posnet" je nekaj let pozneje isti film označil za "enega najbolj zanimivih eksperimentov". Tako pisanje mi ni veliko pomagalo, da bi izvedel, kakšni so bili filmi tistega časa, nisem mogel prepoznati vsebine, tehničnih postopkov, niti občutka ki so ga nosili. Morda je tudi naše pisanje enako površno. Zanimivo pa je bilo videti, kako so tudi takrat nastajali odlični filmi, ki so posneti v enem zamahu, kot bi hoteli izsesati vse bistvo bivanja, polni nekega osebnega izpovedovanja - taki avtorji bi v naslednjih letih izginili, niso se več ukvarjali s filmom. Nekateri pa so se vztrajno pojavljali nekaj let in smo čez čas o njih brali, da so najbolj uspešni režiserji ali snemalci slovenskega ali celo svetovnega filma.

Duh teh eksperimentalnih filmov izpred treh ali štirih desetletij je prisoten v filmčku Beautiful girl: to je raziskovanje sveta skozi preprosto igračko, ki lahko beleži gibajoče podobe. Začutimo skrivališče med vejami, barvit svet Krasa, prav spomnimo se, kako smo se sami imeli fino v podobnih trenutkih sproščenega druženja. Nobene konkretne zgodbe, zgolj občutek.

Majhno presenečenje so tokrat animacije, ne toliko v vsebinskem delu, kot v inventivnih pristopih in uporabi nove tehnologije. Najbolj "valetni" film (Valeta), ki so ga ob poslavljanju od osnovne šole naredili na Dobu. Poskenirali so fotografije sošolcev in nekaterih učiteljev, jih obrisali in spretno animirali z računalnikom. Avtorji se zadeve niso lotili "na prvo žogo", osebe so obdelane karakterju primerno, včasih animirajo tudi vrata ... Animacija je dolgotrajen postopek, pri katerem ti hitro zmanjka volje in potrpežljivosti, zato je pohvale vreden vsak izdelek, ki nam pokaže več kot tri prizore. Dobre so tudi letošnje "plastelinske" animacije. Travniška vila naredi, da čez noč znova zrase trava, ki jo mora gospodar vedno znova kositi. Simpatična zgodbica, ki omogoča za animacijo hvaležno ponavljanje, mene pa so najbolj prepričale v vetru migajoče trave. Lep je tudi podvodni svet v skupinski animaciji Kaj se dogaja na morskem dnu. Kolažni filmček Čuvajmo naš svet v istem prizoru kaže, kako je videti svet, če skrbimo zanj ali če ne. Duhovito zgodbo ima tudi Sreča - nesreča. Pri Robotu pa se nam je zdelo zanimivo to, da je od prve črte naprej narejen z računalnikom.

Tako kot pri animaciji je tudi pri drugih filmih: odličnost se pokaže v tem, koliko priprav je bilo pred snemanjem, koliko idej se je tolklo med sabo, preden se je izluščila prava, koliko časa so si ustvarjalci vzeli za snemanje in pozneje v montaži. Za filme iz Goriščnice velja, da so dorečeni v vsaki podrobnosti, vsi imajo odlično grafično podobo, domišljeno zgodbo s finimi zapleti. Parodij na televizijska poročila smo videli že ničkoliko, a v filmu 25 kur je polno dobrih gagov, video trikov, skrbno pripravljena scenografija, daleč od tega, da bi bilo vse posneto v eni učilnici. Zaradi odbitih scenarističnih idej nas je prepričal tudi film Morilčeva vest, čeprav bi bili vsi filmi iz te šole vredni omembe. Človek je ustreljen, a to ponazorijo zgolj z zvokom. Pri zasledovanju pridejo v slepo ulico in čeprav je jasno, da bi ograjo vsak lahko preskočil, se tu akcija ustavi. V glavnem imajo pa vsi ti filmi drobno šibkost, ki se jo da naučiti: dialogi so razbiti, ker so posneti iz različnih kotov v več ponavljanjih. Trik je pravzaprav preprost, tudi če snemate samo enega igralca, ponovite prizor v celoti; tako bo imel tisti, ki ga snemate iztočnico, bolj bo "padel not" v igro in bo vse skupaj videti bolj naravno. In še montažni nasvet: ni vedno najbolj pomembno pokazati tistega, ki govori, včasih je bolj pomemben tisti, ki posluša. Tudi če je tak montažni zamik narejen samo za besedo ali dve, lahko zelo ublaži "razsekanost" dialoga.

V Semiču je nastala zanimiva zgodba o tem, kako nastaja filmska zgodba: Straniščna vrata. Najbolj nam je bilo všeč znanstvenofantastično izginevanje v luč. Fantastika pa se zgodi tudi iz čisto navadnega družinskega prizora, ko otroci nočejo jest kosila. Rešitev se imenuje Magic in the family in nam z dostopno računalniško tehnologijo prinaša na festivalu še ne videne video efekte. Film Zalepljeno iz OŠ Turnišče odlikujejo detajli, duhovite situacije, različni zorni koti, pa čeprav je v celoti posnet v učilnici.

Film Nori svet bi bila povsem običajna ekološka zgodba, a ji dodano vrednost dajejo odlični posnetki tako narave, kot dimnikov iz katerih se vali gost dim. The Sky Was the Limit nas prav tako hoče učiti, kaj je prav in kaj ne, a nas potem preseneti z neobičajnim razpletom. Brežiški Softibluz pa je pravi urbani film, ki kaže čisto vsakdanje situacije, ki prevračajo odnose med mladimi.

Pa smo spet na začetku: bolj ko film odslikava resnične, običajne, iskrene situacije, ki se dogajajo, bolj mu zaupamo.

Amir Muratović

Kaj napisati, ko se ti pred očmi zvrsti več kot 60 filmov, pri katerih se starost ustvarjalcev giblje med 8 in skoraj 18 leti, ob strani katerih stojijo, ali pa bi morali stati, še starejši mentorji? Posebej če to počneš že kar nekaj let in vidiš, kam film tega žanra gre.

Prva misel je seveda: film gre naprej, najmlajši avtorji gledajo, razmišljajo, tudi vidijo (TV, kino) in vse to vpliva na to, kar potem vidimo mi, oziroma vsi gledalci teh drobnih filmskih del. To seveda ni nič novega in nobeno novo odkritje. Odkritje pa je, da to kar vidijo, ti najmlajši filmski avtorji predelajo v popolnoma svojski, njim lasten svet. Španske melodramatične nadaljevanke so eden izmed takih virov neustavljivega navdiha. A ne gre zgolj za prepisovanje videnega, temveč za novo ustvarjeno podobo njihovega sveta, narejenega sicer po vzorih, a povsem njim lastnega. Na drugi strani pa gre lahko za povsem banalno kopijo tv poročil, ki pa so s otroškimi očmi in humorjem, odkrivajo ne novo, ampak drugačno podobo poznanega.

Zdaj besede za mentorje. Zato ob pohvalah za izbor tem, ki so se povsem oddaljile od praktične uporabe za šolske potrebe, kar je nadvse hvalevredno, in kaže na odgovornost mentorjev, da se ne vpletajo v to, kaj snemati, napotek za vse, ki so z dušo in srcem pri tem početju mladih filmarjev. Začnite te zgodnje filmske umetnike opozarjati na to, da v tej zvrsti izraza obstajajo določena pravila, ki pomagajo, da lahko vsak izrazi in prikaže tisto, kar želi na tak način, da vsakdo ki to gleda, bolj ali manj to tudi razume in dojame. Tako kot če v vsakdanjem govoru (ali celo pisanju) namečemo besede, pojme, stvari drugo čez drugo na koncu ne vemo niti tega, kaj smo sami hoteli sporočiti, kaj šele, da bi to tisti, ki mu je bilo to namenjeno razumel. Govorim seveda o pravilih, o filmskem izraznem "jeziku, abecedi, slovnici", podobah, ki se lepijo druga na drugo in s tem dosegajo svojstven učinek, drugačen, kot če bi postavljali beseda za besedo. To je sedaj tisto področje, ko bodo morali mentorji, oziroma vsi tisti, ki skrbijo in jim ni vseeno, kako izgledajo filmčki, ki jih njihovi varovanci delajo, najbolj zavihati rokave saj je pred njimi še ogromno dela in kjer lahko dosežejo tudi najbolj vidne rezultate. Potrebno bo seveda veliko potrpežljivosti, predvsem pa znanja, da se najmlajših s pretirano pedagogiko ne prepodi s tega ustvarjanja. Kajti nikoli ne smemo pozabiti, da je delanje filmov v tem obdobju predvsem in zgolj zabava, šele nato pa tudi šolski proces. Največjo odgovornost pri tem imajo seveda različni poletni tabori, kjer se mladi zberejo in mimogrede posnamejo še kakšen film. Prav v tem "mimogrede" je ključ pravega pristopa. Naj bo tudi ob zabavi nekaj jasno. Če hočemo nekaj povedati, moramo najprej znati govoriti, da ne bomo samo bebljali in mislili, da odkrivamo nekaj novega. Tu je najbolj potreba nevidna pomoč mentorja, da lahko ti filmi "spregovorijo" na razumljiv in predvsem tekoč način. Najenostavnejši način je, da ob gledanju odraslih filmov, nadaljevank, risank, poročil itd., ob vsebinskih elementih, ki so jih mladi kot se vidi povsem vzeli za svoje, v svoj izrazni svet prevzamejo vsaj nekaj oblikovno izraznih rešitev. Že s samim opozorilom na to, kaj naj gledajo in da naj to tudi vidijo: kako se vrstijo kadri drug za drugim, kdaj je kdo posnet bližje in kdaj od daleč, kam hodijo, če hočejo nekam priti, kako se dva pogovarjata, da se gledata, skratka najosnovnejše stvari tekočega prikazovanja zaporedja podob. Ob vsej enostavnosti je to tudi zabavno, tako gledanje kot izražanje na ta način.

In sedaj beseda za bodoče umetnike in ustvarjalce velikih filmov in spektaklov:
* delajte filme o stvareh, ki vas zanimajo (v veliki meri počnete to že sedaj);
* delajte filme, tako, kot vi vidite svet pred seboj (tudi pri tem ste v veliki večini uspešni);
* ne pozabite, da je film treba tudi gledati ( ne bodite pretirano dolgi, čeprav je vam vse tako neznansko všeč);
* na samem začetku ne vzemite samo kamere v roke in bo že nekaj nastalo. Premislek o tem, kaj hočete pokazati in predvsem kako to pokazati, je nadvse dobrodošel;
* ne se zadovoljiti z najenostavnejšimi rešitvami pri izdelovanju končne podobe filma. Premislite, ali gresta dva kadra skupaj še na kakšen drugačen način, kot zgolj v enostavnem zaporedju dogajanja in ali ni mogoče kakšno zaporedje tudi spremeniti;
* poleg tega, da vsebinsko spremljate kaj se dogaja na platnu ali ekranu pred vašimi očmi, poskušajte videti tudi, kako se posamezne stvari dogajajo, kako si sledijo kadri drug drugemu, kako so v kadru posneti ljudje;
* predvsem pa besede kot vedno na koncu: uživajte ko delate filme, saj se igrate in ustvarjate predvsem za svojo zabavo!

Za mlade filmarje in njihove mentorje, vidi se da uživate, ko delate to, kar vas veseli.

Le tako še naprej!

Boštjan Vrhovec