Festivali

49. Linhartovo srečanje
Festival gledaliških skupin Slovenije 2010
Postojna, 7.-9. oktober 2010

BESEDA SELEKTORICE

Leto je naokoli kot bi mignil...

Leto je naokoli kot bi mignil in mi smo se znašli le še streljaj od trenutka, ko se bodo odrske luči v Postojni ponovno prižgale, ko bo ponovno završalo med ljubitelji odrskih desk, ko se bodo dlani, ene potile, druge stapljale v aplavze, ki jih bomo namenili bravuroznim domislicam, pogumnim igralkam in igralcem, ki brez zavor in omejitev, brez pogojevanja in strahu, nesebično vedno znova ponujajo gledalcem in stvarstvu del sebe. In končno, naj ne pozabim na dlani, ki se bodo po vseh srečanjih, izmenjavah, ogledih, srečale tudi v rokovanjih. Slednja so zelo pomembna, kajti srečevanje je lahko tudi o-srečevanje. In vemo, oh, dramatiki in »dramatizerji vseh branž«: brez »vpletanja« in »umeščanj« v čas in prostor, ni zapletov; brez vozljanja in povezovanja ni dramaturških lokov, in tudi ne razpletov, skratka: ni teatra. Zato pozdravljam srečanja na in izza odrov. Veličina akterjev se izkaže na obeh straneh: zato naj se ne »kolca le našim nogometašem«! Moj dvoletni mandat, če ga lahko tako neskromno imenujem, se seveda s tem letom končuje. Imela sem privilegij spremljati skupine in njihove, ali bolje - vaše, kreacije. Hvala vam zanje! Uspela sem, nekatere izmed vas, srečati že v drugo in se prepričati, da je marsikdo v obdobju enega leta napredoval, se razmahnil in prestopil še stopničko višje v kakovosti. Kakšen balzam! Morda si je kdo izmed vas vzel leto za premislek, za odmor, ali po domače: za kolobarjenje in se je odločil, da bo leto prespal v zamaknjenosti in meditaciji ali pač v iskanju inspiracije. Tudi prav. Presežki kreativnosti so zmes več dejavnikov: dela, talenta, vztrajnosti, naklonjenosti okoliščin, financ, (Oh, da, tudi slednjih!), pa tudi tistega ščepca neizrekljivega, magičnega, čarobnega, ki nas oplazi, privzdigne in »zlepi« - kot se v našem žargonu rado reče - gledališko predstavo v nekaj, kar je preprosto več. In ker sem se morala cepiti s posebnim cepivom, ki se mu reče »selekcija«, sem morala tudi postaviti kriterije, kaj je zame tisti »več«. Bilo bi res smešno ponavljati, kako zelo nehvaležno je delo selektorja (hkrati tudi osrečuje!) Izbrati, to še gre, toda izbrati med izbranci … hm … herojski podvig! Predstava Več je po mojem pojmovanju tista, ki je bila predvsem drznejša v izboru besedila, takega, ki bi odpiralo več vprašanj, ki bi zastavljalo in izzivalo na več frontah hkrati: ki bi, predvsem, soočalo gledalca z lastnimi senčnimi, in zakaj ne, tudi sončnimi platmi… In potem se je moralo vsaj približno enakovredno, brez večjih odstopanj - ali bolje izstopanj enega ali drugega segmenta, vse skupaj zliti v celoto: igralec, režija, dramaturgija, luč, glasba, scenografija, kostumografija…  Izbor je narejen, a moram priznati, da sem, kljub vsemu, pred usodnim klikom »send«, veliko tehtala, preobračala, tuhtala in poskušala, ah … a v Linhartovo vrečo, končno, lahko stlačila le sedem predstav. Predstave, ki se bodo odigrale pred vami, bodo govorile same po sebi. Zato o njih raje molčim in vam jih z veseljem prepuščam. Morda pa bi bilo tokrat lepo spregovoriti o tistih skupinah in predstavah, ki niso prišle v končni izbor, kajti čisto vsaka izmed njih je nosila nekaj, kar je vredno omembe in pohvale. Zato mi dovolite, da se sprehodim mednje in vsaki namenim stavek, besedo ali dve, pa naj se še tako sliši kot puhlo opravičilo ali bodrenje v prazno po toči. A še vedno smatram, da so vse predstave, ki sem si jih ogledala, predstave, ki nosijo v sebi velike darove, in slednje je potrebno še naprej razvijati in darovati, sprva sebi, o, da! In potem šele občinstvu. »Dom Bernarde Albe« (KD Stična): subtilno nizanje čipke med gibom in besedo, »Malovaščanska svatba« (KD Milke Zorec) prepričljiva ambientalna freska razvrednotenja v dolini Šentflorjanski, »Kongres izgubljencev« (Gledališki projekt Izbrisanih): pogumna, avtorska poetika brez dlake na jeziku in z izjemnim posluhom za igralca, »Ženska, ki se je poročila s puranom« (Gledališče Bohinjska Bistrica): izbor besedila in pristop k delu vredna posnemanja, »Prav poseben par« (KD Zarja): simpatična in korektna, sočna predstava, še posebej omembe vredna kolektivna igra, »Kraljevi smetanovi kolački« (Gledališka skupina Slikepapriljike): za otroke, ki niso nehali verjeti, in ki se znajo zabavati tudi na odru,  »Ptičja kletka« (Pitoni z.o.o. Vuzenica): nekaj dobrih igralskih vlog,  »Pridi gola na večerjo« (KD Simon Gregorčič): polnokrvna komedija, ki bo nedvomno požela rekord v gostovanjih, »Zakonske zdrahe« (KD Franceta Prešerna Videm pri Ptuju): močna povezanost skupine in filmska, drobna igra nekaterih akterjev, »Klinika Kozarcky« (Gledališka skupina KD Pameče Troblje): duhovitost posameznih akterjev, »Razglašeni zbor« (KD Grgar): igralski angažma in velik vložen napor v precej kompleksni odrski postavitvi, »Ta veseli dan ali Matiček se ženi« (KUD Ivan Cankar Sveti Duh): radost nastopanja, »Gospa poslančeva« (KUD Vesel Teater): nekaj briljantnih igralskih etid, »Beži zlodej, baba gre!« (Kraški komedijanti): bukolično rustikalna burka močnih ritmov in presenetljivih dramaturških zasukov, »Sayonara« (Teater Harlekin): sveža mešanica pantomime in parodije, »Tičja kletka« (Šentjakobsko gledališče): koreografsko dovršena, spektakelska poslastica.

»Le človek, ki zmore podpirati sebe, lahko podpre sočloveka«. Zato bodimo skupaj ali bolje, ostanimo skupaj: kolo se vrti, za vse. Zdaj smo gor, zdaj dol, zdaj levo, zdaj desno – ah, kako neprijetna so ta merjenja… a kaj bi to, kajne!? Ko se nas dotakne, čisto zares, takrat vse nepomembno izpuhti. Prav je, da se nagrajujemo in podpiramo, prav je, da stremimo h kakovosti, a prav je tudi, da se zavedamo, da  edina prava pohvala in potrditev ždita najprej v nas samih. Le izkopati se moramo iz anesteziranosti in se končno ugledati.

Zato naj ostane samo človek. Človek. Njegova zgodba.  Edinstvena, neponovljiva, ganljiva zgodba, ki bo rodila nove svetove, zavrtela nova kolesja, ustvarila nove predstave. In v slednjih je čisto vsaka dramaturgija, pa naj bo še tako fragmentirana, prav, kajti diši po človeku...

Vsem nastopajočim in gledalcem želim obilo užitkov!

Maja Gal Štromar