|
|
REVIJA PARALELE
Paralele 10(2006)
INTERVJU IN ODLOMEK ROMANA
NAŠ GOST
Renato Baretić
PISEC SPLOŠNE PRAKSE
Kdo je Renato Baretić, kajkavec med čakavci, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij ter avtor trenutno najbolj priljubljenega hrvaškega romana?
Renato Baretić (Zagreb, 1963), novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, asimilirani Dalmatinec, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998), vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po objavi romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letnimi nagradami Republike Hrvaške Vladimir Nazor, Matice hrvaške August Šenoa, časopisa Vjesnik Ivan Goran Kovačić, mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov Ksaver Šandor Gjalski (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado knjižnega sejma v Pulju Kiklop.
Roman Osmi poverjenik se dogaja na hrvaškem najbolj oddaljenem otoku Trećiću, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače - ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače. V to in takšno drugačnost pride po kazenski dolžnosti obetaven mlad hrvaški politik, da bi vzpostavil zakonito lokalno samoupravo. Poleg svojevrstnih otočanov mu štrene mešajo avstralski aborigini, porno zvezda v izgnanstvu, italijanski švercarji, bosanski svetovljan, z matematiko obsedeni svetilničar ... in njihovi jezikovni izrazi (zato že osmi po vrsti poverjenik hrvaške vlade na hrvaškem otoku nujno potrebuje prevajalca!). Roman je mojstrsko napisan v vsaj petih različnih jezikih in na vsaj treh čustvenih ravneh. Baretićev Trećić je majhen otok za velike zgodbe.
Bibliografija:
poezija:
Besede iz žepov, 1998 (Riječi iz džepova), Komu bova pošiljala razglednice, 2005 (Kome ćemo slati razglednice), 2005;
proza:
Osmi poverjenik, 2003 (Osmi povjerenik) - v slovenskem prevodu izide junija 2006, Kadri kadra, televizijske kolumne, 2005 (Kadrovi kadra);
scenariji:
koscenarist televizijske serije Nova doba (Novo doba) in filma Kaj je moški brez brkov (Što je muškarac bez brkova);
dramatizacije:
monodrama Evangelij Marka F. Šimleše, Teatar Omega, Požega, 2005 (Evanđelje po Marku F. Šimleši), soavtorstvo z Ivico Ivaniševićem;
zborniki:
Slovar Tretjega programa, 1993 (Rječnik Trećeg programa), Pisatelji o pisanju, 2003 (Pisci o pisanju), Pokaži, koliko me ceniš, 2004 (Pokaži koliko me cijeniš), Naši predniki, 2005 (Naši preci), V mislih rujem bore, 2005 (U mislima čupam borove).
INTERVJU
Kaj ste bolj, književnik ali novinar? Ali scenarist?
Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem novinarske reportaže in kolumne, poezijo in prozo, vprašanja za kvize, včasih pišem PR-elaborate, včasih me najame najboljša hrvaška oglaševalska agencija za kakšen manjši posel, napisal pa sem, v sodelovanju, tudi scenarij za televizijsko serijo in film, pa monodramo. Književniki me še nimajo za pravega književnika, novinarji mislijo, da nisem več pravi novinar, PR-ovci in oglaševalci pa samo odmahnejo z roko, ko slišijo zame ... Skratka, torej: pisec. Pisec splošne prakse. Pišemo na domu, po meri, iz lastnega in prinesenega gradiva.
Se te funkcije/vloge dopolnjujejo? Ali pa druga drugo motijo?
Glede tega imam samo en problem: vsi mislijo, da zanje delam premalo. Vsak dan funkcioniram vsaj na treh straneh in preprosto ne morem na vsaki od njih - in na tistih preostalih - dati vsega od sebe. Zato pri časopisih menijo, da premalo pišem za časopise, družina meni, da ji posvečam premalo časa, založnik meni, da sem z novim romanom prepočasen, pri kvizu se jim zdi, da se mi ne da več delati zanje ... Ampak jaz imam resnično rad vsako od teh dolžnosti in nobene se ne bi nikoli odrekel. K sreči se zdi, da pri vsaki od teh kategorij zadovoljujem vsaj nekakšen minimum, zato še nikjer nisem dobil odpovedi.
Kako vpliva pisanje na vaše družinsko, družabno in siceršnje "neliterarno" življenje?
Zelo vpliva. Jaz sem oče - pisec, mož - pisec in prijatelj - pisec. Mojemu pisanju je podrejen vsak drugi segment življenja. In zaradi tega me pogosto daje slaba vest. Po drugi strani pa - od tega pisanja družina živi, prijatelji pa imajo povod za zezanje in vse se nekako uravnovesi. Odvisen sem od kajenja, piva in pisanja - k sreči je okrog mene nekaj ljudi, ki to lahko prenašajo.
Začetek, spodbude, vzorniki, ovire ... na vaši "literarni poti"?
To mi je vedno neprijetno reči, ker se bojim, da se moj dragi profesor vedno upravičeno obrne v grobu ... vendar: v poeziji je moj edini vzornik, edini, ki se ga trudim doseči vsaj z mezincem na eni roki, Ivan Slamnig. Od njega sem se, skozi njegova besedila, o jeziku, besedah in igri naučil več kot od vseh drugih skupaj. Ob njegovih besedilih, od pesmi do literarnoteorijskih in literarnozgodovinskih, mi je uspelo dojeti, da je jezik, tako tvoj kot vsak drugi/tuji, mokra glina, s katero lahko delaš, kar hočeš, vendar moraš pri tem upoštevati, kot pravi Slamnig, rigorozno "disciplino domišljije". Ta njegova skovanka, ta "disciplina domišljije", je glavno sidro v mojem profesionalnem, pisateljskem življenju. Ti dve besedi, v besedni zvezi ali vsaka zase, sta, pravzaprav, vse, kar lahko rečem o svojem javnem pisanju in govorjenju. Kar pa zadeva ovire iz vašega vprašanja, jih v mojem literarnem delovanju sploh ni bilo. Razen v glavi. Vse, kar sem napisal in želel objaviti, sem objavil brez kakšnih večjih težav. Resnično se nimam kaj pritoževati.
Za koga pišete? Imate kot književnik svojega "idealnega bralca"?
Moj idealni bralec se vede enako kot idealni bralec vsakega drugega pisatelja na svetu: moje besedilo ga hipnotizira, dlani se mu zalepijo na platnice knjige ali časopisa, obraz pa ima spokojen in zadovoljen kot budist sredi najgloblje meditacije ... Pišem za ženske in moške. Ne za "ljudi", ampak prav za ženske in moške. Pazim na to, da za pametne ne bi bil preveč banalen in da za tiste malo manj pametne ne bi bil preveč moder. To mi ni težko, saj sem tudi sam hkrati pameten in neumen.
Imate kakšne povratne informacije od bralcev, da takšen "recept" deluje?
Imam, precej. Nekatere pridejo po elektronski pošti, nekatere z ustnim izročilom, nekatere z rundo, ki jo pošljejo neznanci, nekatere z virtualnim ali s konkretnim poljubom ... Nekatere pa tudi z ignoriranjem kolegov pisateljev, kar je v večini primerov dober znak ... Včasih sem resnično tudi sam navdušen nad uspehom, ki ga je Osmi poverjenik dosegel pri bralcih in kritikih in različnih žirijah. Vendar se tedaj, k sreči, avtomatično vključi tista "disciplina" iz Slamnigove sintagme, in se vedem kot Janica Kostelić po vsaki zmagi. Ona vedno reče: "Jaz samo smučam, mene to veseli." Jaz pa samo pišem, mene to veseli ... Ko zavzamete takšno držo in ko svoje delo opravljate najboljše, kot zmorete, potem mora to razveseljevati tudi druge ljudi.
V navadi je, da se ljudje selijo v prestolnico, vi pa ste iz Zagreba odšli v Split.
Da, to je eno od vprašanj iz "obveznega programa" v vsakem intervjuju, ki se jih je v zadnjih dveh letih zvrstilo skoraj več, kot sem jih sam naredil v 23 letih, kar se ukvarjam z novinarstvom ... Ure in ure bi vam lahko pripovedoval o razlogih, o tem, kako pogrešam urejeno postavljen Zagreb, in o tem, kako sem navezan na ta cirkusantski Split, o vonjih in temperaturah, ljubeznih in prijateljstvih, pomladih in poletjih, poetičnostih in banalnostih, vendar se vse to, na koncu, zlije v en sam verz Arsena Dedića: "To morje mi pomeni več, ti ljudje mi bodo dali več." Dobro mi je kot Zagrebčanu in Splitčanu v istih čevljih, vsakomur, ki mi je ljub, bi to priporočil. Še posebej sedaj, ko imamo avtocesto.
Ste se asimilirali (jezikovno in gastronomsko, na primer)? Kako ste se kot kajkavec znašli med čakavci? Ste se znašli?
Asimiliral sem se brez težav. Asimilirali pa so se tudi ljudje okrog mene, tisti iz najožjega kroga: nihče več se mi ne posmehuje, ko mi, sam od sebe, iz DNK-ja, zleti kakšen zagrebški naglas ali izraz. Po drugi strani pa imam sposobnost, povsem nezavedno, nekakšnega govornega kameleonizma. Če vsaj malo razumem jezik ali narečje, začnem že po nekaj urah govoriti podobno kot domačini. Brez neke posebne volje ali namena, melodije in intonacije se mi preprosto zgodijo. Smešno me bo poslušati v Sloveniji, še bolj smešno pa bo prvih nekaj dni po vrnitvi v Split ...
Ali lahko s svojim kritičnim pisanjem, predvsem v kolumnah, vplivate na to, da bi se stvari, o katerih pišete, spremenile?
Ne, stvari se spreminjajo ne glede na kolumne, tako moje kot tuje, in sicer v glavnem na slabše. Vsaj nekakšno zadovoljstvo me prevzame, ko včasih vidim ali izvem, da mi je uspelo kaj majhnega spremeniti pri kakšnem konkretnem bralcu, pri kakšni osebi z imenom in priimkom.
S televizijo ste, razen s kritiko, povezani tudi drugače. Kako ste se znašli v vlogi sestavljalca vprašanj za hrvaško različico kviza Lepo je biti milijonar in še prej za legendarno "vsejugoslovansko" Kviskoteko?
Tako, da sem se leta 1984 seznanil z Lazom Golužo, pri katerem je, v uredništvu Kviskoteke, v študentskih letih kot tajnica delala moja prva žena. Pozneje sva se srečevala tu in tam, skeniral me je in mi čez pet let ponudil, naj naredim kaj za Kviskoteko. Od takrat sem eden njegovih najzvestejših sodelavcev, on pa eden mojih najzvestejših delodajalcev. Žal ni nič več tako, kot je bilo nekoč. Ko sva se spoznala, se je govorilo, da vsi mislijo, da se spoznajo na dve stvari, na nogomet in politiko. Danes pa vsi mislijo, da se spoznajo na čisto vse - pa tudi na kvize.
Kako pa je videti to sestavljanje vprašanj za kviz?
Doktor Željko Šućur, bivši zdravnik Janice Kostelić (ne morem si pomagati, moram vas malo zbadati!), mi je enkrat pregledoval koleno in rekel: "Ja, stari, vse mi je jasno, to je tipična nogometna poškodba!" Oteklo koleno pa je bila posledica nespretnega skoka na zakonsko posteljo: najprej sem na vzglavnik v dolgem loku vrgel enciklopedijo, da bi se odprla na kateri koli strani, potem pa sem poletel za njo. In boleče pristal na lesenem robu postelje ravno s kolenom ... To je bilo v zgodnji fazi, ko je še trajala Kviskoteka in ko sem pri sestavljanju vprašanj še moral uporabljati enciklopedije. Danes imam po eni strani kup nepotrebnih podatkov in znanj v glavi, po drugi pa - kvize, ki od tekmovalcev ne zahtevajo kakšnega pretiranega znanja, tako da mi, deset let pozneje, ni treba posegati po literaturi in s tem tvegati tipičnih nogometnih poškodb ... Sestavljanje vprašanj za kvize je eno najlepših opravil na svetu - to lahko delate v pižami, v tramvaju, na stranišču, kjer koli. Če bi kvizi resnično bili kvizi, potem bi tudi honorarji resnično bili honorarji, in zelo verjetno bi se v življenju ukvarjal samo s tem.
Tako pa se ukvarjate tudi s pesnjenjem. Nam kot pesnik kaj zavidate, da imamo dvojino?
Seveda vam zavidam! Lovišče za iskanje rim ali besednih iger je v vašem jeziku zaradi tega precej večje. Upam, da slovenski pesniki to vešče uporabljajo. Škoda je le, da se potem, najbrž, znajdejo v meni znanem položaju: kdo pa bo to, zaboga, in kako prevedel?!
Kako to mislite?
Kako to mislim? No, vi ste izvrstna in cenjena prevajalka - ali menite, da lahko kdo dovolj kakovostno v kateri koli jezik prevede kakšno igrivo slovensko pesem, v kateri se "greva" rima z, kaj pa vem, "zadeva", že v naslednji kitici pa "gremo" z, na primer, "vemo"? Ali z "zemo", he-he ... Kako prenesti te rime in njim imanentno razliko, filigransko, ki je lahko pomembna tudi za sam smisel in bistvo pesmi, kako jo ponuditi enako sugestivno v katerem koli drugem jeziku?
Ste se, ko ste pisali roman Osmi poverjenik, tudi spraševali, kdo bo in kako prevedel vse tiste diskurze in idiome?
Ne, sploh nisem premišljeval o prevajanju, hotel sem samo napisati roman, ki bo vsaj malo opažen na hrvaškem (in njemu podobnih) knjižnem trgu. Uspeh, ki se je tej knjigi zgodil, je dodal tudi nujnost prevajanja in šele sedaj se pravzaprav soočam z zahtevnostjo svojega rokopisa. Če bi vedel, kaj bo sledilo, če bi lahko vsaj zaslutil, kaj vse se bo zgodilo, bi roman najbrž napisal v malo bolj preprostem jeziku. Vendar potem gotovo ne bi dosegel takšnih rezultatov na domačem terenu ... Ni pomembno, pravijo, da sreča spremlja pogumne, mogoče se bo v času mojega življenja našlo deset dovolj pogumnih prevajalcev, ki bodo Osmega poverjenika prevedli v deset jezikov ... Hm, tudi naslednji roman ravnokar pišem na kar nekaj narečnih ravneh ...
Roman Osmi poverjenik je ves vpet v "druge" jezike. Kaj vam pomeni jezik, razen sredstva za komunikacijo seveda?
Spet se vračam k Slamnigovi "disciplini domišljije". Jezik je tako puščava kot pragozd, kakor kdaj. Jezik je (pri tem mislim samo na hrvaški jezik, edini, ki ga obvladam v resnično vsakem položaju) sopotnik, član družine, prijatelj, ena cela astralna oseba, ki živi ob meni. Včasih je blag, včasih je nagle jeze, vendar vedno zvest spremljevalec. Je pa, seveda, tudi orodje, s katerim si služim plačo in honorarje. Zato me zelo moti, ko se različni čudaki vtikajo vanj in poskušajo prepričati Hrvate, da njihov jezik obstaja samo zato, da bi se razlikoval od srbskega.
Letos boste sodelovali na srečanju avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku. Koliko in kako po vašem mnenju drugi/drugačen jezik okolja vpliva na pisanje?
V življenju žal nisem imel priložnosti, da bi več kot deset dni živel v okolju, ki govori in piše v drugem jeziku. Če bi, bi bil precej bolj kompetenten za odgovor na to vprašanje. Tako pa lahko rečem le to, da me zelo veseli, da se bom srečal z avtorji, ki ste jih omenili, in da jih bom zagotovo vprašal, zakaj ne pišejo tudi v slovenščini. Prepričan sem, da sam na njihovem mestu ne bi zdržal več kot eno leto, ne da bi poskusil pisati (tudi) v slovenščini, četudi samo kakšno zafrkantsko poezijo za podobne bilingvalce.
Kako gledate na recentno hrvaško literarno produkcijo kot "navadni" bralec in kako kot njen dejavni sooblikovalec?
Nanjo gledam kot prišlek na ta svet. Recimo: kot ko greste v Indijo in vam ne gre v glavo, kako vse skupaj vendarle funkcionira, hkrati pa je še privlačno ... Žal sploh ne spremljam literarne teorije, kar pa zadeva prakso - lahko bi rekli, da cveti tisoč cvetov. V pisanju in branju. Bojda obstajajo še trije, štirje Hrvatje, ki v življenju niso še nič objavili. Po drugi strani pa obstajata samo še dva, trije zanemarljivi milijoni tistih, ki v življenju niso nič prebrali. Torej - gre na bolje! No, če se malo zresnim, zadnja leta smo priče zelo lepemu vzletu književnosti: na novo oblikovana generacija pisateljev v srednjih letih je uspešno pripravila precej mladih k poskusu branja. Po nekaterih dobrih knjigah se delajo sijajne ekranizacije in uspešne dramatizacije, zadnje čase pa raste zanimanje celo za poezijo, kar je resnično pozitiven šok. Vendar - takoj ko malo popraskate po tej resnično sijoči površini, se pokažejo nekakšni nerazumljivi odnosi, medčloveški in medustanovni, soočite se z nebuloznim vedenjem in nerazumljivim poslovanjem, tako da se morate na koncu vprašati, kakšna bi šele bila hrvaška književnost, doma in na mednarodni sceni, če bi vse okrog nje funkcioniralo tako dobro, kot funkcionira neposredni odnos med pisci in občinstvom. No, da ne bom preveč pametoval - ni ravno tako dobro, kot se morda zdi na prvi pogled, je pa precej boljše, kot je bilo ne tako daleč nazaj.
Berete kaj od sosedov?
Zadnje čase k sreči ne berem nič več niti od domačih, kaj šele od sosedov ... K sreči, pravim, ker to pomeni, da sem končno spet stopil v ustvarjalno fazo, podobno tisti iz časa, ko je nastajal Osmi poverjenik. Takrat sem se zavestno in nezavedno izogibal branju česar koli med platnicami, da prebrano ne bi vplivalo na tisto, kar sem hotel napisati. Takrat mi je stari računalnik kar naprej crkaval, sedaj se enako dogaja z novim. Torej - čas je za pisanje, ne za branje. Ne zamerite mi, ampak sedaj, pri koncu, mi je prišlo na misel nekaj, česar ne morem zamolčati. Gotovo bo zvenelo prepotentno in žaljivo, vendar je tako dobro, da se ne morem upreti. Če se ne motim, je G. B. Shaw nekoč, ko so ga vprašali, kaj bere, odgovoril: "Če hočem brati kaj zanimivega, si to sam napišem." Oprostite, profesor Slamnig, disciplina je malo popustila pred domišljijo, ne bom nikoli več ...
S pisateljem se je pogovarjala Đurđa Strsoglavec.
BRANJE
Renato Baretić
OSMI POVERJENIK
(Odlomek)
Deževalo je vse močneje in poverjenik se je takoj umaknil v majhno kabino. Kolikor je bila majhna, toliko je bila tudi neudobna, po drugi strani pa je na prvi pogled izžarevala nekakšno asketsko trdnost, čisto tako, kot bi si kabino kakšnega svojega plovila predstavljal neizkušen kontinentalec.
"Čudovito barko imate!" je Siniša zaklical Toninu, na kar je ta tam s krme s širokim nasmehom odgovoril z glasnim "Hvala!" in gesto, ki naj bi pomenila "Samo trenutek, takoj pridem!" S palcem in kazalcem je nežno držal krmilo, gledal prek kajute in premca ter počasi zapuščal majhno pristanišče na Drugiću. Na prvem valu odprtega morja se je barka zazibala, Tonino je pograbil vrv, jo ovil okrog dveh lesenih količkov in tako zagozdil krmilo. Slekel je vetrovko, jo obesil na vrata kabine in se usedel nasproti Siniši.
"Avtomatski pilot, ha, ha ... Torej, končno sva se znašla pred priložnostjo, da se seznaniva in pogovoriva kot pošteni ljudje. Barka vam je všeč, ne res?"
"Ja, res je nekako ... To je pasara, a ne?"
"Hm, ne ravno. Gre bolj za neko vrsto levta, ampak ne obremenjujte se s tem. Na Trećiću se tako ali tako vse imenuje drugače. Gajeta, gajeton, gajetona, gajetin ... Adelina je, denimo, gajetona."
"Kdo?"
"Adelina, pričujoča barka. Gajetona."
"A!"
Nekaj trenutkov sta molčala, potem pa je Siniša krenil diplomatsko:
"Vas lahko nekaj vprašam, pravzaprav je mogoče malo bolj osebno? Mislim, tako, kar naravnost?"
"Seveda, kar izvolite, le vprašajte!" je zadovoljno in pripravljen sodelovati odvrnil Tonino.
"Kako naj rečem, da vas, ne vem, ne užalim?"
"Nikar, nobene potrebe ni po čem takem. Kar vprašajte! Navsezadnje, vi ste oblast, ne res?"
Siniša se zresni. Gnide dalmatinske, to bi samo provociralo.
"Ni važno, oprostite, mogoče je vendarle malo prezgodaj. Povejte mi, koliko časa potrebujeva do Trećića?"
Tonino pogleda na uro na steni kabine. Bilo je ravno malo čez eno popoldne, vendar je ura kazala sedem in deset. Ura ni stala, pravilno je odštevala sekunde v nekem svojem zasebnem časovnem pasu.
"Torej, če morje in vremenske razmere ne bodo doživeli resnejših sprememb, menim, da ne več kot štiri ure.
"Kol... Šti... Štiri?" se zaleti Siniši.
"Trećić žal ni takoj za vogalom, pa tudi Adelina ni več v cvetu mladosti. Je pa zato nepotopljiva. Brez bojazni, hitro bo minilo."
"Štiri ure ... štiri ure ... In to od česa? Od Drugića! Okej, a ste se kdaj vprašali, zakaj je za Zagreb tako pomembno, da v eni taki jebeni luknji, oprostite, vzpostavi nekakšno oblast?"
"Bojim se, gospod, da je ravno to vprašanje, s katerim se boste najpogosteje srečevali v prihajajočem obdobju ..."
"Tonino, poslušajte ... A se lahko tikava? Super. Okej, zdaj te bom vprašal, vseeno te bom vprašal tisto, kar sem te hotel prej. Lahko?"
"Seveda, kar."
"Okej, prav ... Drito v glavo: kako pa ti govoriš? Mislim, saj sem bil po otokih, slišal sem tristo dialektov, razumel sem dva, tri. Slišal sem pa tudi, resda malo, tiste na trajektu ..."
"Ma, to so Prvićani in Drugićani ..."
"Ni važno, kaj so, ampak govorijo nekakšen dialekt, neko svoje narečje, kaj pa vem. Ti pa, jebemti, ti pa govoriš, ko da si minister! A na Trećiću vsi tako govorijo, kaj?"
"Jaz se trudim. Človek se mora vse življenje truditi," odvrne Tonino, zelo ponosen na to, kako čisto in pravilno govori hrvaški knjižni jezik.
"Kaj pa drugi, mislim ..."
"Kako naj človek to pove ... Torej, menim, da bo prevajalec neizbežen. Pravzaprav nujen."
Nepričakovana ponudba je obvisela v zraku, pod stropom kabine se je zibala v nepravilnem ritmu močnih valov. Siniša si je v trenutku predstavljal premierov obraz, skisan nad telegramom: "Nujno potrebujem prevajalca za trećićanščino-stop-ne pristane brez honorarja-stop-poverjenik Siniša." To bi bilo nekaj! Ma, prisilil jih bom, da bojo govorili, mene ne bo noben zajebaval, sklene Siniša, vsi po vrsti mi bojo na pamet recitirali volilni zakonik!
"Ni si treba delati skrbi zavoljo honorarja," mu vrže Tonino kamenček v tok zavesti, "to je bilo urejeno še za časa tretjega poverjenika. Vsak mesec dobim na račun določen znesek, nič posebnega, pa vendarle. Zdaj že dolgo ni bilo poverjenika, vlada pa mi denar kljub temu redno pošilja semkaj na Drugić. Četudi zavrneš mojo ponudbo, zategadelj honorar ne bo nehal prihajati, zagotovo bo prihajal še določen čas."
"Ta dialekt, to trećićanščino, to razumeš, mislim, čisto?"
"Kuoha pensoaš, son oanke soam Tretjitjoan! Utuoc je Tretjitjoan, oanke moat je bila, puokuojna. Son tuka ruojen, son tuka toanto vito!" odgovori Tonino v isti sapi in vse skupaj začini s tistim svojim širokim nasmehom. Namesto klicaja. Potem naglo vstane, obleče vetrovko in odide na krmo. Pogleda prek premca, razrahlja vozel na vrvi, krmilo obrne malo v desno in ga spet zagozdi. Siniša se je v kabini zamislil. Naenkrat se mu je to delo, ta strašna kazen za neprevidnost in greh, pokazalo v precej lepši luči. In ta grozni južni veter in ta čudni otok in Tonino, ki se "mora truditi", in cela zgodba so v trenutku dobili zabrisane obrise pustolovščine, ki se ne ponudi kar vsakomur. Ej, to bi lahko bilo fenomenalno! Spomni se tistega piva v žepu. Izvleče ga in postavi na mizo. Tonino se je ravno spuščal v kabino.
"To so ti dali na trajektu, ne res?"
"Ja," odvrne Siniša. Gledal je Tonina in se vprašujoče smehljal. "Bova vsak pol?"
"Iskreno sem hvaležen, vendar ne bi. Pravzaprav tudi tebi odsvetujem."
"Ha, kaj, a si antialkoholik? Preziraš pivo?"
"Ne, kje pa, ravno narobe! Ampak to, kar so ti dali, ni pivo, to je urok."
"Prosim?!"
"In uboga Tonkica ti je zagotovo brez besed podarila rožni venec, ne res?"
Siniša je zaprepadeno molčal.
"To naredijo vsem, vsakemu poverjeniku. Potem pa na Trećiću vsak propade, če ne kot oseba, pa vsaj kot politik. Ali poznaš vsaj enega svojih predhodnikov, ki je nadaljeval javno življenje? V politiki, umetnosti, športu, kjer koli? Seveda ne poznaš, ker so vse uročili! Tudi tega ..."
Tonino naenkrat obmolkne, kot da je izgovoril besedo preveč. Siniša je še vedno strmel vanj, z rahlo povešeno spodnjo ustnico.
"S tvojim dovoljenjem in, verjemi, v tvoje in moje dobro, bi to pivo in ta rožni venec takojci vrgel v morje. Ali smem?"
Siniša je poskušal hitro in trezno razmišljati. Ves se je osredotočil na situacijo, poskušal je najti njen logični začetek, zato ga je še bolj presenetilo, ko je njegova roka kar sama iz žepa izvlekla rožni venec, ga položila na mizo in počasi porinila proti Toninu.
"Zahvaljujem se ti za zaupanje!" je bil navdušen Tonino. "Resnično se ti zahvaljujem!" je še dvakrat ponovil, vzel pivo in rožni venec ter se hitro povzpel na krmo. Šum dežja, vetra in valov, združen z brundanjem motorja, je preprečil, da bi Siniša slišal kaj več kot "vroah ... pekol ... mai ... parihlet ... amen!" Videl je, kako je Tonino rožni venec ovil okrog pivske steklenice in jo vrgel daleč v morje, potem pa z desno roko po zraku nad morjem zasekal velik križ.
"Sedaj si očiščen," je rekel vznemirjeno, ko se je vrnil v kabino, "in poleg tega si pripravljen na pravo tretjitjoansko pivo!"
Dvignil je pokrov klopce, na kateri je prej sedel. V zaboju je bil tesno povezan snop tednikov, zraven pa kakšnih deset lepo zloženih pločevink avstralskega piva forster's. Tonino vzame dve pločevinki in nad dvignjenim pokrovom klopce eno ponudi Siniši. Siniša jo zmedeno vzame in odpre, oči pa ima uprte v tisti snop revij. Na vrhu je bila prejšnja številka Globala z naslovnico, s katere je kričal velik naslov Nekdanji obveščevalci - pravi vladarji Zagreba? Siniša je dobro in predobro vedel, kaj se skriva za tem naslovom. Članek je v zadnjem tednu prebral vsaj desetkrat in vse v njem je zvenelo tako, kot da bi ga sam narekoval. Zgodba o njegovem primeru, o tem, kako so mu podtaknili natakarico, aktivista, drogo in fotografa, je bila povedana skorajda subjektivno, do najmanjše podrobnosti. Zato je bil še toliko bolj boleč konec članka: "Zahvaljujoč obveščevalnemu podzemlju je njegova perspektivna politična kariera do nadaljnjega končana in vprašanje je, ali se bo Mesnjak, žrtev te kvazivohunske podtaknjene afere, lahko še kdaj ukvarjal z delom, za katerega je bil nedvomno precej nadarjen, žal pa premalo instinktiven."
Siniša se je s spodnjo ustnico dotaknil hladne pločevinke in se zdrznil.
"Hvala, oprosti. Kaj pa je to? Zbiraš star papir po otokih?"
"Ne, pač pa ... Pravzaprav ga drugi zbirajo zame. Na Trećić tiskovine ne prihajajo, na Drugiću pa živita zakonca, kjer sem nekaj časa stanoval, ko sem obiskoval srednjo šolo. Bereta vse časopise in mi prihranita tedenske revije. Kadar pridem, me pričakata z mojim svežnjem. Tole je današnji, za več kot tri mesece nazaj, komaj čakam trenutka, ko ga bom razvezal."
Siniši se je končno zložila vsaj ena majcena sestavljanka: od tod torej Toninu ta neverjetna hrvaščina, iz časopisov! Iz te fantastične godlje, v kateri, kot je nekoč rekel bivši kulturni minister, "redki pismeni avtorji rabijo le kot aditiv in konzervans za gensko spremenjen koncentrat nevednosti in površnosti". Moj bog, kako bi šele Tonino govoril, če bi mu ta zakonca z Drugića shranjevala tudi dnevno časopisje!
Siniša zadovoljno odpije malo piva in se zagleda v pločevinko. Spomni se gornjegrajskega lokala, kjer ga je zadnjič pil. Željka je magistrirala, nosila je nekaj nesramno odprtega, brez nedrčka, potem pa je vsa dišala tako nekako ... kot po makovi potici ... Spet ga je popadla nekakšna romantična vznesenost. V trenutku se je odločil, da bo volitve na tem nesrečnem Trećiću organiziral v največ pol leta, tako ali drugače. Ta čas bo povsem zadostoval za duševno in telesno okrevanje, morebiti pa tudi za to, da njegov primer v javnosti pade v pozabo. Mogoče bo med tem odkril kaj, kar ga bo popolnoma rehabilitiralo. Šest mesecev bo lepo meditiral sredi Jadrana, malo pretentaval lokalne nepismene zviteže, mogoče se bo končno naučil, kako se jé riba. Željka bo prišla dvakrat, trikrat za konec tedna, za vmes pa se bo že našla kakšna otočanka. Samo paziti bo treba. Že stotič v teh desetih dneh se je spomnil filma Mediterraneo, filmsko zgodbo je malo prilagodil svojemu položaju (jesen in zima, samota in negostoljubnost), se z glavo naslonil v kot kabine in počasi zdrsnil v dremež. Zdramil ga je Toninov glas:
"Halo, poveri! Siniša!"
"Hm, a?"
"Oprosti, da te zbujam, vendar če se nameravaš še komu oglasiti, ti svetujem, da to storiš v naslednjih desetih minutah. Predvidevam, da imaš mobilni telefon."
"Imam, ja."
"No, zapuščava območje dosegljivosti."
"Kake dosegljivosti? Mobitela?"
"Tako je. Oziroma natančneje, vseh mobilnih omrežij."
"A si normalen? Kako omrežje pa že mora bit!"
"Seveda, nekaj prav dobrih ... Takole, mogoče sedem-osem minut," pojasni Tonino, ki pogleduje na tisto svojo uro iz irkutskega časovnega pasu.
"Kaj, a na Trećiću ni nič? Okej, kaj pa navaden telefon, mislim, pošta, občina ..."
Tonino sočutno zapre oči in odkima. Siniša iztrga telefon s pasu in se zastrmi vanj. Željko? Premiera? Koga?
"Čakaj, tole sranje ni potem sploh nič več vredno?"
"Sedaj je še vredno, vendar zelo malo časa."
"Mater, pred tremi dnevi sem zanj dal štiri tisoč kun, pa še to v akciji! Veš kaj, lahko bi mi prej povedal, pa bi še tega vrgel v morje s tistimi pizdarijami ... Kako ni omrežja?"
Tonino skomigne z rameni.
"Daleč smo, ne vem, kaj bi lahko bilo drugega."
"Čakaj, čakaj malo, kaj pa Italijani? Italijansko omrežje, roaming pa to?"
Na Toninovem obrazu je pisalo "nikoli slišal". Spet je odkimal. Siniša je pogledal na zaslon telefona, oznaka za omrežje se je zmanjšala na eno samo črtico. Hitro začne vpisovati sporočilo. "Reši me od tod! Kakor ve..." Ravno ko je hotel napisati naslednjo črko, je opazil, da tudi tista zadnja črtica utripa.
"Obrni čoln," je zaklical, "greva malo nazaj!"
Tonino se zakadi na krmo, se razgleda in se vrne.
"Ne smem, nevihta postaja vse močnejša. Obstaja nevarnost, da naju pri izvajanju manevra valovi prevrnejo."
"Ne seri! Obrni! Daj v rikverc, pizda!"
"Siniša, jaz sedaj odgovarjam zate. Ne smem. Vrzi me v morje in čolnari sam, kakor želiš, ampak dokler tega ne storiš, je Adelina v moji poveljevalni pristojnosti."
Siniša resignirano nekajkrat pogleda okrog sebe, ne vedoč, kam naj gleda. Potem se zdrzne in petkrat na hitro pritisne tipko send na telefonu, ki mu petkrat odvrne Adress? V imeniku komaj najde Zzeljka, pritisne OK in spet send. Strmel je v zaslon, na katerem se je po nekaj sekundah pokazal napis Message sent. Olajšano je izdihnil enkrat, še enkrat in še enkrat. Nekajkrat je zadovoljno pokimal, potem pa ga je spreletelo:
"Čakaj, potem niti internet, mejl ..."
Čeprav je imel že precej izkušenj, je bilo Toninu v tej situaciji vedno znova zelo neprijetno. Z iskrenim nelagodjem je pogledal Siniši naravnost v oči:
"Ni."
Siniša utrujeno pogleda kup svojih torb. V eni je bil prenosni računalnik, ki mu ga je komaj uspelo dobiti na kmetijskem ministrstvu.
"Koliko je še do tega tvojega otoka?"
"Takole ... dve uri, dve in četrt."
"Imaš tu kako deko?"
"Seveda jo imam, kako je ne bi imel."
Siniša sleče jakno, iz Toninovih rok vzame obe odeji, se uleže na klop, pokrije in z obrazom obrne k steni:
"Seveda me boš v trenutku prispetja v Arkadijo zbudil," je zamrmral z najbolj patetičnim glasom, kar ga je premogel.
"Vsekakor, vsekakor," je ustrežljivo odvrnil Tonino.
***
Ogromen morski pes je besno plaval v krogu in z izbuljenimi očmi pobliskoval na vse strani. Bil je lačen in nevaren kot nikoli doslej. Gladina morja se je prazno lesketala kakšnih deset metrov nad njim, potem pa se je skoznjo prebilo nekaj, kar je bilo podobno črni verižici z obeskom. Morski pes se je malo umaknil in čakal, da nenavadni predmet počasi potone do njega. V hipu, ko je prepoznal rožni venec, se je njegov gobec iz nepremičnega lačnega krča razvlekel v zadovoljen nasmeh. Najprej razvlekel, potem pa razprl, kot da namerava pogoltniti tanker, ne pa navadnih molilnih kroglic. Obraz našega Odrešenika na majčkenem križu je bil Sinišev obraz, njegove oči so bile zaradi nepojmljive groze široko razprte.
Siniša se zdrzne, odkrije in zravna tako hitro, da je Tonino za hip odrevenel od strahu.
"Ha! Ha ... Hm ..." je lovil sapo poverjenik. "Ej, kake sanje ... Mater, kake sanje, to ni res ..."
"Vse je v redu, vse je v redu ... Sedaj je vse v redu. Ta hip sva zavila v trećiško uvalo."
Siniša je ves mačkast pogledal skozi okroglo okno, zamegljeno zaradi dežja. Nič razen tega, da je morje precej bolj mirno kot prej, mu ni uspelo videti.
"Sva tu?" je vprašal.
"Še malo, približno deset minut."
"Imaš kako ogledalo? Imaš kak vece?"
"Ogledalo je pod klopjo, toaletni prostor pa ... Kako naj človek to pove, jaz to opravim s krme."
"Nimaš sekreta?"
"Na Adelini nimam. Ni nobene potrebe. Ti pa ne bi priporočal, da to opravljaš ravno sedaj. Veliko primerneje bi bilo potrpeti še pol ure."
Siniša nemarno zloži odeji in ju postavi na mizico, potem pa dvigne pokrov klopi. Ogledalo ni bilo v predalu, temveč na notranji strani pokrova. Resignirano pogleda nasmejanega Tonina, poklekne, noge nekako namesti pod pritrjeno mizico in začne kolikor toliko urejati odsev v tem norem ogledalu. Tonino stopi na krmo in zmanjša hitrost do prijetnega brundanja.
Siniša spusti pokrov z ogledalom, obide mizico, iz klopi na nasprotni strani vzame novo pločevinko foster'sa in tudi sam stopi na palubo.
"Tukuo! Nuovi tretjitjoanski poveri! Peruo noajbuoši do deso!" vzklikne Tonino in se s tremi skoki premakne s krme na premec.
***
Na majhni rivi, pred kratko vrsto starih kamnitih pritličnih hiš, je stalo kakšnih dvajset ljudi z dežniki. Eden se je odlepil od skupine in Tonino mu je vrgel vrv. Možakar jo je spretno ujel in jo ovil okrog stare kamnite kolone. Siniša ni vedel, kaj bi drugega, pa je malo privzdignil tisto pločevinko piva, kot da nazdravlja. V istem hipu so se, kot pred dirigentom, na kratko privzdignili vsi črni dežniki na obali. Siniša, prijetno presenečen, zadovoljno privzdigne pločevinko še enkrat, to pot celo malo višje, vendar mu sedaj ni nihče odvrnil.
"Tonino, a vsi živite v teh nekaj hiškah?" je tiho vprašal.
"Kje pa, zaboga, to je luka, vas pa je gori, zadaj."
"Zadaj?"
"Počasi, vse boš videl. Sedaj pa sestopi z Adeline, pazi, da ti ne spodrsne."
Siniša se premakne na vrh premca, se z levo nogo odrine in spretno pristane na mokri rivi ob možakarju, ki je privezal barko. Superiorno ga potreplja po ramenu in se mu nasmehne, potem pa se z istim nasmeškom obrne k skupini.
"Dober dan, dobri ljudje!"
"Benarivoali, šur poveri," hitro odvrne nekdo, drugi pa pokimajo. "Benarivoali noa Tretjitj, toji stoun tir, toju lakrimuo koamjenuo!"
Četudi ni kaj prida razumel, je po tonu dojel, da gre za vljudnostno dobrodošlico.
"Hvala lepa," reče in se z zafrkljivim pogledom sprehodi po obrazih vseh zbranih. "Zdi se mi, da se bomo odlično razumeli. Seveda bom potreboval nekaj časa, da spoznam vaše narečje in navade, vendar vam obljubim, da bom marljiv in hiter. Le malo bom lahko zmogel brez vaše pomoči, seveda, vendar menim, da je tako zame kot za vas najpomembnejše, da to situacijo rešimo čim prej. Če nimate nič proti, bi kar takoj začel. Recimo, zakaj me vsi kličete 'poveri'? Tonino na barki in vi tukaj. 'Poveri' je, kolikor vem, po italijansko ubog, nesrečen, tako nekako. Zakaj menite, da sem jaz takšen?"
Otočani se začno resno pogledovati, Tonino pa skoči z barke s tistim svojim svežnjem revij:
"Počasi, gospod poverjenik, očitno gre za nesporazum. Poveri ne pomeni ne ubog ne nesrečen, kje pa. Malo smo skrajšali tistega 'poverjenika', to je bila za vse nas nova beseda, in tako je prišlo do 'poverija'. Poveri je poverjenik, razumete, v trećićanščini. Nobenega slabega namena ni zraven."
Siniša ga pogleda globoko v oči, iz katerih ni sijalo nič drugega kot nedolžnost in iskrenost. Vseeno pa ga je presenetil uradni ton, s katerim ga je Tonino nagovoril. Očitno hoče tudi on svojo drobtinico avtoritete. Prav, naj mu bo, očitno bo precej več od navadnega prevajalca. Tišina je trajala že predolgo in Siniša je čutil, da so vsi pogledi uprti vanj. Nekaj bi bilo treba reči, to je vedel. Tako kot je vedel, da bo od tega, kar bo rekel, odvisno prihodnje vedenje teh mokrih hinavcev.
"Dobro, zdaj mi je odleglo," je rekel naposled in se trudil, da mu nasmešek ne bi spolzel z obraza. "In, smo končali s protokolom? Kje že, si rekel, da je vas?"
Tonina je tikal, da se tista drobtinica avtoritete ne bi spremenila v kar koli večjega.
"Tu gori, zadaj za tem, hm, kako naj rečem, za to vzpetino."
"Odlično, pojdimo, da pridemo še pred nočjo."
"Moaraste vuosla?" ga v isti sekundi vpraša tip, ki je z levo roko držal osla, z desno pa kazal nanj. Iz te pantomime je Siniša razbral pomen vprašanja.
"Hvala, lahko grem peš. Najbrž ni daleč."
Nihče mu ni namenil niti besedice.
Pot je vodila ob morju, najprej je bila tlakovana s kamni, potem pa se je prelevila v ozek blaten trak, širok ravno toliko, da sta lahko po njem tesno skupaj hodila dva človeka. Siniša, pred katerim je hodil samo tisti osel, otovorjen z njegovimi torbami, se je obrnil nazaj in pomislil, da je ta odbor za sprejem, ki hodi za njim v dvojicah, videti kot šolski razred na obveznem delu maturantskega izleta. Samo - kdo je razrednik? On ali osel? Ali on-osel? Ali ta kmet, ki hodi zraven osla in drži dežnik nad živinčetom in Siniševimi torbami?
"Ozri se po makiji in nizkem rastju na najini desni," ga je iz premišljevanja iztrgal Toninov šepet. "Zagotovo boš opazil, da je razporejeno logično in da je skrbno negovano. Tu je namreč zato, da to stezo skriva pred nepoklicanimi pogledi."
Siniša naredi dva, tri korake in prvič povsem obstane ter se temeljito razgleda. Resnično, nizki grmički ob stezi ter tu in tam kakšno zakrnelo stebelce so zagotovo skrivali to stezo pred vsakim pogledom z morja. Ampak tisto, kar ga je še bolj zaintrigiralo, je bila sama uvala. Z barke tega sploh ni opazil, od tod, sedaj že skoraj deset metrov nad morjem, pa je bil trećiški zaliv videti kot jezero, povsem obkroženo s kopnim. Tam, kjer je bilo kopno najnižje, na severozahodu, če je to sploh bil severozahod, je bilo pod nizkimi oblaki moč videti enakomerne bledo rdeče odseve oddaljenega svetilnika.
"Madona! Fajn ste se skrili!" reče Siniša in pogleda Tonina. Tonino skomigne z rameni in se malo neumno nasmehne.
"A je tista svetloba od svetilnika?" pokaže Siniša s prstom. Tonino se zagleda v odseve na nizkem nebu in malo trzne z glavo nazaj. V trenutku se mu po obrazu razlije izraz otroka, ki prvič v življenju zagleda kakšen fascinanten prizor.
"A vidiš? Tisto rdečkasto za hribom," reče Siniša. "Halo, Tonino, Zemlja kliče ... Ej!"
"Čoakiste, poveri, toj Tonino ... buo poasaluo, kukoar simper," reče tip, ki ga je pozdravil na rivi.
Siniša globoko vdihne in izdihne, potem pa spregovori:
"Gospod, nič vas ne razumem. Moj prevajalec je, kot vidim, zmrznil. Rad bi poudaril, da potujem že več kot deset ur in da sem preveč utrujen za šaljive otoške običaje. Kaj se dogaja, kaj je to?"
Kmetov obraz se je spačil v grimaso težkega napora, nujnega za izgovorjavo nečesa, kar bi ta poveri lahko razumel:
"Toninotu ... usoak doan ... tukuo. Peruo čež pie minuti poasa. Nating!"
"Mrkne za pet minut? Mislim, mrkne in se izključi?!"
"Ši."
"In potem? Pride k sebi in je spet vse po starem?"
"Pazitiv."
Drugi vaščani so s kimanjem potrjevali vsako besedo svojega predstavnika za stike z javnostmi.
Siniša se je sedaj, prvič po skoraj dvajsetih letih, spomnil mulca, ki se je preselil v njihovo naselje nekje v petem razredu osnovne šole in se odselil že naslednje poletje. Tudi njemu se je dogajalo nekaj podobnega in prvič je bilo najhuje. Pred šolo so igrali mali nogomet in prišleka so postavili v gol. Zmrznil je ravno v trenutku, ko bi se moral malo premakniti. Vsi so kričali nanj, ker so dobili gol, on pa je stal kot lipov bog. Norec Riba, ki je igral v nasprotnem moštvu, je prvi dojel, kaj se dogaja. Začel je preigravati okrog opeke vratnice: "Gol ... gol ... gol ... Še eden ..." Vsi drugi fantje so bili prestrašeni, Riba pa je vrtel žogo in, po svoji računici, zabil že 32. gol, ko se je mulo vrnil med žive. Stal je tam ves zmeden, jih gledal in ponavljal: "Ka je blo? Ka je blo?" Nesrečnik je v te svoje avtistične kanjone potem začel padati najprej enkrat ali dvakrat na teden, kmalu pa skoraj vsak dan. Ravno ko so se vsi skupaj na to navadili, je prišlo poletje in mulo se je s starši odselil, govorilo se je, da v Slovenijo, zaradi klime. Siniša se je pozneje nanj spomnil le tu in tam, mogoče dvakrat, trikrat v življenju, sedaj pa je ravno njegov dvojnik postal Siniševa edina povezava s kolikor toliko logično postavljenim svetom.
"Kaj bomo zdaj? Bo res prišel k sebi čez pet minut ali bo čakal, da dobi pljučnico?"
"Loahkuor hremuo, un buo paršuo zoa noami."
"Kaj pa, če ga začne nositi luna in pade dol, v morje?"
"Duonbi frejd. Mai se ni zoatekluo njoanke zoa loas."
"Hmmmm ... Če sem vas razumel, predlagate, da gremo naprej, on pa bo prišel za nami, ko ga bo minilo?"
"Pazitiv!"
Siniša poskuša vzeti sveženj časopisov s Toninovega ramena, da ne bi bili čisto mokri, vendar so bili nesrečnikovi prsti modri zaradi močnega stiska, s katerim je držal vrv.
"Prav, pa pojdimo," reče.
Čez kakšnih sto korakov je steza zavila levo, za vzpetino. Toninovo mesto ob Siniši, za oslom, je sedaj zavzel tisti sumljivi šef odbora za sprejem. Star je bil mogoče tudi sedemdeset let, nizek in širok, z nesorazmerno širokimi dlanmi, v kolikor toliko ohranjeni črni obleki in zlizanem klobuku. Siniši se je zdel kot kakšen sicilijanski don starega kova. Kdo ve, je pomislil, mogoče imajo vsi na notranji strani vrat obešeni prirezani dvocevki, resda z zapetim zaklepom, vendar vedno nabiti. Dež je ponehaval, veter pa je spremenil smer in postajal vse bolj strupen. Siniša se na ovinku ustavi in še enkrat pogleda nazaj. Tonino je stal kot prej, podoben spomeniku kakšnemu legendarnemu junaku, ki večno bedi nad mirom in varnostjo uvale.
"Moj bog ..." zamrmra Siniša bolj zase, pogleda svojega Sicilijanca in se sočutno nasmehne. Tip mu odvrne z identičnim nasmeškom in kratkim, nemočnim skomigom ramen. Debelo dlan mu položi na hrbet in ga rahlo porine naprej:
"Ala ..."
Siniša je pričakoval, da bo za ovinkom zagledal prve trećiške hiše, vendar je šlo samo za nadaljevanje steze, ki je bila sedaj vklesana v plitev žleb med dvema hribčkoma. Vodila je le do naslednjega ovinka, rahlo navkreber. Siniša je naenkrat začutil neverjetno potrebo, da teh nekaj sto metrov prehodi med pogovorom, četudi v svahiliju.
"Ima ta steza kako ime? Mislim, kako lokalno?"
"Steza nej," odvrne domorodec in se ustavi. Z roko pokaže na levi breg, višji, tisti, ki so ga ravnokar obšli. "Peruo toj je Prenji mur, on toj, toam destro, toj je Druhi mur. Frant uol - Sekend uol ..."
"A! Aha, to pomeni, da je to Sprednji zid, tisto tam pa Drugi zid! Oprostite ... ampak vi govorite malo tudi nekakšno angleščino, a ne?"
"Štreljskuo."
Štreljskuo, štreljskuo, je ponavljal vladni poverjenik pri sebi in se poskušal čim prej spomniti, kje je že to slišal in kaj je pomenilo.
"A, avstralsko! Štreljskuo - avstralsko! A ne? No, še pol ure nisem tukaj, pa že lepo napredujem," je pleteničil in se čudil sam sebi, kakšne klobasa. Starec je resno pokimal, kar je Sinišo samo še bolj opogumilo za nadaljnje tonjenje.
"Aj Siniša!" se je udaril po prsih, potem pa prijel sogovornika za ramo: "End ju?"
"Mi Bartul," je odvrnil otočan. "Bart."
"Bart! Bart Simpson!" se je Siniša glasno pohecal in v istem hipu obžaloval. Bartulov obraz je okamenel, kot da je zaslišal nenadno grmenje.
"Negetiv. Bart Kvasinožitj," je zamrmral in pospešil korak.
Prevedla Đurđa Strsoglavec
P. S.: Roman bo izšel junija 2006 v slovenščini pri založbi ...
|
|
