|
REVIJA PARALELE
Paralele 10(2006)
UVODNIK
Jadranka Matić - Zupančič: Pričevanje o ustvarjalnosti in obstoju drugih svetov
Spet bo treba na pot - tokrat v Celje - na 28. srečanje avtorjev drugih narodov in narodnosti, ki živijo v Sloveniji. Že nekaj let se sicer naših srečanj ne udeležujem aktivno (kot avtorica). Potrebovala sem ta odmik - od takratne sebe; v sebi in zunaj sebe sem morala poiskati nove načine čutenja in izražanja, morala sem se nekako odmakniti od obeh domovin in obeh jezikov. Ali se mogoče pripravljam na izkušnjo tretjega jezika?
Pravzaprav je zanimivo, da nič mojega ni samo moje. Imam dve domovini (Slovenijo in Hrvaško), obe sta stvarni in hkrati virtualni. Domujem v dveh jezikih, celo poezijo pišem v hrvaščini in slovenščini. Ampak moj problem ni v uglasitvi z enim ali drugim jezikom. Vidim ga v tem, da ne znam popolnoma izprazniti prostora enega jezika ter ga naseliti z novim. Ali je sploh mogoče, da se popolnoma iztrgaš iz posameznega okolja in ne nosiš v sebi vse skrite in nekoč doživete resnice, izkušnje in pomene? In ali je samo jezik, kar me konstituira kot pesnico (hrvaško ali slovensko)?
Če sem pesnica, ki piše v hrvaščini, se postavlja vprašanje, kakšen je ta moj pesniški jezik. Ali je enovit ali pa se je bogatil, prejemal vplive, se levil tudi pod vplivom pesniških jezikov slovenskih avtorjev? Pri tem ne gre za asimilacijo vplivov, saj nisem ostala hrvaška pesnica tako, da sem izničila svojo sedanjo pesniško, človeško in žensko izkušnjo.
Poseben problem je v tem, da je vse, kar sem izkusila v svojem družinskem življenju kot ženska, mati, bibliotekarka, zaposlena v knjižnici, usodno povezano s slovenskim jezikom. Ali ta moj slovenski pesniški jezik ni na neki način še bolj poseben od pesniškega jezika slovenskih pesnikov? In o čem lahko pripoveduje moja pesniška izkušnja? Ali samo o večni razklanosti, marginalnosti, neobčutenju osrednjega težišča, nemoči celovite izpovedi in istovetenja z enim jezikom?
Posebnost je tudi v tem, da ne morem reči, da sem emigrantka, nekaj tujega slovenski eksistencialni biti. Pravzaprav sem nekako zavezana slovenstvu in tujstvu. Na določen način ponavljam izseljenstvo prejšnjih rodov. Moja babica, po mamini strani, je bila namreč Slovenka, ki se je omožila na Hrvaško in po moževi smrti tam skupaj z otroki tudi ostala. Oče pa je kot Hrvat iz Bosne odšel na šolanje na Hrvaško in tam ostal.
Postavlja se mi vprašanje, zakaj je povezava s mojim nekdanjimi slovenskimi koreninami nekako zahtevala ločitev od mojega primarnega (hrvaškega) rodu. In ali sem se zavedala, ko sem 24-letna zapustila Hrvaško, iščoč zaposlitev, da bo cena strašna in odločitev dokončna?
Kaj pa moja literarna uveljavitev v hrvaškem in slovenskem kulturnem prostoru? V Slovenijo sem prišla sorazmerno mlada in še ne formirana in uveljavljena kot avtorica. Za mano niso stali vplivni prijatelji iz literarnih, kulturnih ali založniških krogov, ne hrvaških in ne slovenskih. Vse, kar sem naredila, sem morala narediti sama, in to po korakih. Pri tem so mi veliko pomagala naša srečanja. Bila so prostor, kjer smo lahko govorili isti jezik, se družili, izmenjavali izkušnje, veliko smo nastopali po različnih krajih Slovenije, pisali v revijo Paralele. Enkrat letno smo se srečali s katerim od pomembnih avtorjev iz naše nekdanje skupne države. Prisluhnili smo različnim poetikam, ki so na različne načine vrednotile naše ustvarjanje, nas na ustvarjalni poti opogumljale ali ustavljale.
Ampak, to je bilo vse, in bilo mi je premalo. Zato sem poiskala druge poti. Stik s maternim jezikom, literarna srečanja, nastopanja na Hrvaškem. Preverjanja, ali se lastni pesniški jezik še zmeraj lahko dotakne poslušalstva, da se energiji povežeta v pretoku. Začela sem s prevajanjem in revialnim objavljanjem prevodov slovenskih pesnikov v zagrebški literarni reviji Republika.
Ampak moja pesniška beseda se še zmeraj ne sliši, v slovenskem prostoru je ni. Nekaj malega je bilo sicer objavljenega v prevodu v Dolenjskem listu in Rasti.
Vključim se v delovanje novomeškega literarnega kluba Dragotin Kette. Za mano so nastopi, vključitev v literarne zbornike (Iz vode iz sebe, Enaindvajset). Ves čas se izmikam literarnemu ustvarjanju v slovenščini, saj ta ni moj materni jezik, je priučeni in pridobljeni jezik, čeprav v njem poteka vse moje družinsko, poslovno in tudi del prijateljskega življenja.
Trmasto vztrajam, dokler se ne zgodi in me zasuje. Nepričakovano. Po celi črti. Želja po izpovedovanju v slovenščini.
Zdaj lahko rečem, da moja poezija odmeva, čeprav v drugem jeziku. Objavim dvojezično zbirko Paralelni glas, ki jo sestavljajo moje hrvaške in slovenske pesmi, ter nekaj let kasneje zbirko slovenskih pesmi Zasuti ocean, lansko leto še slovenske pesmi v zborniku Rijeka riječi /Reka besed. Pride tudi do revialnih objav v Sodobnosti, Primorskih srečanjih, na Radiu Slovenija.
Vendar zbirke, ki jih objavim, ne izidejo pri imenitnih slovenskih založbah. Doživijo zelo malo odmevov kritike. Še zmeraj se gibljejo na slovenskem literarnem obrobju. Čeprav so pesmi dobre, sodobne in izvirne. Se pač premalo trudim za literarni marketing in lastno uveljavljanje.
Verjetno bi se mi, dvoglave živali, Neslovenci, ki pišemo v slovenskem jeziku, morali bolj potruditi, da bi nas slovenski kulturni prostor sprejel za svoje avtorje. Sami bi morali narediti korak proti drugemu. Ker je malo slovenskih avtorjev in založnikov, kot je npr. Marjan Pungartnik s svojo Mariborsko literarno družbo, ki je pripravljen objaviti literaturo neslovenskih avtorjev ter jim ponuditi mesto pod "magari" izseljenskim soncem.
Zdaj sem v posebnem obdobju, rada bi objavila zbirko slovenskih in zbirko hrvaških pesmi.
Moram se umiriti, pripreti vrata življenju. Se nekako izročiti samotnemu aktu ustvarjanja in se disciplinirano lotiti zapisovanja in brušenja že zapisanega. Se na novo ustvariti skozi izpovedano. Pustiti moram blizu stvarem in občutjem, ki prežijo v nezavednem delu moje biti.
Zato se bom z veseljem udeležila našega 28. literarnega srečanja Sosed tvojega brega v Celju. Prisluhnila bom ustvarjalnosti svojih kolegov literatov, ki pišejo v enem od neslovenskih jezikov. Uživala bom v kalejdoskopu jezikov: hrvaščini, srbščini, makedonščini, italijanščini, madžarščini, angleščini, nemščini ... Ta svet izseljenske literature bo moj novi dom in novo pričevanje o ustvarjalnosti in obstoju drugih svetov.
Jadranka Matić-Zupančič
|
