SKLEPNI KONCERT SOZVOČENJ – V POČASTITEV SVETOVNEGA DNEVA ZBOROVSKEGA PETJA

Ljubljana, 8. 12. 2012

Prejemniki ostalih nagrad z regijskih predizborov (obrazložitev)

Priznanja zborovodjem regijskih izborov, ki niso bili izbrani na sklepni koncert, so pa pripravili dobro izbiro sporeda na izbrano temo:

Simon Korošec, Strah v otroških očeh (Vokalna skupina Anamanka, Ribnica)
video posnetek

Tema: STRAH V OTROŠKIH OČEH

• Ramon Noble (1920–1999)/ Adriàn A. Cuello Piraquibis (1975): La llorona (mehiška ljudska)

• Cynthia Gray: Windy Nights (Robert Luis Stevenson)

• Katarina Pustinek Rakar (1979): Strah (Neža Maurer)

Se spomnite, kako se vam je povišal srčni utrip in vas je stisnilo v trebuhu in prsih, ko ste se po mračni stezici skozi gozdiček pozno vračali domov in je v grmovju zašumelo?
Ali pa kako ste na samotni avtobusni postaji čakali na prevoz, medtem ko je okoli vas divjala nevihta? Vsak od nas pozna občutek strahu, če ne drugod, si ga lahko prikličemo v zavest kot spomin iz otroštva.

Pri sestavi programa nas je tako vodila misel na strah: ali je to čustvo univerzalno in ga podobno doživljajo otroci različnih narodnosti in različnih časovnih obdobij našega bivanja ter ali skladateljski izraz podobno vpliva na nas, ne glede na to, ali je pesem nastala pred 100 leti ali pa pred kratkim.

Skladba La llorona tako sloni na mehiški ljudski pesmi, ki so jo starši pripovedovali oz. peli svojim otrokom, da bi le-ti, prestrašeni, v nočnih urah ne tavali naokoli.
Skladba Windy Nights skladateljice Cynthie Gray je besedilo poeta Roberta Louisa Stevensona, ki je nastalo konec 19 stoletja, s ponavljajočo se glasbeno teksturo, ki je opis notranjega doživljanja strahu v pesnikovem otroštvu, dinamično in kontrastno podprla.
Skladba Strah na besedilo pesnice Neže Maurer pa s pomočjo skladateljskih prijemov Katarine Pustinek Rakar zelo slikovito opiše podzavestno dojemanje zvokov v gozdu.

Dasiravno so skladbe nastajale v širšem časovnem obdobju, imajo vse za izhodišče poezijo, ki nam podaja osnovo za dojemanje konteksta skladbe, vsi skladatelji pa za oris čustev uporabljajo podobne skladateljske prijeme: večinsko so v molovem tonskem načinu, uporabljajo samo 3-delni taktovski način v hitrem tempu, ki nakazuje srčni utrip ter vsi uporabljajo izrazito velike dinamični kontraste.
Če ste torej dovolj pogumni, zaprite oči in si dovolite, da vas skladbe popeljejo do vaših skritih kotičkov, kjer se skriva “strah”.

Ana Erčulj, Novosti za ženske (Gallina, Ljubljana)
video posnetek

Novosti za ženske

• Andrej Makor (1987): Dobro jutro mamica (ljudska iz Zagorice v Dobrepolju), noviteta

• Andrej Makor (1987): Nevesta le jemlji slovo (ljudska iz Zagorice v Dobrepolju), noviteta

• Mojca Prus (1982): Moški (Mila Kačič)

Z novostmi za ženske se pogosto srečujemo v modnih katalogih ob novo predstavljenih kolekcijah, tokrat pa vam v novostih predstavljamo novo kolekcijo skladb namenjeno visokim glasovom. Skladbe odlikuje in medsebojno povezuje ženska tematika, v kateri se bodo lahko prepoznale ženske vseh generacij. Novitete sta tokrat oblikovala mladi skladatelji: Andrej Makor in Mojca Prus.

Za vse ženske zasedbe, ki jim je ljuba ljudska pesem, je Andrej Makor priredil dve ljudski pesmi iz Zagorice v Dobrepolju, ki je poznana po bogati glasbeni tradiciji. Skladbi Dobro jutro mamica in Nevesta le jemlji slovo ohranjata značilnosti ljudske pesmi in se tematsko dotikata pomembnih življenjskih prelomnic. Skladba Uspavanka na besedilo Mile Kačič avtorja Matije Krečiča je namenjena ženskim zasedbam, ki se spogledujejo z zahtevnejšo zborovsko literaturo. Mojca Prus skladbo Moški, na univerzalno besedilo Mile Kačič namenja prav vsem ženskam, ki poskušajo razumeti moške, pa jim morda to včasih ne uspeva najbolje. Gre za ritmično razgibano in izrazno bogato skladbo, ki jo v kolekciji izpostavljamo kot HIT sezone

Barbara Kušar, Sladke sanje (Dekliški zbor Gimnazije Kranj)
video posnetek

zborovodja Primož Kerštanj

klavir Primož Kerštanj

Sladke sanje

• Max Reger (1873–1916)/ Gašper Jereb (1985): Maria Wiegenlied (Martin Boelitz)

• Banjamin Britten (1913–1976): Balulalow (James, John in Robert Wedderbun)

• Pavle Merkù (1927): Nana ščeričica (ljudska iz Rezije)

• Eric Whitacre (1970): The Seal Lullaby (Rudyard Kipling)

Uspavanke so eden prvih človekovih stikov z glasbo. Pojavljale so se v vseh kulturnih okoljih, predstavljajo pomembno čustveno vez starša in otroka. V sporedu smo zbrali štiri različne uspavanke, ki so nastajale v obdobju približno 100 let. Romantično uspavanko Maria Wiegenlied Maxa Regerja (iz leta 1911), božično uspavanko Balulalow Benjamina Brittna (1942), slovensko ljudsko iz Rezije v priredbi Pavleta Merkùja: Nana ščeričica in Seal lullaby skladatelja Erica Whitacra (2004). Vsi avtorji so moški, izhajajo pa iz tradicionalnih kultur, kjer so bile uspavanke v večini prepuščene materam in se ta materinska vloga odraža v besedilu. Besedili starejših uspavank (Reger, Britten) govorita o Mariji in Jezusu, ljudsko besedilo na katerega je skladal Pavle Merku poje o zaposleni, a privrženi kmečki materi, Whitacre pa je uglasbil lepo pesem iz živalskega sveta, Kiplingove Knjige o džungli, v kateri mati pred spanjem pomirja svojega tjulenčka. Besedilo uspavank zagotavlja materino brezpogojno ljubezen in vzpostavljanje občutka varnosti, ki je lahko tudi v obliki priprošnje raznim varuhom, v našem primeru krščanskima likoma Mariji in njenemu otroku. V glasbenem smislu so vse predstavljene uspavanke milozvočne in ritmično oponašajo zibanje otroka. Razen Merkuja, ki je priredbo zasnoval na štiričetrtinskem ritmu, ki se menjava s šestčetrtinskim, so vse v šestdobnem taktu. Dinamično pa se prav vse sprehodijo od nežnega začetka do vrhunca v sredini skladbe in na koncu spet zamrejo v nežnih, uspavanih tonih. Ne glede na kraj in čas nastanka nosijo v sebi isto sporočilnost: mati pred spanjem vzpostavlja vzdušje pomirjenosti in harmoničnosti preden se otrok potopi v spanec.

Ana Černe, Pesmi štirih (Mešani pevski zbor Slamnik, Ihan)
avdio posnetek

Pesmi štirih

• Tomaž Habe (1947): Jaz (Janez Menart)

• Ana Celin (1988): Opoldanski pastel (Ciril Zlobec)

• Uršula Jašovec (1987): Trobentice (Kajetan Kovič)

• Anže Rozman (1989): Pot (Tone Pavček)

»PESMI ŠTIRIH«: Naš spored je posvečen osmim »pevcem«, štirim slovenskim pesnikom in štirim skladateljem. Predstavili bomo pesmi Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka, ki so jim glasbeno podobo, posebej za MePZ Slamnik, dali slovenski skladatelji: Anže Rozman, Uršula Jašovec, Ana Celin in profesor Tomaž Habe. Skladbe so nastale na pobudo zborovodkinje ob njeni diplomi. Štirje pesniki so s svojo pesniško zbirko Pesmi štirih l. 1953 opozorili na samotnost branja in intimnost branja. Tematika zbirke je skrajno intimna, polna notranjih občutij in razpoloženj posameznika. Človek kot posameznik postane središče zanimanja in je obravnavan kot nosilec enkratne usode. Izbrane pesmi so odraz te tematike. Vsaka odraža pesnikovo osebnost, ki jo je vsak skladatelj odlično prenesel tudi v glasbo.

Predstavljamo vam štiri pesnike in štiri skladatelje ter štiri skladbe iz pesniške zbirke »Pesmi štirih«: Pesem Janeza Menarta Jaz, z eksistencialno tematiko je uglasbil skladatelj Tomaž Habe. Zlobčev impresionistični Opoldanski pastel je z bolj sodobnimi harmonijami zvočno naslikala Ana Celin. Ljubezensko pesem Trobentice Kajetana Koviča je uglasbila Uršula Jašovec. Zadnja, ki povzame tematiko prejšnjih treh: narava, življenje, ljubezen – in na koncu srečna smrt. Pesem Pot je uglasbil skladatelj Anže Rozman.

Peter Pogačar, Iz evropske ljudske zakladnice (Dekliški pevski zbor Moj spev, Groblje)
avdio posnetek

zborovodja Peter Pogačar

Iz evropske ljudske zakladnice

• Carl–Bertil Agnestig (1924): Visa från Utanmyra (švedski ljudski napev, Olof von Dalin)

• Harald Genzmer (1909–2007): So trieben wir den Winter aus (nemška ljudska)

• Emil Adamič (1877–1936): Preljuba tič'ca drenova (slovenska ljudska)

• Alan Cutts (1950): The Star of the County Down (irska ljudska)

• Jurij Tugarinov: Vo pole berëza stojala (ruska ljudska)

Obrazložitev je na posnetku – na začetku programa

Barbara Kovačič, V Ladinem gaju (Pueri Cantores, Dekliški pevski zbor Tolmin)
video posnetek

V Ladinem gaju

(Slovanska ljubezenska ljudska pesem (ukrajinska, ruska, češka, srbska in slovenska) v priredbi skladateljev 20. in 21. stoletja)

zborovodkinja: Barbara Kovačič
klavir Nika Kovačič in Martina Filej
povezovanje (zvočni posnetek)Tomaž Rauch

• Otmar Mácha (1922–2006): Hoj, hura, hoj (češka ljudska)

• J. Tugarinov: Vo pole berëza stojala (I. Kozlov/ruska ljudska)

• Stephen Hatfield (1956): Sida rudaia (ukrajinska ljudska)

• Ambrož Čopi (1973): Tan dol na ravnin polju (ljudska iz Nadiških dolin)

• Nick Page (1952): Niška banja (srbsko–romski ples)

Lada je staroslovanska boginja ljubezni, družine in lepote. Veliko ljudske glasbe se navezuje prav na te temeljne prvine in vrednote človeške skupnosti. Slovanska kulturna dediščina je na splošno neizmerno bogata, globoko izpovedna in vedno aktualna v času. Slovanski svet in slovanska duša (ta prislovični element, ki narode tega dela sveta še posebej značilno povezuje) sta pogosto prepoznana kot skrivnostna, otožna, hrepeneča in strastna, kar velja tudi za glasbo, ki so jo naši predniki vedno častili kot nekaj posebno lepega in povezovalnega. Pelo in igralo se je veliko, ljudska zapuščina pa je bila (in je še) pogosto izziv skladateljem, da preproste ljudske melodije, vsebine in iskrene emocije nadgradijo z umetniško obdelavo. Taka tradicija je med slovanskimi skladatelji že od vekomaj nekakšen »zrelostni izpit« skladateljske odraslosti in kvalitete; toliko priredb ljudskega gradiva narodi drugih delov sveta ne poznajo. Besedila posameznih pesmi izražajo čustva veselja, hrepenenja, otožnosti ter vdanost v usodo slovanske duše, v času, ko ji gospoduje ljubezen.

Izbranim pesmi daje poseben čar zven slovanske besede v povezavi z značilno nacionalno ritmiko ter arhaično modalno melodiko. Pesmi, ki so po izvoru stare kot narodi, so se v zgodovini modificirale in vedno znova (p)oživljale skupnost.

Ljudske pesmi bo spremljala slovanska godčevska glasba, na način poustvarjanja arhetipskega prazvoka, ki bo služila tudi kot povezovalni člen repertoarja.