NATEČAJI

NATEČAJ ZA NAJBOLJŠO SAMOZALOŽNIŠKO KNJIGO Z LETNICO 2007

dr. Svetlana Slapšak
POCESTNICA: KNJIŽEVNOST KOT DEL PROJEKTA
Benka Pulko, Pocestnica, Ljubljana, 2007

Prva točka, pri kateri se bralka, ki premore nekaj književne refleksije, mora odločiti, ali se bo s takšno prozo sploh ukvarjala, je avtoričino brezmejno oboževanje del Paola Coelhoa in obenem očitna antipatija do dela Roberta Pirsiga (Zen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa, 1974), kultnega in danes že klasičnega filozofskega teksta o kvaliteti in dobrem:

"Čutila sem stisko ob neskončnih seansah na psihiatriji, njegovo bolečino in slutila sem izgubljenost duha v labirintu sveta.

Knjigo sem žulila ure in ure, a sem jo odložila, preden me je dokončno zamorila. Morda za kdaj drugič. Ko mi bo v življenju zmanjkalo velikih reči in se bom prisiljena ukvarjati z majhnimi." (str. 145)

Možno motivacijo za branje knjige Benke Pulko sem sebi morala razložiti: Paolo Coelho je lahko samo znak konformizma, lahko pa je jasna kvalifikacija kulturnega vpisa in notranjega miselnega horizonta; lahko pa je tudi znak - kažipot žanra in predvidene razsežnosti knjige. V tretjem primeru določena stopnja legitimnosti avtoričine poetike dovoljuje dostop tekstu, brez nujnega dotikanja lepljive verbalne mase, ki jo pokriva ime oz. "brand" Paola Coelha. Kar se tiče Roberta Pirsiga, nepravičnost avtoričinega nereflektiranega branja, v luči moje osebne izkušnje, da so Pirsiga večinoma oboževali dečki, odpira še eno okno za branje: saj gre tu za žensko na motornem kolesu. Če to dejstvo postavim med točke svojega "kvadrata" (književno-spolno-antropološko-kulturno/zgodovinsko), imam vhod, ki zame ni ovirajoč. Gre za žanrovsko inovacijo, možnost interpretacije s stališča spola v okviru antropologije in zgodovine: dopustno, morda tudi zanimivo.

Knjiga proze ni prvi in najbolj pomemben cilj avtorice. Gre za multimedijski projekt, ki objema potovanje, možen vpis v Guinessovo knjigo, spletne strani, sponzorje, medijsko podporo, fotografijo, nišo/prisotnost v javnosti, podjetniško nadaljevanje projekta (predavanja, publicistika, itn.). Knjiga je samo del projekta, ki je namenjen predvsem nespletni publiki, nemotoristom, podpora za pridobivanje novih oblik sponzorstva in drugačnega občinstva. Z drugimi besedami, okence, pred katerim bo morda najkrajša vrsta, a najbolj trdnih, vernih in vplivnih oboževalcev/oboževalk. Bralci knjige Benke Pulko so že vnaprej definirani, sklicani, z jasno nalogo, da s književnokritičnim aparatom podprejo projekt. V tej luči je popolnoma vseeno, kako bo usmerjena književna kritika, saj lahko dobro argumentirana negativna književna ocena bolj pomaga celotnemu projektu kot nekakšna bleda pohvala. Bralec/-ka je torej v področju popolne svobode, če do paradoksa izrabim možnost, ki mi je dana. Hvala avtorici!

Potopisni žanr, ali travelogue, ali tudi kultura bikerjev ponujajo izjemno zanimivo možnost intervence v žanru. Teoretičarki Rosi Braidotti (Nomadic Subjects: Embodiment and Sexual Difference in Contemporary Feminist Theory, 1994) in Caren Kaplan (Questions of Travel: Postmodern Discourses of Displacement, 1996) sta v konceptu nestabilnosti, mobilnosti, nomadizma in deteritorialnosti našli osnove ne samo ženskega pisanja, ampak spolne identitete v celoti. Ne gre torej samo za žanr, gre za teoretizacijo nomadskega položaja ter za "potujoče teorije", kakor jih Kaplanova definira. Pogled drugega (ženske), ki potuje, išče drugega, kjer ga prepoznava veliko lažje. Reina Lewis (Gendering Orientalism, 1996) raziskuje realnost teorije na primeru zahodnih žensk, ki so potovale na Orient v 19. stoletju, imele dostop v hareme in prinašale nazaj nekaj drugega, kot so pričakovali zahodni moški: ne pornografijo, ampak sočutje, solidarnost, razumevanje. To je bila možna kariera za revnejše zahodne ženske (izraz au paire prihaja iz teh navad, slovenske aleksandrinke so tudi del tega), ki so kot guvernante v haremih lahko zaslužile toliko, da so se v zahodno Evropo vrnile finančno preskrbljene. Obstaja torej široko polje teoretizacije ženskega potovanja in mobilnosti, in področje še neraziskanih poti žensk v bližnji preteklosti. Obstaja tudi izjemen primer Alme Karlin. Kako se v to vpisuje tekst Benke Pulko?
Tematsko, Benka Pulko sledi slučajnosti, ki ženske opredeli za potovanje - od junaškega velikega pobega, do spremljanja moža ob njegovi karieri. V njenem primeru gre enostavno za utemeljitev medijsko privlačne identitete, ki jo gradi kot svojo. Za realizacijo takšne identitete si skoraj ne more niti zamisliti boljšega simbolnega predmeta od motornega kolesa: svoboda, hitrost, površnost, ker ni časa za ustavljanje, refleksijo, bivanje - razen če motor ni pokvarjen. Volatilnost položaja potnice-pocestnice se lahko bere na nekaterih nivojih. Mapiranje sveta, ki ga motorno kolo požre, prenaša samo glavne linije: ni spomenikov, ni mesta spomina (lieux de mémoire), ni ponovnega branja (revizije) tistega, kar realni in imaginarni potniki "vedo" o določenem kraju: mape so arbitrarno povezani fragmenti, nekakšen puzzle sveta, ki bralcu ne postavlja nobenega pravega problema. Bralec/bralka namreč nikoli ne dobi informacij, ki so v vodnikih in na spletu. Edina neznanka so ljudje. Na drugem nivoju se volatilnost kaže v organizaciji naracije o ljudeh. Nikoli ne preberemo niti ene življenjske zgodbe - samo podobo tistega, kar v posamezniku/-ici v tem trenutku vidi avtorica. Imena so znaki, s katerimi si pomagamo, da najdemo del teksta: v knjigi Benke Pulko ni domorodcev - vsi se lahko pojavijo na drugem koncu sveta, vsi junaki njene proze so nomadi, popotniki, pocestniki, tako kot ona. Na tretjem nivoju, govor jaza potovanja, je retorično organiziran kot deskanje po problemih. Komentar o homoseksualcih (str. 54) ali tisti o muslimanski kulturi (str.204) jasno kažeta, da pravega analitičnega zanimanja ni, ter da avtorica pogosto poseže za stereotipi. To ni nujno slaba stran njenega govora, ker se ujema z ekonomijo teksta. Nepričakovano harmonično se v tekstu zamenjajo splošna mesta, duhovitost, modrosti kot trasa prepoznanega za širšo publiko, ostra percepcija in ironija. Benka Pulko neguje polihistorski stil, premišljeno mešanico ravnega in zapletenega, zanimivosti in mirnega pretoka informacij, dnevnik in zapiske: takšni mirni deli so denimo recepti, ali e-mail komunikacija. Vse skupaj se lahko primerja s knjigo, ki smo jo mnogi imeli radi kot otroci - s Potovanjem okrog sveta v 80 dneh Julesa Vernea (1873). Phileas Fogg, junak romana, kaže veliko paralel z Benko Pulko: oba potujeta zaradi rekorda in slave, manj jima je mar za znamenitosti kot za hitrost, imata neuničljivo energijo in prenašata vse, kar pospešuje plan potovanja. Fogg in Pulko potujeta, ne da bi spremenila svet ali sebe, ampak da bi čez svet prenesla svojo že izgrajeno identiteto, s konflikti vmes, če je potrebno. Obstaja tudi določen paralelizem v konstrukciji potujočega telesa: Fogg je skoraj analno obsesiven, Pulko enako. Za Fogga seks ne obstaja, razen kot podrazumevana aktivnost, ki se nikoli ne verbalizira: v knjigi Benke Pulko cenzure ni, ko gre za prebavo ali tampone, ko gre za nasilne moške, poskus drogiranja in druge nadležnosti, ampak lastna seksualnost, enako kot Foggova, ni nikoli verbalizirana. Pri obeh popotnikih intimnost ni omenjena, če pa je, gre za distanco, ki je lahko tudi samoironična. Fogg in Pulko sta osamljena junaka. Edino jaz-pozicija odpira za Benko Pulko prostor, v katerem posebej ovrednoti prijateljstvo. Ljubezni (še) ni.

Avtobiografija-potovanje je žanrovska kombinacija, ki se začne z rojstvom, ne z začetkom potovanja. Tako življenje postaja definirano izključno s potovanjem. Metaforizacija potovanja, stroja, telesa pa postaja osnovna šifra teksta. Bralec/bralka se lahko zabava z ocenjevanjem, kdaj je katera hitrost stroja na delu, kdaj zavira, kdaj so ovinki, kdaj se dodaja plin... Avtorica po pravilu fragmentira svojo naracijo, namesto razdelanega zaključka ponuja paradoks, namesto vtisa pa simbolno podobo, namesto osebnega doživetja kombinacijo nepričakovanih tujih izjav. V določenem smislu je na delu "retorika motorja", ki je dobesedno izpeljana: ni nobenega dvoma, da je Benka Pulko proučevala, premislila in oblikovala lastni stil. Stopnja dodelanosti stila se sooča z videzom fragmentarnosti, vse je v popolnem kontrastu z idejo popotniškega pisanja na laptopu v šotoru in z internetno komunikacijo, tudi v nesoglasju z reportažo, ki naj bi bila "nosilni" žanrovski kod za tekst. Z drugimi besedami, Benka Pulko "igra" tekst pocestnice, obenem pa gradi zapleteno strukturo drugega teksta: besedili pa nista hierarhično strukturirani, ampak se zamenjujeta po določenem logičnem redu, diskurzivni shemi, ki približno odgovarja poglavjem v knjigi, in ki bi jo rada opisala. V segment poti uvaja stavek, v katerem se takoj prepozna prostor oz. kulturni model. Sledi komuniciranje z lokalnim ali potujočim prebivalstvom, ki ga preseka serija "rekov", krajših stereotipov oz. splošnih mnenj; "reki" povezujejo narativne celote, ki so zelo pogosto paradoksalna, arbitrarna dogajanja. Objektivno, realno "življenje" se na ta način loči od poučnega, razumljivega, logičnega: nasprotno, vsakič gre za nepričakovano, tako da avtoričini "reki" predstavljajo označeno pot, pomagalo racionalnosti. Dogodki so ostro ločeni od govora in pisave: gre za prepričljivo strategijo opozarjanja na nepredvidljivost sveta ter na nevarnost človeškega (moškega?) samoprepričanja o kontroli nad takšnim svetom. Metafora potovanja potemtakem izgublja pomen prehoda, tistega trans-elementa, pa tudi časa. Bralec/bralka do samega konca knjige ne more jasno opredeliti, koliko traja potovanje ali katerikoli njegov del, kdaj se kaj dogaja, kakšne so časovne povezave med kraji in dogodki: lahko opredelimo nek dan, ki se vleče ali pa je kratek, ampak več kot to pa ne. Ko avtorica pravi, "Življenje je tako ali tako en sam tranzit" (str. 115), vemo, da "igra" tekst pocestnice. Bolj tradicionalno strukturiran in tematiziran potopis bi imel podatke o prostorih, času, kilometrih, smereh: potopis Benke Pulko še ima kakšno epizodo s policisti in mejami, ampak načelno ne priznava ne realnega prostora ne realnega časa - samo nepredvidljive dogodke.

Kot del celotnega projekta knjiga Benke Pulko izpolnjuje veliko več, kot bi bilo pričakovati: namenjen je najbolj zahtevni publiki, tekst je presenetljivo bogato tematiziran, zapleteno strukturiran, z rafiniranimi sloji diskurza, z igro avtorskih stališč in možnih pozicij, z metaforiko, ki presega osnovne zahteve žanra. Zanima pa me še eno vprašanje: kakšna ženska piše tekst?

Marguerite Duras je genialno definirala žensko pisavo - vsak, ki piše, ko piše, je ženska. V primeru Benke Pulko nimamo dvoma o avtorskem spolu. Gre za žensko telo, ki je daleč od estetizacije, blizu funkcionalnega. Ovojnica prikazuje elegantno žensko, ki se smeji: imam vtis, da se smeji tudi svoji podobi. Telo pocestnice je pokrito, zaščiteno, pripravljeno, ranljivo, navajeno na ekstremne okoliščine. "Bikerska estetika" ni prisotna, samo operativnost. Ni okraskov, nakita, bling-blinga: pocestnica je resna motoristka, ki detajlno obrazloži, kako je z osebno higieno med potjo, kako se telo brani pred boleznimi in nadlogami, kako izgleda, ko se ne uspe ubraniti ... Bolezen, trpljenje in bolečine so opisani z junaško distanco. Tisto, kar je morda najbolj impresivno pri telesnem Benke Pulko v tekstu, je nekakšna funkcionalna ženskost, ki nikoli ne izgublja dignitete - prav zaradi osvežujoče uporabe ironije. Ali gre za emancipiranost, ki ni pokleknila pred potrošniško plimo, tudi v lastnem primeru promocije in grajenja medijsko všečnega lika? To ostajajo vprašanja, ki jih ni več nujno potrebno postavljati avtorjem in avtoricam. Delnice ironije, ki so jih bralci/bralke dobili, garantirajo dobiček, ki ga avtorica deli s svojo publiko - vsakič, ko odprejo svoj priljubljeni del knjige.