BESEDA LUTKAM
Katja Povše, selektorica lutkovnega dela festivala
v pripravi
BESEDA FILMU
Matjaž Jamnik, selektor Filmfreša
V sklopu letošnjega festivala Vizije se Filmfreš znova predstavlja kot platforma, ki odslikava razgiban in ambiciozen utrip mladinske filmske ustvarjalnosti. Med 37 prijavljenimi deli je bilo v tekmovalni program uvrščenih 17 filmov, ki razkrivajo presenetljivo produkcijsko in izrazno zrelost, zlasti na področju igranega filma.
V preteklih letih smo pri selekciji stremeli k žanrski uravnoteženosti med igranimi, animiranimi, dokumentarnimi in eksperimentalnimi prispevki, saj smo verjeli, da takšen raznolik izbor najceloviteje odraža stanje mladinske in ljubiteljske filmske ustvarjalnosti. Letos pa je prišlo do premika: prejeli smo nenavadno veliko igranih filmov, ki so nas navdušili z natančnostjo, ambicioznostjo in inovativnostjo.
Ravno znotraj te domnevne neuravnovešenosti se je razprla izjemna pripovedna in formalna raznolikost. Od doku-fikcije in eksperimenta, do žanrskih prebliskov, animiranih elementov in poetičnih zasnov – letošnji izbor odpira temeljna vprašanja: kaj sploh je fikcija in kako jo danes doživljamo?
V času, ko nas pretočne platforme vsak dan soočajo z navidez neskončno izbiro filmskih naslovov, filmi letošnjega programa izstopajo kot opomnik, da je raznolikost filmskih izrazov prednost, ne ovira. Povabijo nas, da razmislimo o lastnih merilih: kaj je dober film? Kaj pomeni »dobra« narativna struktura? Kje poteka meja med kičem in poglobljenostjo? Kje začutimo nelagodje, kdaj rečemo – tega pa res ni bilo treba?
Letošnji izbor razpira pogled na živo in bogato podrast slovenskega filma, ki jo soustvarja generacija mladih avtorjev, suverenih v uporabi raznolikih izraznih sredstev. Predvsem pa nas vabi k razmisleku: kakšnih zgodb smo vajeni, kako jih beremo, kaj nam pomenijo – in kaj nam (še) lahko pustijo.
Filmi letošnjega Filmfreša ne ponujajo enega odgovora, temveč množico drznih, svežih in nepričakovanih filmskih glasov. Vabijo nas, da opustimo pričakovanja in se odpremo vsemu, kar igrani film danes lahko je.
BESEDA FOTOGRAFIJI
Manca Juvan, selektorica Fotovizij
Letos se je na fotografski natečaj Festivala mladinske kulture Vizije, ki je tematiziral različne pomene besede REZ, odzvalo 29 mladih fotografov med 15. in 30. letom iz celotne Slovenije. Na razstavo se je s svojimi deli uvrstilo 17 avtorjev.
Medtem ko izraz rez najbolje poznamo iz kinematografije – režiser s tem vzklikom zaustavi tek kamere – ga lahko v proces fotografiranja prenesemo v smislu odločitev, ki jih fotograf sprejme v procesu fotografiranja ali sestavljanja fotografske serije. Fotografirati torej pomeni ves čas izbirati, zavedno ali nezavedno, predmet fotografiranja, trenutek upodobitve, kompozicijo in ne nazadnje tudi vsebino. Prav glede zadnjega so me prispevki letošnjega natečaja tudi malce presenetili – ne pomnim, da bi kdaj prej v tolikšni meri zaznala prisotnost tem in motivov, ki so odrinjene, nevidne ali/in tudi neprijetne za oko. Drznem si reči, da je letošnja tema mlade ustvarjalce, ki so se odzvali našemu povabilu, očitno opogumila, da so nas mestoma izrazito tenkočutno, mestoma brezkompromisno in neposredno popeljali v svoj (intimni) svet. S tem pa, verjamem, nam pričujoče fotografije, ki v sebi nosijo tudi angažirane in kritične poglede na življenje, ki si ga delimo, lahko marsikaj povedo – ne le o mladih in njihovem svetu, temveč o nas vseh.
Poetična ostrina ene najvplivnejših teoretičark fotografije, Susan Sontag, nas opominja, da fotografija ni zgolj sled realnosti. Poudarja paradoks, ki izhaja iz selektivnosti pogleda – z vsakim rezom, z vsakim uokvirjanjem in osvetljevanjem se namreč odločamo tako kaj vključiti kot kaj izpustiti. Ta misel me je vodila tudi pri sestavljanju izbora del za razstavo. V pestrosti pristopov in motivov razstava kot celota morda briše ostrino reza med posameznimi avtorskimi deli. A namen je, da s konsistenco posameznih fotografskih serij in tudi skozi pripovednost znotraj posamične fotografije osvetlimo ne le njihovo vodilno sporočilo, temveč v želji po refleksiji tudi vzpostavimo vmesne prostore. Za razmislek o tem, kar vidimo, pa tudi o tem, česar ne.
Naj nas pri ogledu teh iskrenih, pogumnih, igrivih in navdihujočih fotografskih pripovedi torej vodi želja, da se odpremo njihovim svetovom – in se pustimo obogatiti.
