Razstavišče MALA STENA

Remigio Grižonič

ULIČNI KANJON

15. 10. – 20. 12. 2026

Remigio Grižonič: Ulični kanjon
(iz cikla Narativa, 2026)
digitalna fotografija, tehnika dolge ekspozicije s premikom (ICM), tisk na platno 120 cm × 80 cm

Remigio Grižonič je prejmnik listine Antona Ažbeta za leto 2025 za dolgoletno ustvarjalno, organizacijsko in mentorsko delo na področju fotografije ter za prispevek pri dokumentiranju in ohranjanju etnografske dediščine slovenske Istre.

Njegovo ljubezen do Istre, domačega kraja, do lokalne arhitekturne in urbanistične dediščine pokaže tudi izbrano delo. Avtor dokazuje, da za slikovit motiv ne potrebuješ eksotičnih potovanj, najdeš ga lahko pred domačim pragom. Ulični kanjon je namreč poetično preimenovana Smrekarjeva ulica v Izoli. Gledalec se znajde v ozki primorski uličici, značilni za mediteransko veduto, skozi katero si domačini vešče utirajo pot z majhnimi avtomobili ali pa peš hitijo po opravkih – vse to mimo oken svojih sosedov. Kljub natančno določljivi lokaciji pa osnovni namen fotografa ni bilo dokumentiranje mestne podobe, temveč slikanje vzdušja. Ta poudarek je dosegel z uporabo posebne fotografske tehnike, ki jo poznamo pod izrazom ICM – Intentional Camera Movement oziroma namerno gibanje fotoaparata.

Če je pri klasični fotografiji ostrina pogosto razumljena kot merilo tehnične dovršenosti, natančnosti in obvladovanja fotografske opreme, ICM fotografija to zahtevo zavestno presega oziroma postavlja pod vprašaj. Namesto tehnične brezhibnosti poudarja izraznost, gibanje in subjektivno doživljanje motiva.

Ne gre torej za pomanjkanje tehničnega znanja, temveč za zavestno odločitev, da tehnična ostrina ni merilo kakovosti fotografije, ampak ravno obratno. Postopek je namreč tehnično celo zahtevnejši, saj običajne ostrine s sodobnimi fotoaparati ni (več) težko doseči.

Pri tej tehniki fotograf ob daljšem času osvetlitve premika kamero v določeni smeri. Vedno gre za premišljeno in nadzorovano gibanje, kar se kaže v natančno izbranih in jasno kontroliranih smereh, ki podpirajo sporočilnost izbranega motiva. V konkretnem primeru je avtor s premikanjem roke ustvaril diagonalno začrtane poteze, da bi poudaril linearno perspektivo ulice, raster tlakovcev, okenskih odprtin in strešnih diagonal ter žarke tople svetlobe, ki v »ulični kanjon« prodira s strani in od zgoraj navzdol. Dinamične silnice se zgostijo v najsvetlejši točki, bežišču, ki sovpada s prisotnostjo odhajajoče človeške silhuete. Le-ta, po besedah avtorja, daje prostoru človeško merilo ter pripoveduje zgodbo o bivanjski avtentičnosti in nenehnem toku vsakdanjega življenja sredi stoletnih zidov.

Končni učinek fotografije spominja na delo v akvarelni tehniki, primerjavo s slikarstvom pa dodatno poudari avtorjeva odločitev, da fotografijo natisne na platno. Ta vzporednica nas spomni na piktoralizem, umetnostno gibanje v fotografiji, ki se je razvilo konec 19. stoletja. Takrat so fotografi želeli dokazati, da je fotografija lahko samostojna likovna umetnost, primerljiva s slikarstvom. Tako ICM kot piktoralizem sta fotografska pristopa, pri katerih fotografija ni namenjena zgolj natančnemu dokumentiranju stvarnosti, temveč predvsem izražanju razpoloženja, čustev in osebne interpretacije motiva.

Na ta način pa avtor nagovori tudi gledalca; ta je pri opazovanju podobe na steni postavljen pred (optično) iluzijo, da je opazovalec prizora skozi nevidno okno. Tako tudi sam postane skrivna priča prostora in časa, ki izginja v meglici sanj.

Monika Ivančič Fajfar

Remigio Grižonič se je rodil leta 1948 v Izoli. Po končani srednji lesarski šoli v Novi Gorici se je zaposlil v izolski Opremi, ob poklicnem delu pa se je posvetil ustvarjanju na področju fotografije. Predstavil se je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter s fotografijami opremil knjige in koledarje. Zadnjih 15 let vodi fotografsko skupino Andragoškega društva Morje pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Izola in je za uspešno mentorsko delo prejel tudi občinsko priznanje. Občasno organizira tečaje za mladino in otroke. Deluje kot soorganizator foto ekstempora, kot član strokovnih žirij, v zadnjih letih pa se je s serijo kratkih dokumentarnih filmov posvetil tudi beleženju etnografske dediščine slovenske Istre.