DRŽAVNA TEMATSKA RAZSTAVA

KOLAŽ

Pilonova galerija Ajdovščina, od 12. marca do 2. aprila 2010

Janez Zalaznik

DRZNO, ISKRIVO IN LIKOVNO VZNEMIRLJIVO

Za državno razstavo leta 2010 so snovalci likovne dejavnosti pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti razpisali natečaj na temo kolaž. Po prejšnji tematski razstavi Tudi črna je barva je razpis kolaža za številne ustvarjalce, vajene motivno ubranih tematik, pomenil nov, še bolj neobičajen izziv. Razstava izbranih del dokazuje, da je bila taka opredelitev organizatorjev ne le upravičena, ampak že kar nujna za prevetritev miselnosti ljubiteljskih ustvarjalcev in tudi vseh drugih, ki tvorno sodelujemo na področju ljubiteljske ustvarjalnosti. Kolaž namreč od likovnika zahteva veliko spontane ustvarjalnosti in likovne občutljivosti. Slednji sta v "klasičnih" slikarskih in kiparskih tehnikah pogosto zmotno zapostavljeni na račun drobnjakarskega sledenja diktatu motiva, v želji po kar najbolj zvesti in veristični upodobitvi videnega. Ljubiteljski ustvarjalci pri tem pogosto ostanejo ujeti v prostor, ki ga na eni strani zamejuje urjenje osnovnih obrtnih znanj likovne prakse, na drugi strani pa premajhno zavedanje, da šele preseganje obrtniških veščin in enoznačnega sledenja vidnim zaznavam likovni izdelek dvigne na raven umetniškega dela.
Prav želja po spodbujanju kreativnega mišljenja in preverjanju likovne uglašenosti in senzibilnosti pri ljubiteljskih likovnih ustvarjalcih je pripravljavce razpisa privedla do ideje o kolažu. S predavanji, delavnicami in priročnikom o zgodovini kolaža* s(m)o želeli osvetliti namen in pomen te likovne tehnike, ki je v zavesti laične publike in žal tudi številnih ljubiteljskih likovnikov predvsem tisto, kar poznajo iz osnovnošolske likovne prakse. Toda, tako kot ima pri slednji kolaž svoj smisel v oblikovanju otroške likovne senzibilnosti, njegova razširjenost in uporaba v otroški ustvarjalnosti še ne pomenita tudi končnega dometa kolaža. Misliti tako bi bilo podobno enačenju osnovnošolske rabe akvarelnih barv s tehniko akvarela.

Kmalu bo minilo skoraj stoletje, ko je kolaž z vsem šarmom urbanega ljubimca vstopil v svet umetnosti in ne samo kot tehnika, temveč predvsem kot način razmišljanja, kot miselni koncept, v temeljih spremenil tok umetnosti v XX. stoletju. Brez izkušnje kolaža si ne moremo zamisliti (niti razumeti) sodobnih likovnih praks. Zato je tem bolj pomembno, da se po stoletju umetnosti, ki jo je pomembno sooblikoval in v marsičem usmerjal njen tok, kolaž končno naseli in plodno zaživi tudi na polju ljubiteljske ustvarjalnosti in tako postane del splošne likovne zavesti. Čeprav je danes praksa kolaža v sodobni ustvarjalnosti prisotna v mnogoterih oblikah raznovrstnih umetniških izrazov, je bila namera snovalcev izpostaviti kolaž predvsem v njegovi osnovni obliki. Z lepljenjem različnih izrezanih ali iztrganih materialov na nosilec naj bi avtorji ustvarili podobe, ki bi jasno izkazovale specifiko medija in bile likovno, vizualno in vsebinsko vznemirljive in inovativne. Pri tem so avtorji lahko tehniko kolaža razširili v polje fotomontaže ali posegli v prostor in ustvarili asemblažne objekte. Pri slednjih je pomembno, da so sestavljeni pretežno iz najdenih odpadnih materialov, za vse tehnike pa velja, da naj lepljenje (oz. montiranje, spajanje ...) in uporaba kolažnih elementov prevladujejo nad slikarskimi ali kiparskimi izrazili. Tako je skozi selekcijo prispelih del odpadla večina tistih, na katerih so prevladovale poslikane površine in so bili lepljeni elementi zgolj drugotnega pomena. Nekaj del, ki so bolj slike kot kolaži, pa je zaradi nespornih likovnih kvalitet in svežine pristopa vseeno našlo prostor na razstavi.

Večino prispelih kolažev bi lahko razvrstili v nekaj tematskih sklopov, ki so po svoje sooblikovali končni izbor. Sklopi se nanašajo na formalne prijeme in na vsebinska izhodišča. Formalno je bil najobsežnejši sklop klasičnih kolažev, zlepljenih iz izrezkov barvnih papirjev, časopisov in reklamnih letakov, ki je vsebinsko segal od družbenokritičnih ali čisto osebnih tem, preko tihožitij in krajin do abstraktnih kompozicij. Vsebinsko bogat je bil sklop del, ki so nagovarjala z družbenoangažirano in kritično vsebino, a jih je relativno malo doseglo ustrezen likovni nivo in preseglo zgolj trenutno aktualnost. Nekateri avtorji so v novo tehniko prenesli svoja likovna iskanja znotraj - predvsem med ljubiteljskimi likovniki - priljubljenih motivov tihožitij in krajin. Na razstavi je kar lepo število tovrstnih del, v katerih se zdi, da je kolaž avtorje razbremenil določenih problemov, s katerimi se soočajo pri slikanju, in jim omogočil drznejši in likovno vznemirljivejši izraz. Manjše, pa vendarle razveseljivo veliko število ustvarjalcev je kolaž napeljal v eksperimentiranje in raziskovanje novih poti v izražanju likovnih hotenj. Marsikdo je uporabil neobičajne materiale in nekateri so se poigravali s pomeni uporabljenih predmetov. Iz lastne pedagoške prakse vem, kako težko je včasih likovnikom prestopiti v polje bolj abstraktnega likovnega izražanja, zato se upravičenost razpisane teme kaže tudi v lepem številu del, ki nagovarjajo z osupljivo zrelim in prečiščenim nagovorom v jeziku abstraktnih oblik.

Razveseljivo veliko je tudi iskrivih domislic in duhovitih formalnih rešitev, nekaj avtorjev pa se je z nezgrešljivo ironijo poigravalo z zmuzljivimi mejami med umetnino in kičem. Pogrešali smo le več prispevkov v polju fotomontaže in asemblaža. Nekaj izbranih del pa nudi ustrezne odgovore tudi na izzive teh tehnik.

Pri selekciji del za državno razstavo smo se odločili za izbor petdesetih avtorjev, kar se je pokazalo za primerno število ne le zaradi omejenega razstavnega prostora, ampak tudi za kvaliteto razstave same. Končni izbor ponuja gledalcu dober vpogled v številne izrazne možnosti kolaža in na bogat ustvarjalni potencial, ki ga je razpisana tema izvabila iz ljubiteljskih ustvarjalcev. Razstava kolaža v takšnem obsegu pa je lahko tudi izziv strokovni javnosti, saj se zdi, da je kolaž pri nas še vedno bolj pastorek v družini cenjenih likovnih tehnik.

* Janez Zalaznik: Kako je umetnost izgubila nedolžnost. Kolaž, asemblaž in fotomontaža v umetnosti XX. stoletja. JSKD, 2009