FESTIVAL VIZIJE - FESTIVAL MLADINSKE KULTURE 2026

Nova Gorica, 22. - 24. maj 2026

BESEDE SELEKTORJEV

BESEDA GLEDALIŠČU

Dušan Teropšič

Moja druga sezona spremljanja mladinskih gledaliških skupin na državni ravni je bila letos še posebej navdihujoča in izjemno zanimiva. Predstave so me navdušile s svojo inovativnostjo, predvsem pa z izrazito avtorsko angažiranostjo celotnih skupin. Mladi ustvarjalci so aktivno sodelovali pri oblikovanju koncepta, besedila in celostne vizualne podobe uprizoritev, pri čemer so jih mentorji odlično usmerjali, spodbujali k razmišljanju o temah ter jim zaupali ustvarjalno odgovornost.

Ob tem velja posebej izpostaviti prav mentorje, ki so skupine predano in strokovno vodili skozi celoten ustvarjalni proces – od prvih idej do končne uprizoritve. Mladim so posredovali bogato znanje in številne veščine, od igre, giba in koreografije do uporabe različnih izraznih sredstev, kot je tudi petje v živo. Hkrati so jim jasno začrtali pristop k delu z besedilom ter jih zanesljivo vodili do dovršenih uprizoritev.

Posebej razveseljuje dejstvo, da so se mladi letos izrazito posvečali družbenokritičnim temam. V ospredju so bile refleksije sodobnega sveta in časa – od vojn in posledic nasilja do odnosov v partnerstvu in družini, ljubezni ter sprejemanja sočloveka. Pomemben poudarek je bil tudi na položaju in pravicah žensk. Tematska jasnost in sporočilna moč predstav sta bili izraziti, obenem pa so uprizoritve učinkovito nagovarjale občinstvo k razmisleku in osebni presoji lastnih vrednot ter ravnanj.

Vsem mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem iskreno čestitam, še posebej tistim, ki so se uvrstili v zaključni izbor festivala. Njihove predstave predstavljajo vrh letošnje produkcije, vendar velja priznanje tudi vsem ostalim skupinam, ki so s predanim delom uspešno pripeljale svoje uprizoritve do odra.

Letošnja sezona jasno kaže, kako zavzeto in poglobljeno mladi razmišljajo o svetu okoli sebe in o lastni vlogi v njem. Prav ta iskrena osebna angažiranost je rodila kakovostna besedila in izjemne uprizoritve, ki so segale v območje odrske magičnosti ter dosegale visoko umetniško raven.

Dušan Teropšič, selektor gledališkega dela festivala

BESEDA LUTKAM

Katja Povše (foto: Matej Povše)

Na 8 regijskih srečanjih po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem sem si od skupno izbranih 36 lutkovnih predstav, ogledala 34 predstav v živo, 1 predstavo po posnetku, 1 pa je odpadla. Med njimi je bilo največ otroških lutkovnih skupin (26), manj odraslih lutkovnih skupin (7) in najmanj srednješolskih skupin (3).

V letošnji izbor za Vizije in Državno srečanje lutkovnih skupin Slovenije sem vključila predstave, ki so raziskovalne, inovativne in najbolj izrazito uporabljajo lutkovni jezik. Predstave, kjer lutka ni nadomestek igralca, ampak je domišljen izraz ideje ali vsebine. Takšna lutka gledalca in obenem igralca animatorja vabi v prostor neskončne domišljije. Pomemben kriterij pri izboru predstav za državno srečanje, pa je bil tudi kakovost mentorskega dela. To so mentorji, ki prisluhnejo skupini in s spretnim mentoriranjem podprejo ustvarjalce na odru ter obenem k ustvarjanju lutkovne predstave pristopijo raziskovalno in inovativno.

Po lanskoletnem mladinskem lutkovnem bumu je letos žal sledilo zatišje. Ker je mladinskih lutkovnih skupin pri nas izjemno malo, je vsaka nerealizirana predstava velika izguba. Ko v določeni sezoni izostane več skupin hkrati, pa se soočimo z resno krizo v kontinuiteti mladinskega lutkarstva. Srčno upam, da bo letošnja sezona, ko bo na Vizijah predstavljena samo ena predstava (sicer sem na festival poleg predstave Blišč in breg uvrstila še predstavo James Blond iz KPD Šmihel, ki pa se Vizij žal niso mogli udeležiti), zabeležena kot nesrečna anomalija in da se mladinski lutkovni produkciji vendarle obetajo boljši časi.

Priznanje za trud in voljo pri pripravi lutkovnih predstav si zaslužijo prav vsi mentorji predstav na regijskih srečanjih. Ustvarjanje lutkovnih predstav zahteva veliko ur za pripravo, izdelavo in veliko vaj, ki ga mentorji opravljajo z veliko mero entuziazma ter zagledanosti v lutkovno umetnost.

Katja Povše, selektorica lutkovnega dela festivala

BESEDA FILMU

Kaya Tokuhisa

Na štirih srečanjih po Sloveniji sem imela privilegij pogledati kar 70 filmov mladih ustvarjalk in ustvarjalcev in narediti izbor, ki bo predstavljen na festivalu Vizije. Naloga je bila zaradi gostote kakovosti stvaritev milo rečeno zahtevna, a če bi morala svoje doživljanje procesa strniti, bi rekla: “navdihujoče”. Mladi filmarji namreč ustvarjate drzno in s širino, ki pušča izjemno pozitiven vtis.
Ob pisanju tega uvodnika ugotavljam, da ime Filmfreš ni zgolj domiselna besedna igra, ampak zelo natančno zajame bistvo festivala: je val svežine, ki prinaša nove glasove, nove perspektive in nepričakovane filmske svetove. To ustvarjanje prihaja brez bremena pričakovanj, brez pretiranega spoštovanja pravil, a z veliko mero entuziazma. Je pogled mladih na svet, ki je nefiltriran in neobremenjen s pričakovanji, ki pogosto zaznamujejo delo starejših kolegov. In prav zato lahko preseneča s pristnostjo, ki gledalca destabilizira v najboljšem smislu besede, ga izmakne iz cone udobja in mu odpre nov pogled. Na film … ali pa na drobec življenjske resnice.

Najbolj me je presenetila izjemna raznolikost ne le žanrov, ampak tudi ustvarjalnih pristopov, ki pripeljejo do igrivih in inovativnih rešitev. Ustvarjalci izkazujejo ne le razumevanje zakonitosti filmske pripovedi, ampak tudi občutno mero samoiniciativnosti ter produkcijske iznajdljivosti. Številni projekti so tehnično kompleksni, kar priča o tem, da nova generacija ustvarjalcev vstopa v filmski prostor samozavestno. Kadar so njihove produkcijske okoliščine omejujoče, mladi izvedbene okove uporabijo kot navdih in izziv, kar neizogibno pripelje tudi do pohvalno nekonvencionalnih izidov.

Vsem ustvarjalcem, ki ste poslali svoje filme, iskrene čestitke; vaš, v film ujeti pogled, nam je odkril razgled na svežo filmsko pokrajino in veseli me, da lahko z vami gledamo v isto smer.

Kaya Tokuhisa, selektorica FilmFreša

BESEDA FX VIZIJAM

Neža Vengust

Izhodišče natečaja FX Vizije 2026, namenjenega mladim ustvarjalcem, je bila pesem Alje Pušič neko dekle je nekoč reklo: ne znam graditi, ampak enkrat sem sanjala, da bom arhitektka. Pesem odpira teme odraščanja, oblikovanja identitete in želje po avtonomnem določanju lastne prihodnosti. Motiva gradnje in arhitekture je mogoče razumeti kot metaforo urejanja osebnega sveta, hkrati pa tudi skozi univerzalno vprašanje, ki spremlja skoraj vsako odraščanje: »Kaj bom, ko bom velik/-a?«. Pesem nagovarja tako individualno izkušnjo, kot širši kolektivni trenutek mladostniške negotovosti in projekcij o prihodnosti.

Lirski subjekt skozi otroške spomine, družinske odnose in prizore vsakdana postopoma oblikuje lasten glas. Že zgodaj zaznava samoumevnost pravil in neenako razporeditev moči, zato prostor odmika in upora raje vzpostavlja v domišljiji, sanjavosti in notranjem umiku. Zaključna želja, da bi nekoč tudi sama »ustavila kroženje«, deluje kot jasna gesta prekinitve podedovanih vzorcev in iskanja lastne smeri.

Likovni prispevki so nastali kot odziv mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki pesem berejo skozi lastne izkušnje, senzibilnosti in vizualne jezike. Odpirajo teme odraščanja, spomina, družinskih razmerij, telesnosti, prihodnosti ter odnosa do prostora, v katerem posameznik oblikuje samega sebe. Razstava posledično ni enotna generacijska izjava. Odpira prostor za premislek o tem, kako mladi danes razumejo sebe, svoje okolje in možnosti, ki se pred njimi odpirajo.

Predstavljena dela zajemajo širok razpon likovnih tehnik in postopkov, pri čemer medij pomembno določa način artikulacije posamezne ideje. Fotografski prispevki posegajo v intimo telesa, domačega prostora in krajine; skozi dokumentarni ali inscenirani pogled odpirajo teme spomina, ranljivosti, pripadnosti in prehoda v odraslost. Risbe se razpenjajo med natančnostjo arhitekturne risbe, fantastičnimi prizori ter ekspresivnimi podobami notranjih stanj. Risba je na razstavi zastopana najbolj raznoliko – od spretnega oblikovanja podrobnosti do nagonskega ekspresionizma. Kolaži združujejo prevzete fragmente podob v nove kompozicije, kjer se stikajo notranji in zunanji prostori, resnične krajine ter domišljijski svetovi. Stripovski jezik vzpostavlja pripovedi o preobrazbah, strahovih in soočenjih, vizualna poezija pa besedo prevaja v podobo ter poudarja njeno ikonografsko in materialno razsežnost. Raznolikost pristopov kaže medij kot aktivno polje mišljenja, raziskovanja in oblikovanja pomena.

Razstava nenazadnje priča o izostreni občutljivosti do sveta, v katerem je nastala. Zrcali svet, ki obdaja mlade in kako ga ti znajo misliti onkraj ustaljenih predstav. V delih se prepletajo negotovosti sedanjosti, pogum, humor, domišljija, predvsem pa vztrajna potreba po drugačnih možnostih. Prav zato razstava ni zgolj pregled ustvarjalnih odzivov na predlagano pesem, je jasen odtis časa – trenutka, v katerem mladi skozi podobo iščejo jezik zase in za prihodnost, ki jo bodo soustvarjali.

Neža Vengust, selektorica FX Vizij