VIZIONARJI
Vizionar za najboljšo predstavo v celoti
AMO SNG Nova Gorica
AMO ESSERE
Foto: Matej Maček
Mlade ustvarjalke predstave Amo essere se izkažejo kot izjemno uigrana igralska ekipa, ki z drznimi uprizoritvenimi prijemi oblikuje celovito predstavo z jasno umetniško vizijo.
Kolektiv, ki ga sestavljajo izključno dekleta, deluje samozavestno in igrivo, pri čemer z natančno odrsko prisotnostjo vzpostavlja prostor za raziskovanje pomembne, tabuizirane in pogosto spregledane teme. V ospredje postavlja soočanje z lastnim telesom, spolom ter procesom odraščanja. Skozi množico duhovitih, subtilnih in čustvenih prizorov učinkovito in natančno preklaplja med odrskimi svetovi in s tem ustvarja večplastno odrsko izkušnjo, ki gledalca nenehno vabi k refleksiji.
Uprizoritev je vizualno prepričljiva in dramaturško premišljena, saj celostno obravnava žensko telo ne le v sodobnem kontekstu, temveč tudi skozi zgodovinske perspektive. Prav ta razpetost med časovnimi plastmi in osebnimi izkušnjami daje predstavi dodatno globino in aktualnost.
Predstava Amo essere tako izstopa kot celovita, zrela in družbeno relevantna uprizoritev.
Vizionar za najboljšo predstavo v celoti
ŠtudentTeater, Društvo Gledališče Glej
NAŠA ZEMLJA ALI VSI SO VENCI VEJLI
Naša zemlja ali vsi so venci vejli je pogumen in pomemben gledališki projekt. Ustvarjalna ekipa se loteva pomembne tematike družbene in kolektivne travme skozi prizmo družinske kronologije. Družina se na površju zdi povsem običajna, a tla pod njo razjedajo neizrečeni, zamolčani vzorci patriarhalnosti in tradicionalizma, ki se v pripoved vnašajo tako neposredno kot tudi skozi simbolne paralelizme. Na neki točki travme ne delujejo več neposredno, a ostajajo v nezavednih vzorcih, ki jih med seboj prenašajo štiri generacije žensk, in ki jih poganja motor še vedno prisotnega patriarha družine. Poleg tega ustvarjalci v to strukturo vpenjajo tudi pomembne teme drugačnosti, ženske emancipacije, odnosa do telesa, minljivosti in smrti.
Igralski ansambel izkazuje neverjetno zrelost in uigranost, medsebojna sodelovalnost pa tvori večtelesni organizem predstave, ki gledalke in gledalce na več ravneh izziva tako intelektualno kot tudi emocionalno. K vsemu skupaj svoje doda še pretanjena raba scenografije in kostumografije, s katero predstava izstopa tudi kot sodobna in sveža stvaritev.
Foto: Matej Maček
Vizionar za izpovedno moč uprizoritve
Gimnazija Bežigrad
DAJTE NAM MIR
Predstava Dajte nam mir skozi mozaik osebnih zgodb razgrinja svet mladostnikov, ki pred gledalcem vznikajo z izjemno iskrenostjo, avtentičnostjo in odrsko prezenco. Uprizoritev z navidezno preprostimi sredstvi doseže izredno emocionalno moč, pri čemer vsak prizor deluje natančno odmerjen in organsko prepleten z notranjim svetom nastopajočih.
Mladi performerji zrelo in prepričljivo prehajajo med različnimi razpoloženji ter ritmi predstave — od skoraj dokumentarne realističnosti do intimnih, notranjih pokrajin posameznika. Prav ta fluidnost ustvarja občutek živosti in resničnosti, ki gledalca ves čas drži v čustveni bližini dogajanja. Besedilo predstave premišljeno odpira vprašanja identitete, družbenih vlog in odraščanja, pri čemer intimne zgodbe mladih postanejo odsev širšega sveta, v katerega vstopajo.
Posebej je treba omeniti mentorici, ki sta z izjemnim občutkom za oder, dinamiko in kolektivno igro ustvarili prostor, v katerem lahko osebne izpovedi zares zadihajo. Pomemben del atmosfere soustvarjata tudi glasbenika, ki z izrazitim in prepričljivim nastopom predstavo še dodatno poglobita.
Dajte nam mir za seboj ne pušča le močnega čustvenega odziva, temveč tudi iskren prostor za razmislek o tem, kdo postajamo in kaj vse nosimo s seboj v odraslost.
Foto: Matej Maček
Vizionar za igro
LUCIJA CENTNER ŽIGER
Lucija Centner Žiger nam postreže s prepričljivo in večplastno igralsko interpretacijo. V svoji vlogi suvereno manevrira med absurdnim jezikom predstave in pristnim doživljanjem travme, pri čemer natančno prehaja med intenzivnimi emocionalnimi stanji lika.
Njeno igro odlikujejo telesnost, ki je vselej povezana z mislijo, izrazita kontrola obrazne mimike in prepričljiva govorna prezenca, ki skupaj ustvarjajo zaokrožen in poglobljen igralski izraz. Igralka učinkovito prikazuje notranje stanje lika ter prispeva k celovitosti odrskega dogajanja.
Gre za igralski dosežek, ki s svojo kompleksnostjo, senzibilnostjo in tehnično dovršenostjo pomembno zaznamuje uprizoritev.
Foto: Matej Maček
Vizionar za inovativno lutkovno uprizoritev
LS Zrna/Krožnik, Društvo Koruzno zrno in Srednja šola Slovenska Bistrica
BLIŠČ IN BREG
Predstavo Blišč in breg nagrajujemo za inovativno lutkovno uprizoritev zaradi izjemno domiselnega združevanja lutkovnega medija z elementi serialnosti popularne kulture, ki kanonizirano slovensko delo premesti v svež, sodoben in prepoznaven izraz. Predstava ne presega le ustaljene oblike mini lutkovnega gledališča, temveč jo izgrajuje tudi spretna in igrivo-duhovita dramaturgija klasičnega literarnega dela Ivana Cankarja ter tako odpira novo razmerje med lutko, pripovedjo in gledalcem. Prav v tem zlitju tradicije in eksperimenta ter v prepričljivi interpretativni moči žirija prepoznava presežek te gledališke uprizoritve.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za najboljši film
Rusaalka films
ČAKAM NA VLAK
režija: Armin Čulić
Film izstopa kot izjemno celovito in pretresljivo delo, ki nas opominja, da vojna agresija nikoli ni zares oddaljena – le na trenutke se zdi bolj ali manj blizu. Čeprav se včasih zdi, da nas prizori z zaslonov ne dosežejo, film subtilno razkriva, da vsaka vojna pušča globoke posledice, ki zaznamujejo posameznike in odmevajo skozi več generacij.
Z izjemno vizualno podobo in fenomenalnimi igralskimi interpretacijami film ne govori neposredno o vojni, temveč o ljudeh, ki njene posledice nosijo še dolgo po tem, ko sirene utihnejo. S senzibilnim in plastovitim pristopom odpira teme, povezane s travmo, o katerih se pogosto molči, ter ponuja univerzalno refleksijo o strahu, izgubi in kolektivnem spominu. V razmeroma kratkem času gledalca popolnoma čustveno pritegne in ga nežno, a učinkovito sooči z aktualnostjo svoje tematike.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za inovativen avtorski pristop
Hannah Koselj Marušić
za filma PODGANE Z ROŽASTIMI KLOBUKI (Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in JSKD) in RAZCEPLJENE KONICE KLOBUKI (Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Luksuz produkcija)
Hannah Koselj Marušič v filmih Razcepljene konice in Podgane z rožastimi klobuki s poetično senzibilnostjo in skozi raznolike perspektive obravnava obrobne teme bolezni, psihoz ter intimnih notranjih stanj posameznice. Te kompleksne in pogosto spregledane vsebine na pretanjen ter inovativen način prevaja v filmski jezik, pri čemer ustvarja izrazito atmosferične in čustveno resonančne filmske svetove. S premišljenim izborom tem, vizualnih postopkov in ritma gledalcu omogoča intenzivno izkušnjo občutkov in čustvenih stanj, ki jih njeni filmi ne prikazujejo zgolj narativno, temveč jih vzpostavljajo kot celostno senzorično in filmsko izkušnjo. Filmska govorica, ki se je poslužuje, je inovativna, premišljena in sodobna, njeno raziskovanje filmske forme pa drzno in pogumno.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za spoj poezije in filma
Magic light productions
MESTA KOJA VOLIMO
režija: Miloš Jevtović
Film Mesta koja volimo je iskren in dovršen spoj filma in poezije, ki nas s svojim avtentičnim izrazom subtilno sooča z bolečino, spominom in tihim procesom prebolevanja. Z zadržano emocionalnostjo in premišljenim ritmom ustvarja prostor, v katerem film postane poetično zatočišče spominov, občutkov in tihega procesa celjenja. Avtorja tako z izjemnim občutkom za jezik in emocijo natančno dozirata čustveni naboj od začetka do konca. Opazi se izrazita skrb za kadriranje, montažo in celostno vizualno podobo, ki ustvarjajo dovršeno in tenkočutno filmsko izkušnjo.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za najboljši dokumentarni pristop
Luksuz produkcija
HRVAŠKA ŽALOST
režija: Vanja Žunić
Film Hrvaška žalost skozi izjemno senzibilen dokumentarni pristop vzpostavi sociologijo prostora in časa zagrebške železniške postaje. Iz surove vsakdanjosti zraste poetičen filmski svet, poln subtilnih napetosti in tišin, gledalčevo zanimanje pa ohranja skozi navidezno nedogajanje. Avtorji z natančno observacijo prostora in izjemnim občutkom za ritem iz banalnosti vsakdana izluščijo izrazito filmsko atmosfero. Gledalec se ne znajde zgolj na postaji, temveč začuti njen utrip, življenje in melanholijo — kot bi se tam zares ustavil in se zazrl v detajle, ki jih sicer v naglici spregledamo.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za subverzijo žanra
3230 produkcija
KOBRA
režija: Žiga Kukovič
Film Kobra izhaja iz prepoznavnih žanrskih nastavkov maščevalnega trilerja ali akcijskega filma, vendar jih premišljeno preseže in subvertira. Namesto enodimenzionalnega spektakla film ponudi tenkočuten razmislek o meji med preživetjem, pravičnostjo in izgubo lastne humane drže. Prav v tem odmiku od pričakovanega žanrskega zadovoljstva se skriva njegova največja moč. S premišljeno atmosfero, izrazito osvetljavo, močno igralsko zasedbo ter natančno stopnjevano napetostjo Kobra ves čas ohranja gledalčevo pozornost, nepričakovan obrat pa film dodatno odpre in poglobi. Gre za delo, ki žanr uporablja kot izhodišče, nato pa ga preobrazi v prostor moralne negotovosti in čustvene kompleksnosti.
FOTO: Zajem zaslona
Filmfreš vizionar za najboljšo srednješolsko produkcijo
Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
PODBOJ
režija: Matija Leonardi
Ekipa filma Podboj navduši s prepričljivo jedrnatostjo in zaokroženostjo filmske govorice. Drzno se spopade z večno etično dilemo – kdaj kaznovati in kdaj oproščati. Jasno je mogoče čutiti izredno predanost in usklajenost celotne filmske ekipe. Posebej velja omeniti igralce, ki jih odlikuje doživet in zavidljiv občutek za filmsko igro.
FOTO: digitalna reprodukcija
FX Vizionar
MARIJA RADIĆ
za fotografijo OTROŠKA ŽELJA
Marija Radić v svoji fotografiji ustvari vznemirljiv scenografski prostor, v katerem se domačnost prevesi v nelagodje. Z dekonstrukcijo pograda in destabilizacijo njegove geometrije avtorica materializira krhkost otroškega zavetja. Elementi igrač in nagnjenih ploskev pod hladno odrsko svetlobo delujejo kot fragmenti izbrskanega spomina ali sanjske pokrajine. Delo se izogne neposredni ilustraciji literarne predloge in namesto tega ponudi avtonomno, psihološko napeto prispodobo o nestabilnosti bivanja.
FOTO: digitalna reprodukcija
FX Vizionar
Pia Pečar
za ilustracijo TELO: NEDOKONČANA KONSTRUKCIJA
Pia Pečar v svoji ilustraciji radikalno preplete somatsko anatomijo in arhitekturo spomina. Telo v njenem delu ne nastopa kot zgolj biološki ovoj, temveč kot gradbišče osebnih travm, modric in bivanjskih temeljev, kar se neposredno napaja iz poezije Alje Pušič. Z vpletanjem tipografije v samo tkivo risbe avtorica ustvari pretresljiv zemljevid odraščanja, kjer so kosti in hiše prepletene. Njen vizualni jezik je surov, konceptualno brezkompromisen in nosi močan vizionarski pečat.
FOTO: slika iz spleta
Literarni vizionar
ALJOŠA TOPLAK za kratko zgodbo z naslovom Malebranche
Prispevek, ki se sicer prijavlja kot proza, očitno temelji na dialogu med dvema mladima ženskama. Presenetljiva je »neobsedenost« s prvoosebnostjo – glas pripovedovalke poleg razčiščevanja osebnih prizorov na specifičen, popolnoma počlovečen način hkrati razčiščuje, prelamlja in odpira več stanj in dogajanj sveta. Vsak prizor, ki ga avtor besedilno odpre, učinkuje in je izpisan v vešči pisateljski maniri. Besedilo pa vase povabi tudi poezijo, ko bralca izdolbe s podobami, kot je
otrok
ki mu je iz rok padla sličica
z nogometnim igralcem
ko jo je pobral
jo je gledal
kakor da jo vidi
prvič.
Besedilo
