ZVEZDE GLEDALIŠČA
HOČEM ŽIVET V CENTRU
TRISTO DNI POEZIJE
NAJBOLJ PA MI JE ČUDNO TO, DA BI SE HOTEL PRAV S TABO POGOVARJAT O TEM, KAKO JE, KO TE NI VEČ
SANJAVA ZAGATA
PROSTOR ŠT. 461
TEKST TELESA
KURBENHAUS
Skupina Samonastali, Zavod Omrežje
avtorska predstava po motivih Razpada Ize Strehar in Vladimirja Matjaža Zupančiča:
HOČEM ŽIVET V CENTRU
Režija: Tia Rozman
Dramaturgija: Aja Markovič
Scenografija: Lucija Klauž
Kostumografija: Eva Jakopič
Koreografija: Anja Mejač (svetovalka za gib)
Luč: Matjaž Končina
Ton: Trina Bizjak
Glasbena oprema: Trina Bizjak, INSAN
prva asistentka režije: Zala Stele
druga asistentka režije: Lana Papež
Igrajo
Rok Petrovčič Vižintin, Patricija Sekelj, Matija Pevec, Urban Švigelj, Ajka Poljanšek Zorn, Iza Lesjak, Maks Mihajlović, Iza Lužar, Aljoša Nežmah, Špela Pehant, Tinkara Kolar
Predstava traja 180 min in ima 1 odmor.
(Del predstave se dogaja tudi zunaj, po zunanjem delu sledi odmor.)
O PREDSTAVI
Predstava se dotika problematik skupnega življenja skozi prizmo študentskega stanovanja. Preko protagonistov Zale in Vladimirja gledalca popelje v svet manipulacij in kontrole. To nista dve predstavi. To ni uprizoritev dveh dramskih tekstov. Predstava Hočem živet v centru je v prvi vrsti refleksija likov obeh dramskih predlog.
O SKUPINI
Skupina Samonastali se je vzpostavila oktobra 2024. Sestavljajo jo mladi, ki jih druži ljubezen do gledališča in ustvarjanja v njem. Predstava Hočem živet v centru je prvi projekt skupine. Projekt je bil zasnovan brez odra in profesionalnega mentorstva, v začetku pa tudi brez financiranja. Z razpisom smo kasneje pridobili sofinanciranje s strani Mestne občine Ljubljane, predstavo pa igramo pod okriljem Zavoda Omrežje v Galeriji ŠKUC.
Teater Negativ, KUD Pozitiv, DIC
Tin Pavlič in Nina Marta Komel: Tristo dni poezije
Režija: Nina Marta Komel in Tin Pavlič
Dramaturgija: Nina Marta Komel
Scenografija: Nina Marta Komel in Andrej Hribar
Kostumografija: Tin Pavlič
Oblikovanje in vodenje luči: Radovan Jaušovec Rado
Oblikovanje in vodenje tona: Rok Ljubič
Svetovanje za gib: Patrik Komljenović
Grafično oblikovanje: Patrik Komljenović
Fotografija: Tin Pavlič in Ronja Matijevec Jerman
Producenta: Miha Maver, Šemso Mujanovič
Produkcija: KUD Pozitiv, Dijaški dom Ivana Cankarja
Igrajo:
Nina Marta Komel, Tin Pavlič
Predstava traja 35 min
O PREDSTAVI
Tristo dni poezije je eksperimentalno odrsko delo na stičišču dramske uprizoritve in performansa. Razgrajuje gledališke elemente – tekst, telo, govor, vizualno in tehnično zasnovo prostora. Razkriva procese gradnje likov in prizorov ter subvertira idejo umetniškega dela kot zaključene celote. Fokus preusmerja s končne forme na samo formiranje in deformiranje. Pred publiko se umetniški proces preobraža v produkt. Vsebina eklektično prepleta odlomke dramskih, proznih in pesniških besedil ter improvizirane elemente, tematsko posnemajoč (de)konstruktivistično usmeritev.
O SKUPINI
Teater Pozitiv deluje v Dijaškem domu Ivana Cankarja od leta 1996 kot del širše skupine Pozitiv, ki povezuje mladinsko delo in neformalno izobraževanje. Uporablja sodobno multimedijsko, digitalno in scensko umetnost, vključno s plesom, gledališčem, videom in publicistiko. Osredotoča se na različne gledališke zvrsti, predvsem gib, fizični teater in sodobni ples. Od ustanovitve je ustvaril 40 avtorskih projektov, gostoval na domačih in tujih festivalih ter prejel več nagrad.
stARTboks 2.0, SLG Celje
po motivih Pomladnega prebujenja Franka Wedekinda Katja Gorečan, Eva Stražar, Lovro Zafred in skupina:
NAJBOLJ PA MI JE ČUDNO TO, DA BI SE HOTEL PRAV S TABO POGOVARJAT O TEM, KAKO JE, KO TE NI VEČ
/otroška tragedija/
Mentrostvo: Eva Stražar in Lovro Zafred
Režija: Eva Stražar, Lovro Zafred in skupina
Dramaturgija: Eva Stražar, Lovro Zafred in skupina
Scenografija: Lovro Zafred in skupina
Kostumografija: Lucija Harum
Luč: Amadej Canjuga
Ton: Lovro Zafred/Žiga Besal
Glasbena oprema: Skupina (izbor); Radiohead: Reckoner, No Surprises, Exit Music/for a Film, Life in a Glasshouse, Pyramid Song (posnetki), Creep (Matic Čater, klavir)
Igrajo
Mark ·Urban Skok
Matej · Matic Čater
Vesna · Leja Planko
Liza · Mija Šterk
Teja · Taja Nareks
Manca · Ana Kočnar
Gašper · Svit Gorjup
Jan · Miha Grasselli
Predstava traja 90 min in nima odmora.
Drugi sodelavci
Miha Golob, direktor gledališča, ki iskreno verjame v aktivacijo mladih in jo podpira · Ivana Matuzović, pomoč z rekviziti · Damjan M. Trbovc, uvodne gledališke delavnice · Aleksandra Štern, tehnična vodja · Mojca Redjko, zasnova platforme in koordinacija
O PREDSTAVI
Wedekindova otroška tragedija o odraščanju se prelije v tukajšnjost-zdajšnjost, zazira se v vprašljive pogoje za zdravo rast in oblikovanje osebnih vrednot, negotovo umeščanje v skupnost, dezorientirano svobodno ljubezensko življenje, bizarne medgeneracijske odnose in stiske, ki neumorno spodnašajo krhek smisel.
Avtorski projekt v dveh dejanjih se razraste iz rojstnodnevne zabave, dogodki prehitevajo misli, dejanja se opotekajo med osamljenostjo, odtujenostjo in strahom. Otroška brezskrbnost je bled spomin, pritiski odločno postavljenih, pogosto nerealnih pričakovanj odraslih visijo nad mladimi glavami kot giljotina, ki se bo vsak hip sprožila.
O SKUPINI
Platforma stARTboks v Slovenskem gledališču Celje je namenjena dijakom. Zajema raznovrstne oblike vključevanja mladih v gledališče: gledališki studio, oglede predstav in pomenke o njih, izbirno tudi pisanje o gledališču in zanj ter druge podporne dejavnosti. Zasnovana je kot celovita vadnica empatičnega doživljanja, občutljivosti, čudenja, radovednosti, ustvarjanja in doživljanja lepega, odpornosti proti konformizmu in brezbrižnosti, razkrivanja globlje resnice, uporabe metafore kot možnosti sporočanja, šiljenja zgodb in umetniške imaginacije ter aktivne participacije posameznika v (gledališki) skupnosti.
Gledališka šola PGMB, MKUD Prva gimnazija
Avtorska lutkovna predstava: Sanjava zagata
Mentorstvo: Dunja Zupanec
Režija, Dramaturgija, Scenografija, Kostumografija, Koreografija: skupina
Luč in ton: Jaša Jakob Jerenec, Aljaž Hojnik
Ton: Jaša Jakob Jerenec, Aljaž Hojnik
Zasnova in izdelava lutk: skupina
Nastopajo:
Katarina Gradišnik Voch; Maja Bešvir, Brina Sušnik, Jakob Vezjak, Lena Žnidarič, Uliana Babina, Lucija Centner Žiger
Predstava traja 40 minut in nima odmora.
OPIS PREDSTAVE
V predstavi spoznamo lutko Agato, ki poskuša najti prostor zase v ravnovesju med delom, sanjami, odgovornostjo, željami in strahovi. Neprestano poka po šivih (včasih tudi dobesedno), saj vse čuti in dojema s takšno intenzivnostjo, da ji, ko sive nianse zalijejo njene razpoke, močno pretrese njen črno-beli svet. Šele ko si upa prižgati plamen znotraj sebe, jo nehajo zaznamovati brazgotine tujih pobesnelih plamenov.
OPIS SKUPINE
Gledališka šola Prve gimnazije Maribor, skozi svojo dolgoletno tradicijo, mlade sistematično opismenjuje v različnih uprizoritvenih formatih. V štirih letih se slušatelji vsaj enkrat srečajo tudi z lutkami oz. z gledališčem objektov. V tokratni konstelaciji se z lutkovnim gledališčem srečujejo prvi letniki Gledališke šole, ki hkrati spoznavajo osnovne gledaliških prvin (dialog, situacija, dramaturgija itd.) skozi pristop vodenih gledaliških improvizacij. Poudarek delovanja je na spoznavanju različnih lutkovnih tehnologij, pristopov in metod. Skozi to pa vzpodbujanje avtorskih pristopov in vzpostavljanje skupini lastnega lutkovno umetniškega izraza in glasu.
Poljanski oder – nadaljevalna skupina, Gimnazija Poljane
Avtorska predstava: Prostor št. 461
Mentrostvo: Nina Ramšak, Voranc Boh, Filip Samobor
Režija, Dramaturgija, Scenografija, Kostumografija, Koreografija: skupina
Luč: Poljanski oder, Mija Kolarič
Ton: Poljanski oder, Svit Šturbej
Glasbena oprema: Svit Šturbej
Drugi sodelavci: Katarina Torkar Papež, Marko Belak
Igrajo:
Svit Šturbej
Zala Vozelj
Aja Korošec Subošić
Aleksij Cvetković
France Mandić
Gaja Mihačič
Zarja Šarbek Potisek
Zarja Krašovec
Špela Sodja
Jaša Gončin
Marina Mihajlovič
Predstava traja 80 min in nima odmorov.
O PREDSTAVI
Predstava Poljanskega odra Prostor št. 461. je avtorsko delo dijakov, ki je nastalo skozi njihovo raziskovanje strahu, osamljenosti in nasilja. Naslov je povzet po znani Kosovelovi pesmi, ki je bila navdih za motivno in idejno os projekta. Razmišljanje o bivanjskih položajih mladih, ki vstopajo v svet narobe zloženih stvari, se je v na videz nepovezanih slikah oblikovalo v hibridni izraz njegove tragikomične projekcije. Vezivo prikazanega sveta pa je izmišljeni mit, ki skozi absurdne sunke pretrese in zaboli.
O SKUPINI
Poljanski oder sestavlja skupina dijakov, željnih raziskovanja. Naj bo to raziskovanje gledališča, odnosov, čustev ali družbe. Poljanski oder je prostor, v katerem lahko odgovore in vprašanja poiščejo preko gledališkega izraza.
»Ustvarjanje PO je raziskovalno in kolektivno ter se osredotoča na artikulacijo lastnih potreb v kreativnem procesu in na opismenjevanje skozi uprizoritveno prakso ter zahteva nenehno samorefleksijo in natančno analizo dela v skupini.
Cilj delovanja Poljanskega odra je v umetniških posegih, predstavah, dogodkih in akcijah, ki središčijo odnos dijakov do okolice in sveta, temu odnosu omogočajo prostor izraza in se vsakič kažejo kot kolektivna gesta.« (Iz Zavez PO. Lj, 2022)
4. U, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer
Anja Novak: Tekst telesa
Mentrostvo: Sandi Jesenik, Karolina Erjavc, Ana Germ
Režija: Tian Fras pod mentrstvom Sandija Jesenika
Dramaturgija: Tian Fras
Scenografija: Tian Fras in skupina pod mentorstvom Kroline Erjavc
Kostumografija: Tian Fras in skupina pod mentorstvom Kroline Erjavc
Koreografija: Ana Germ
Luč, zvok: Kim Kolar
Fotografija: Kristina Bohar
Igrajo
Tian Fras: Telo, Ptičica, Ptički
Nina Katarina Kozar: Maternica, Ptičica, Mama, Ptički
Zoja Bibič: Freska, Ptičica, Deklica, Ptički
Lana Meško: Telo, Freska, Ptičica, Ptički
Iva Sečko: Deklica, Telo, Ptički
Rebeka Drev: Mama, Deklica, Ptički
Ajda Iza Ritlop: Ptičica, Mama, Ptički
Lučka Živa Ferčak: Deklica, Ptički, Ptičica
Tanja Gomilšek: Deklica, Babica, Ptički
Katja Sobočan: Ptički, Babica
Renee Barbara Čepe: Ptički, Deklica
Nataša Pivar: Freska, Telo, Ptički
Predstav traja 60 minut in nima odmorov
O PREDSTAVI
Tekst telesa je sodobno dramsko besedilo, ki s svojo inovativno strukturo in vsebino prinaša svežino v dramatiko. To je beseda, ki je meso na papirju, a zgolj skelet na odru. Jaz sem Telo, tukaj sem, pred vami, in počasi kolapsiram. Ne le da odpira pomembna družbena in intimna vprašanja, temveč to počne na način, ki prepleta pripoved, poetičnost in fizičnost. Njegova neposrednost in kompleksnost izzivata gledalca, obenem pa besedilo ostaja problemsko in politično angažirano, saj razkriva strukture moči, zatiranja in telesnih izkušenj skozi različne generacije žensk. Osrednji nosilec zgodbe ni posamezen lik, temveč telo samo, ne zgolj kot fizična forma, temveč kot pripovedovalec, nosilec zgodovine, prostor, kjer se vpisujejo travme in izkušnje. Ptica ne poje, ker ima odgovor, poje, ker ima pesem. Telo pripoveduje skozi svoje simptome, bolezni, rane in bolečine. Njegova zgodba je zgodba okolja, ki ga obdaja, odnosov, ki ga določajo, in družbe, ki ga oblikuje. Telo je hkrati platno in zapis, ki se bere skozi njegov propad: ostri členki, izklesana rebra, rdeče rane, uničena jetra. Telo je priča in dokaz, ki kriči, dokler ne pade, dokler se ne zruši. Tri generacije žensk so stkane v eno telo. Babica, ki se spopada z vprašanjem užitka in družbenimi pričakovanji o ženskosti, mati, zaznamovana s spolno zlorabo, in deklica, ki se s telesom bori skozi anoreksijo. Anoreksija je smrtno nevarna bolezen, tista s statistično najvišjo smrtnostjo med vsemi psihiatričnimi diagnozami. Toda bolezen ni zgolj individualni problem, temveč, kot pravi besedilo, "zdrav odziv telesa na bolno okolje". Telo postane politizirano, saj se osebno vedno prepleta s širšim družbenim kontekstom. Vzroki bolezni niso zgolj v posamezniku, temveč v nasilju sistema, v hierarhiji moči, v pritiskih, ki določajo, kaj telo sme in mora biti. Telo je tiho, dokler ne začne govoriti. In ko spregovori, govori glasno. Besedilo vztraja pri tem, da je treba govoriti, preden se telo sesuje, preden simptomi postanejo edini glas. To je hkrati tudi poziv k čuječnosti, k pozornemu branju tako sveta okoli nas kot lastnih teles. Kajti telo vse vidi in sliši, čeprav bi včasih raje ostalo nemi opazovalec.
O SKUPINI
Skupino sestavljajo dijaki 4. letnika programa umetniška gimnazija na GFML, ki so si izbrali gledališke delavnice.
ŠtudenTeater 10.0, Moment
Avtorska predstava: Kurbenhaus
Mentrostvo: Minca Lorenci, Luka Ostrež
Režija in scenarij: Vida Volk
Dramaturgija: Tian Fras
Koreografija: Luka Ostrež
Luč: Luka Jaušnik
Ton: Kim Kolar
Drugi sodelavci: Anamarija Nađ, producentka
Igrajo
Carmen: Vida Volk, Diva: Tian Fras, Tatjana: Rebeka Drev, Silvija: Lia Belšak
Predstava traja 80 min in nima odmorov.
O PREDSTAVI
Kurbenhaus. Ena predstava, štiri telesa, ki ne pomenijo nič več kot blago. Ko bordel zapre svoja vrata in se kačji plesi prenehajo, se prava zabava šele prične. Preoblačenje, čiščenje obraza, odvečno hihitanje in zvrnjen kozarček. Glamur slave zaslepi otroka, mati zapoje še zadnjo uspavanko. Položaj ženske ima dvojni pomen, položaj moškega samo enega. Koliko besed bo izrečenih preden se jezik tako zasuče, da razišče mejo med prisilo in željo? Koliko aplavzov je potrebnih, da se na preperelih temeljih zruši sanjski svet? Povejte, ali ob zgodnji zori vidite, kaj smo ponosno slavili v zadnjih sijajih mraka?
O SKUPINI
Skupina, ki nastopa v predstavi, vključuje štiri igralce; Tiana Frasa, Rebeko Drev, Lio Belšak in Vido Volk, ki so se v ekipo združili v okviru projekta ŠtudenTeater. Člani si ne delijo zgolj veselja do igre, temveč tudi zanimanje za celoten proces nastanka predstave, od pisanja lastnega besedila, do organizacije, režije, kostumografije in ostalih gradnikov polnopravne predstave. S pomočjo gledaliških umetnosti izražajo svoje mnenje, mišljenje, čutenje in njihov pogled na svet, ki jih kljub njihovim različnostim vselej združuje. Skupaj ustvarjajo dinamično predstavo, kjer vsak član prinaša svojo edinstveno energijo in vlogo na oder ter liku omogoči, da najde svoj prostor v zgodbi.
