ZVEZDE FX VIZIJ

Aneja Veber, Šentjur

Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Višja strokovna šola, mentorica Andreja Džakušič
Po zaključku štiriletnega srednješolskega programa fotografije v Celju sem se vpisala na Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, kjer trenutno obiskujem dvoletni program za fotografskega inženirja.
Fotografija mi prinaša veselje in mi omogoča, da ustvarjam prizore ter ideje, ki v resničnem svetu niso mogoče. Ob številnih slogih in žanrih, ki jih poznamo danes, se iskreno veselim raznolikih projektov, ki jih bom lahko uresničila v prihodnosti.

Most, digitalna fotografija

S fotografijo sem želela prikazati podobnosti med arhitekturo in človeškim telesom. Pri ustvarjanju sem uporabila tehniko dvojne ekspozicije ter podobi dodala ilustracijo zložljivega ravnila, ki ponazarja v pesmi omenjene »zložene kosti«; ob preveliki obremenitvi sta namreč obe verziji mostu dovzetni za poškodbe. V primeru arhitekture govorimo o fizični obremenitvi, ko pa je govora o osebi, je obremenitev psihična.

Anja Podjed, Šentjur

Po zaključku Srednje zdravstvene šole v Celju sem se zaposlila kot medicinska sestra. Moje delo temelji na skrbi za ljudi, odgovornosti in empatiji, kar me strokovno in osebnostno izpolnjuje. Pri svojem delu razvijam občutek za sočloveka, natančnost in potrpežljivost, vendar ob tem pogosto pogrešam prostor za svobodno izražanje.
V osnovni šoli sem sodelovala na poletni slikarski šoli pod vodstvom akademskega slikarja Rudolfa Španzla v dvorcu Novo Celje. Tam sem prvič poglobljeno razvijala svoj likovni izraz, začutila resnično svobodo in ljubezen do ustvarjanja. Prav ta predstavlja omenjeni manjkajoči del – prostor, kjer lahko raziskujem notranje doživljanje, občutke in vprašanja, ki jih v vsakdanjem delu ne morem izraziti. V prostem času rada ustvarjam z vsemi analognimi in digitalnimi tehnikami, kar umiri moj um in je del mojega osebnega razvoja. Skozi likovno ustvarjanje začutim večjo povezanost s seboj in občutek resničnega poslanstva. Dopolnjuje me v upanju, da bo pretežen del moje prihodnosti ustvarjanje in izražanje skozi umetnost.

Konstrukcija identitete, digitalni kolaž

Moj kolaž prikazuje notranji svet odraščanja skozi metaforo hiše kot prostora psihe. Prerez hiše razkriva delitev na zgornji del, ki predstavlja misli, želje in strahove, ter spodnjega, ki simbolizira red, ponavljanje in družbena pravila. Figura otroka v krčeviti drži nakazuje ranljivost, senca pod posteljo pa prisotnost neizrečenega. Oblaček v območju strehe deluje kot podstrešje, »glava« prostora, v kateri se oblikujejo miselne podobe, želje in ideje. Z arhitekturnimi elementi in gradbenimi motivi sem poudarila idejo nadzora, strukture in procesa gradnje identitete kot nečesa, kar je hkrati krhko in strukturirano.
Delo je narejeno v tehniki digitalnega kolaža. Sestavljeno je iz izrezanih fotografskih in ilustrativnih elementov, ki so digitalno obdelani in plasteni v enotno kompozicijo. Uporabila sem orodja za izrezovanje, prilagajanje velikosti, barvno usklajevanje ter dodajanje senc in tekstur.

Arne Zorman, Preddvor

Gimnazija Škofja Loka, mentor Matej Plestenjak
Sem dijak škofjeloške gimnazije. Zanimajo me raziskovanje zgodovine in družbe ter vojaška in viteška tematika, kar pogosto vpliva tudi na moje likovno ustvarjanje. Najraje ustvarjam s svinčnikom in tankim flomastrom, občasno tudi z akvarelom.
Pri svojem delu se osredotočam na podrobnosti, linije ter uporabo simbolov, s katerimi poskušam ustvarjati vsebinsko močnejše motive. Navdih črpam iz literature, zgodovine in lastnih idej.
Leta 2019 sem na natečaju »Triglav – moj navdih« dosegel 2. mesto v svoji starostni kategoriji. Leta 2025 sem na slikarskem Ex Tempore v okviru 13. likovnega natečaja OŠ Davorina Jenka in 9. Unescovega nacionalnega projekta osvojil deljeno 2. in 3. mesto.

Pot, ki ne pripelje, analogna ilustracija

Ilustracija izhaja iz več verzov pesmi, ki sem jih povezal v enotno vizualno zgodbo.
Strmoglavljanje letala, na krilu katerega stoji deklica, simbolizira verz »kot otrok sem veliko padala«. Letalo, zgrajeno iz kosti, so navdihnili verzi »po vsakem padcu sem videla svoje kosti zložene – deli konstrukcije, ki želim biti«. Letalo predstavlja telo kot konstrukcijo, hkrati pa tudi krhkost in razpadanje. Kosti simbolizirajo trpljenje in žrtvovanje, potrebna, da človek doseže svoj cilj. Z gorečim motorjem letala, ki ponazarja poškodbe kot del procesa gradnje in napredka, ponazarjam verz »menda zaradi modric na naših telesih stoji hiša«.
Glavni navdih za risbo predstavlja osma kitica, ki govori o obalni poti in mostu. Vijugasta cesta ob obali simbolizira dolgo, težavno pot, most pa jasno, hipno rešitev in s tem viden, a težko dosegljiv cilj.
Celotna risba prikazuje padanje in propadanje sanj. Deklica na strmoglavljajočem letalu, ki opazuje okostnjaka, se zaveda, da ji sanje – simbolizirane z mostom – kljub svoji bližini uhajajo.
Risba je narejena v črno-beli tehniki s tankim flomastrom. Poudarek je na liniji, kontrastu in teksturi. Kompozicija usmerja pogled z leve proti desni in od temnejšega ospredja k svetlejšemu ozadju, kar dosegam z uporabo perspektive in ustvarjanjem občutka globine.

Ema Cestnik, Trbovlje

Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Višja strokovna šola, mentorica Andreja Džakušič
V času obiskovanja Osnovne šole Ivana Cankarja v Trbovljah sem bila zgledna učenka, uspešna zlasti na področju jezikoslovja. V zadnjih razredih osnovne šole me je pričela zanimati umetnost; ta me je pritegnila predvsem zaradi svoje estetske vrednosti.
Šolanje sem nadaljevala na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli v Celju. Tam sem pridobila nova znanja in poglede, tudi več priznanj na jezikovnih tekmovanjih ter v okviru debatnega kluba. Zdaj sem študentka Višje šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje. Želim slediti svojim sanjam, v katerih se umetnost in moja osebnost prepletata.

Modrice niso modre, digitalna fotografija

Pesem me je nagovorila s prav posebnim občutkom – občutkom čiste otroške domišljije. Že med branjem sem spoznavala pisateljičine spomine na njena sladka otroška leta, ko nisi imel nobenih drugih dilem, le »Kdaj bomo pa prispeli?«, kadar smo se s starši peljali na že poznano destinacijo ali pa se podali popolnoma v neznano.
Z delom sem želela prikazati fragment svojega otroštva, ko sem skakljala, se podila in igrala s svojimi prijatelji. Ti so bili malce starejši in večinoma fantje, tako da sem jih komaj dohitevala in pri tem velikokrat padla na kolena. Še danes, ko opazim podplutbo na nogah, mi ni mar, kje ali kako sem jo dobila, spomnim se le na dvorišče, sosedovega psa in svobodo otroštva.

Ema Pfajfar, Železniki

Gimnazija Škofja Loka, mentor Matej Plestenjak
Po zaključku Osnovne šole Železniki sem se vpisala na Gimnazijo Škofja Loka, kjer trenutno obiskujem drugi letnik, smer klasična gimnazija. Učim se rusko, obiskujem gimnazijski mešani pevski zbor ter sočasno opravljam program mednarodnega priznanja za mlade MEPI. V prostem času rada hodim v naravo ter ustvarjam.

Nenavadno spoznanje, analogna ilustracija

S svojo risbo sem želela izraziti težavnost dojemanja situacij v življenju mladega človeka, ki ga prevzema želja po razumevanju. Padci, poškodbe in gradnja novih upov zavoljo podrejanja avtoritativni vzgoji, potreba po ustvarjanju domišljijskih podob kot posledica neprijetnih dogodkov in občutkov – torej želja po nadzoru, ki se porodi v odraščajoči osebi. Ta nemir je zaznaven v vihravosti ostrih linij, iluziji zloženih kosti, silhueti hiš v daljavi, temačnem ozadju in upodobitvah ostalih, v pesmi navedenih dejstev. Kljub diagonalni kompoziciji sem skušala doseči vtis stabilnosti. Pri ustvarjanju sem uporabila suhe barvice, saj z njimi najraje ustvarjam in upodabljam raznovrstne oblike.

Hamdo Keserović, Ljubljana

OŠ Jožeta Moškriča, mentorica Sabina Mattersdorfer
Prihajam iz Bosne. Pred dvema letoma sem se s starši preselil v Slovenijo. Ker nisem poznal jezika, mi je bilo na začetku zelo težko. Všeč mi je postalo likovno ustvarjanje, saj mi je omogočilo izražanje v podobah in ne z besedami, ki so mi delale težave. Zdaj že razumem slovensko in sem si našel prijatelje.

Hiša mojih sanj, analogna ilustracija

Navdih za moje likovno delo je bil naslov pesmi "neko dekle je nekoč reklo: ne znam graditi, ampak enkrat sem sanjala, da bom arhitektka".  Čeprav tudi sam ne znam graditi, sem narisal hišo, kakršno bi si nekoč želel zgraditi zase in svojo družino. Hiša je preprosta, a trdna, stabilna in prostorna.

Iva Bednar, Slovenska Bistrica

Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Višja strokovna šola, mentorica Andreja Džakušič
Sem študentka fotografije, ki skozi objektiv lovi drobne zgodbe vsakdana. Moj svet je sestavljen iz ljudi in njihovih čustev ter trenutkov, ki se v hitrem tempu življenja pogosto izgubijo. Sem empatična in radovedna oseba, pozorna na detajle, rada poslušam tišino in iščem iskrenost, skrito v vsakem pogledu, gibu ali nasmehu.
Fotografija je zame pogovor, zgodba brez besed. Največ ustvarjam digitalno, četudi analogne tehnike podobam dodajo posebno teksturo, ki jih poveže s časom in spominom. Vsak kader je premišljen: svetloba, tema, kompozicija. Vse to gradi realnost, ki jo želim prikazati. Ne iščem le lepote, temveč trenutek, ki gledalcu omogoča, da ga doživi na svoj način; da čuti, razmišlja, se prepozna ali preseneti.
Moje fotografije so iskrene, čutne in odprte; pripovedujejo zgodbe, ki jih vsak gledalec doživi po svoje, a vedno s toplino in spoštovanjem do življenja okoli nas.

Hiša iz modric, digitalna fotografija

Pesem Alje Pušič me je nagovorila s svojo subtilno introspekcijo: kako vsak padec, vsaka modrica in vsak opazovani trenutek oblikujejo naš notranji svet.
Fotografija prikazuje prostor, ki deluje kot konstrukcija v nastajanju. Zid, surov in nedokončan, spominja na telo iz pesmi – na »dele konstrukcije, ki želim biti«, ki še niso poravnani, varni. Kot da v njem ostajajo sledi padcev, modric – iz katerih »stoji hiša«.
Okno je novo. Dodano. Kot poskus, da bi se nekaj odprlo, izboljšalo, premaknilo. A ostaja zastrto. Zavesa ne zapira prostora, temveč zadržuje pogled – kot pravila, ki določajo, koliko sveta je dovoljeno videti. V zavesti so hkrati zaščita in nadzor, odločitev in okoliščine. Kot da se ne razstira, kadar to želimo, temveč le tedaj, ko je to dovoljeno.
Zato svetloba ni osvoboditev, temveč slutnja. V prostoru ostajajo sledovi otroštva – kolo, guma, možnost gibanja. A nič se ne premakne. Kot v pesmi, kjer se učiš, kako visoko držati žlico, kako sedeti, kako molčati. Gibanje obstaja, a odmerjeno. Dovoljeno le do določene mere.
Prostor je tih. Ne prazen, temveč napet. Odmerjen z molkom, ki »treska ob stene«. V njem telo zaznava svoje meje, prostor postane nekaj, kar te ne zgolj obdaja, ampak tudi določa.
In vendar nekaj ostaja.
Možnost, da se zavesa nekoč odpre.
Ne, ker bi bilo lahko, ampak ker je bilo zgrajeno iz vsega, kar je bilo treba zdržati.
V tem prostoru ni mogoče odnehati.

Jakob Štampe, Celje

I. gimnazija v Celju, mentorica Hana Grubelnik
Sem dijak prvega letnika, ob šoli obiskujem še veliko obšolskih dejavnosti. Zanima me glasba, šah in druženje s prijatelji. Veliko berem in raziskujem na področjih, ki so povezana s šolskimi predmeti, kot sta na primer zgodovina in umetnost. Za ta likovni natečaj me je navdušila profesorica za likovno umetnost.

VI. Kitica, digitalni kolaž

Moje delo je sestavljanka razmišljanj o VI. kitici: "iz kock sem znala postaviti vse hiše, ki sem jih obiskala. potem sem zaprla oči in jih obiskala še enkrat."
Razmišljal in predstavljal sem si polžjo hišico, ki je dom in hkrati sestavljanka neštetih labirintov, ki jih lahko v neskončnosti po polžje zavijemo in odvijemo, kadar si hočemo v spomin priklicati kar smo videli.

Lara Lorenčič, Murska Sobota

SPTŠ Murska Sobota, mentorica Eva Svatina
Trenutno se šolam na Srednji poklicni in tehniški šoli Murska Sobota, smer tehnik oblikovanja, kjer obiskujem 3. letnik. V prostem času se ukvarjam z izdelavo umetnih nohtov, saj si želim po končanem šolanju svojo poklicno pot nadaljevati na področju manikire ter postati manikerka.

Obkoljena, analogna ilustracija

Likovno delo je nastalo po 5. delu pesmi Alje Pušič: »Postelji sva imela postavljeni eno ob drugo, kar pomeni, da je lahko bila pošast pod njima zelo velika.« Iz te misli izhaja osrednja ideja risbe – otroški strah pred neznanim, ki se v domišljiji hitro poveča in preraste v grozljivo, skoraj neobvladljivo podobo. Dve postelji, postavljeni druga ob drugo, ustvarjata večji temni prostor, v katerem si otrok predstavlja veliko pošast. V delu sem želela prikazati, kako močna je lahko otroška domišljija in kako se lahko navaden prostor spalnice spremeni v prizorišče strahu, napetosti in tesnobe. Risba je nastajala približno šest ur s črnimi flomastri in barvico.

Lea Pernek, Maribor

Magistrirala sem na Pedagoški fakulteti Maribor, smer likovna pedagogika. V času študija sem razvila zanimanje za različna področja vizualne umetnosti, pri čemer me še posebej pritegneta ilustracija in stenska poslikava, saj omogočata neposredno komunikacijo z gledalcem in poseg v javni prostor.
Pri mojem delu me zanima odnos med podobo, prostorom in pripovedjo, kar raziskujem tako v risbi, kot v večjih likovnih intervencijah. Leta 2020 sem kot dijakinja sodelovala pri izvedbi prvega eko grafita v Mariboru, kjer sem skozi avtorski izraz ustvarila družbeno angažirano stensko poslikavo z okoljsko tematiko. S projektom sem pridobila izkušnjo dela v javnem prostoru ter pričela razmišljati o vlogi umetnosti v skupnosti.
Svoje delo želim v prihodnje razvijati predvsem v smeri ilustracije in prostorskih umetniških praks.

Doma se prostor odmerja z intervali molka, ki treska ob stene, digitalna ilustracija

Ilustracija je likovna kondenzacija pesmi, v kateri telo postane hkrati konstrukcija in posledica omejujočega prostora. Osrednji motiv podobe je figura, ujeta v skrčen, skoraj nemogoč položaj za vrati. S tem sem želela simbolizirati omejenost, nadzor in občutek utesnjenosti, ki prežema pesem.
Telo figure je deformirano in razčlenjeno, podobno kot v besedilu, v katerem se pojavlja kot konstrukcija – kot nekaj, kar je mogoče zgraditi, a tudi razgraditi, iznakaziti. Oči sem obarvala rdeče – kot vizualno potenco natrgane duše.
Vodilna ideja likovne zasnove je bil prikaz kontrasta med željo po gradnji (arhitekturi, strukturi, redu) in dejansko izkušnjo omejevanja ter razpada. Minimalistična črno-bela risba poudarja praznino prostora, medtem ko linija ostaja surova in neposredna. Delo sem ustvarila v programu Adobe Illustrator, kjer sem z vektorsko risbo dosegla natančnost linij, hkrati pa ohranila občutek krhkosti in telesne napetosti.

Marija Radić, Rakek

KUD Pozitiv, Dijaški dom Ivana Cankarja, mentor Božič Boštjan
Sem dijakinja drugega letnika Srednje medijske in grafične šole v Ljubljani. Redno se udeležujem delavnic Videosvet v organizaciji Kulturno-umetniškega društva Pozitiv v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Na delavnicah pridobivam veliko znanja s področja medijske produkcije.
V prostem času se rada ukvarjam z ustvarjanjem različnih medijskih vsebin, kot sta video in fotografija, ter s pisanjem, nastopanjem in redno telesno aktivnostjo.

Otroška želja, digitalna fotografija

Fotografija je nastala po navdihu verza, ki govori o želji po več prostora za igrače. To sem poskusila izraziti skozi oblikovanje prostora, pri čemer sem uporabila razstavljeni ležišči. Z ene postelje sem odstranila vzmetnico, da je kompozicija bolj odprta, razmetana in asimetrična.
Po posteljah sem razporedila igrače, ki zapolnjujejo prostor in ustvarjajo občutek, da je tega kljub vsemu premalo.
Z uporabo reflektorjev in luči ter ustvarjanjem senc sem poudarila določene dele prostora ter ustvarila izrazitejše vzdušje.

Mia Topovšek, Rakičan

SPTŠ Murska Sobota, mentorica Eva Svatina
Obiskujem tretji letnik Srednje poklicne in tehnične šole Murska Sobota, program tehnik oblikovanja. Na umetniškem področju me posebej zanimajo risanje, strip, manga, cosplay, izdelava gel nohtov, 3D oblikovanje gel nohtov in kvačkanje. Svoje zanimanje za umetnost razvijam tudi skozi potovanja ter obiske kulturnih dogodkov in razstav.

Pošast pod posteljo, strip, mešana analogna tehnika

Likovno delo z naslovom Pošast pod posteljo je narejeno v obliki stripa na listu formata A3. Vsebina se naslanja na peti del pesmi Alje Pušič, v katerem avtorica opisuje svojo in bratovo posteljo, postavljeni drugo ob drugo. Izhodišče za nastanek dela je otroški strah pred temnimi in neznanimi prostori, zlasti pred prostorom pod posteljo, kjer si otrok zlahka predstavlja raznolika strašljiva bitja.
Strip je zasnovan z gledišča deklice, ki se približuje vratom sobe. Ta se ob njenem prihodu postopoma odpirajo in škripajo, kar stopnjuje občutek napetosti. Deklica v sobi zagleda postelji, ki v njej vzbudita nelagodje in strah. Ko se opogumi ter pogleda pod eno, sprva ne opazi ničesar, nato pa se pred njo pojavijo živo rdeče oči. Iz teme se prične plaziti velika pošast, upodobljena v svetlo modrih in vijoličnih odtenkih.
Osrednje sporočilo dela je prikaz moči otroške domišljije. Deklica naposled ugotovi, da pošast ni resnična, temveč plod njenega strahu in negotovosti. Delo prikazuje, kako lahko otroški strah pred neznanim, a povsem vsakdanjim predmetom, prostoru pripiše strašljive, na videz resnične podobe.
Strip je bil najprej skiciran s svinčnikom, nato pa dokončan s flomastri ter barvicami.

Mia Zaletel, Ljubljana – Šentvid

Sem študentka grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V lastnih projektih na področju ilustracije razvijam vizualni jezik, ki temelji na plastenju motivov in simbolike. V mojih delih se pomen razkriva postopoma, zato zahtevajo počasno opazovanje in večplastno branje. Dejavna sem na področju vizualnih komunikacij, udeležujem se različnih natečajev in usposabljanj ter sodelujem pri več projektih.
Svoja dela sem predstavila na več razstavah in prejela sem več nagrad, med drugim na Festivalu sodobnih umetnosti Transgeneracije leta 2023 ter likovnem natečaju Slikovita arhitektura ob Plečnikovem letu leta 2022. Ilustrirala sem slikanico Gozd spomina, ki jo je leta 2022 izdala ljubljanska Pedagoška fakulteta. Leta 2015 sem ustanovila lastno blagovno znamko By Mia Bags.

Spomin hiše, analogna ilustracija

Ilustracija izhaja iz dojemanja celotne pesmi kot prostora, v katerem se prepletajo otroški strahovi, telesni spomin in vztrajno vračanje k lastni »gradnji«. Ta prostor ne nastaja le skozi dobesedno arhitekturo, ampak skozi telo ter izkušnje, ki se vanj vtisnejo že v otroštvu.
V ospredje sem postavila napetost med krhkostjo odraščanja in vprašanjem meja, pogosto vzpostavljene skozi tišino, pravila in neizrečeno. Gradnja se tako ne kaže kot stabilen proces, ampak kot nenehno sestavljanje fragmentov, ki niso vedno pod lastnim nadzorom, temveč pogosto vsiljeni od zunaj.
Vizualni jezik posledično združuje elemente arhitekturnega načrtovanja in intimnih, skoraj nezavednih podob iz otroštva, s čimer odpira vprašanje, kaj sploh pomeni zgraditi lasten prostor in kako v njem obstajati.
Tehnika je kombinacija akvarela, kolaža, barvic in raznih pisal na papirju.

Pia Pečar, Zgornje Gorje

Gimnazija Jesenice, mentorica Sonja Janša Gazič
Za umetnost sem se začela zanimati v času epidemije koronavirusa in dlje trajajoče karantene leta 2020, ko sem imela zase na voljo veliko več časa kot poprej. Likovne veščine razvijam samostojno in skozi vaje, trenutno se posvečam risanju v perspektivi. Sodelovala sem na več natečajih, na katerih prejela bronasta in srebrna priznanja.
Telo: nedokončana konstrukcija, analogna ilustracija
Delo interpretira motive pesmi kot nekaj, kar človeka zaznamuje, kar je v človeško telo vgrajeno. Združuje dvodimenzionalne in trodimenzionalne elemente kot poudarek, kaj nam je dano ob rojstvu ter kaj s svojimi izkušnjami, stališči in mnenju oblikujemo sami.

Sara Zorec, Radeče

KUD Pozitiv, Dijaški dom Ivana Cankarja, mentor Boštjan Božič
Sem dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer obiskujem smer fotografski tehnik.
Tekom osnovne šole sem obiskovala različne dejavnosti in krožke, tudi mažoretke. Skupaj z njimi sem trenirala okoli sedem let in veliko tekmovala, s skupino smo dosegle več odličij tako na državnem kot evropskem nivoju. Pretekla tri leta sem se ukvarjala tudi z atletiko in se udeležila več tekmovanj.
Zelo rada berem. Že od malega pišem pesmi, preizkušam se tudi v pisanju zgodb, pri čemer sem odprta za eksperimentiranje. Nedolgo nazaj sem se na državnem natečaju za najboljšo konstruktivistično pesem uvrstila med deset najboljših. Že od začetka osnovne šole se vsako leto udeležim tudi tekmovanja za Cankarjevo priznanje, na katerem sem že prejela srebrno in zlato priznanje.

P(ostajanje), digitalna fotografija

Aljino pesem sem prebrala večkrat in se odločila, da bom v svoj objektiv poskusila ujeti pomen oz. temo celotne pesmi. Ta se me je dotaknila in mi bila zelo všeč. Moja prva asociacija ob branju so bili gradbeni žerjavi, zato sem sklenila narediti fotografijo z njimi. Moja fotografija simbolizira gradnjo, a ne le fizično in zunanjo, tudi psihično in notranjo.
Posebnih tehničnih priprav nisem potrebovala, fotografijo sem sklenila narediti v digitalni tehniki.

Živa Hozjan, Logatec

Zaključila sem Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer modno oblikovanje, ter pridobila naziv tehnice oblikovanja. Študij nadaljujem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Svoje lastne kose oblačil sem predstavila na modni reviji v Centru Rog, fotografska dela pa na semestrski razstavi akademije.
Poleg lastnega ustvarjanja dejavno sodelujem pri različnih projektih v modni in glasbeni industriji. Med drugim sem na LJFW (Ljubljana Fashion Week) sodelovala pri stiliranju modnih revij ter kot asistentka zaodrja, nastopila sem v videospotih skupine Joker Out ter sodelovala pri ustvarjanju več naslovnic ter snemanjih rap izvajalca Minnite. Delujem tudi kot osebna stilistka. Leta 2025 sem ustanovila in vodila dijaško podjetje, ki je zasedlo drugo mesto na 12. nacionalnem tekmovanju iniciative Moje podjetje.
Moje ustvarjanje temelji na izrazitem občutku za estetiko in minimalizem. Moj vizualni izraz je premišljen, čist in natančen, kar odraža moj perfekcionističen pristop k delu.

Horizont, analogna fotografija

Fotografija je nastala na obali Gradeža v Italiji. V prvem planu vidimo majhnega dečka, polnega življenja in brezskrbnosti, ki pokončno hodi po peščeni plaži, medtem ko mu skozi prste pronica pesek. V ozadju stojita dve osebi, najverjetneje starš in otrok. Na fotografiji zaznamo otroški, še povsem neobremenjen duh, ki pa vseeno zaznava spremembe in dogajanje okoli sebe. Obala, po kateri se otrok sprehaja, odseva kraj, ki ga v pesmi omeni avtorica. Fotografija je bila posneta na analogni fotoaparat Pentax Zoom 105-R 1991 z uporabo črno-belega filma. Samostojno sem jo razvila v temnici in jo nato optično prebrala na bralniku za analogne fotografije. S tem sem ohranila neponovljivo teksturo in globino ter za analogne posnetke značilen nostalgičen čar.