6. REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI SREDNJEŠOLSKIH IN ODRASLIH PEVSKIH ZASEDB "Od Celja do Koroške"
Olimje
cerkev Marijinega vnebovzetja
nedelja, 9.11. 2014 ob 18.00
Program
KD MEŠANI KOMORNI PEVSKI ZBOR CELJE
zborovodkinja Monika Lojen
PESMI OD LJUBEZNI IN KAFETA
Letošnjo pevsko sezono smo se pevci MeKPZ Celje skupaj z zborovodkinjo odločili posvetiti znanemu slovenskemu skladatelju in svobodnemu umetniku Aldu Kumarju, ki spada med najpogosteje izvajane slovenske skladatelje. Njegova glasbena govorica je najpogosteje v duhu istrske glasbe.
Izbrali smo sklop njegovih skladb iz cikla Pesmi od ljubezni in kafeta,v katerih čudovito prepleta istrsko ljudsko pesem s svojo umetniško izrazno glasbeno govorico. Pesmi govorijo o življenju in navadah naših prednikov iz slovenskega dela Istre ter seveda o ljubeznih, ki so jih gojili, in kavi, ki so jo pili.
Aldo Kumar (1954):
PESMI OD LJUBEZNI IN KAFETA
(venček ljudskih iz Slovenske Istre)
Storu si je lepi vrt
Jeno leto je pasalo
Za mikinega otročiča
Ku en šaltin
Dva lepa pušljiča
Moja mati ćüha kafe
Ku je muj uače
Zigo zigo zago
Kantaj Nineta
DRAVOGRAJSKI SEKSTET, DRAVOGRAD
vodja skupine Tadeja Vulc
povezovalka sporeda Tadeja Vulc
NAJ ME KOKLJA BRCNE, PA SEM RES PRAVI PETELIN!
(prizvok besed in zvočno slikanje)
Večkrat nam že ena beseda pove, kako naj gledamo na določeno stvar. To, da sem petelin, pomeni najbrž slabo, saj pomeni, da sem hvalisav, glasen. Morda pa hkrati vendarle pomeni, da imam lep glas?
To, da je ena ženska kokoš, verjetno izmed vseh lastnosti najbolj nakazuje zmedenost. Težko bi rekli, da je katera kletvica lepa, lahko pa rečemo, da je katera vsaj blaga, kot je recimo avtohtona slovenska kletvica Naj me koklja brcne.
Skladatelji ob komponiranju prizvoke besed zavestno ali podzavestno občutijo, vzamejo in ter vkomponirajo različno. Kokodakanje navadno jemljemo kot brezpredmetno govorjenje. Začetno kokodakanje pri skladbi Naj me kokolja brcne je zvočna slika današnjega kurnika, ki se najbrž ne razlikuje od tistega v času, ko je živel Jakob Petelin Gallus, ki v svoji skladbi s popolnoma drugačnim slikanjem pokaže kokodakanje kokoši, ki se »petelini« pred tem in po tem, ko je znesla jajce. Kernjak v skladbi Katrca zgolj z mrmrajočo spremljavo slika fenomenalni izbruh čustev (prelepo petje petelina, ki želi očarati kokoš), ki jih solist izkazuje do Katrce, v skladbi Nastop Tadeje Vulc pa je ogromno zvočnih slik, ki nakazujejo, da lahko še tako krasni pevci (petelini) ostanejo brez glasu. Nekako se ves čas pojavlja podtema petelin – kokoš, ali lahko kar rečemo moški – ženska, ki je bila in bo vedno aktualna. Ampak, saj se tudi kokoš petelini, kadar znese jajce. In tudi moški znajo brezsmiselno kokodakati. S prijavo na Sozvočenje smo želeli nastopiti še kje drugje, saj je na domačem gnojišču še petelin junak.
Jacobus Handl Gallus (1550–1591):
CUAM GALLINA SUUM PARIT OVUM
(HM 1/7)
Pavle Kernjak (1899–1979):
KATRCA
(po koroških ljudskih motivih)
Tadeja Vulc (1978):
NAJ ME KOKLJA BRCNE
(Tadeja Vulc)
Tadeja Vulc (1978):
NASTOP
(Tadeja Vulc)
MEŠANI PEVSKI ZBOR STRUNE,
KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE
zborovodja Samo Jezovšek
NEKOČ IN DANES
Slovenski skladatelji zborovske glasbe so vedno radi posegali po ljudskem blagu. Zanimalo nas je, ali to velja tudi za še živeče predstavnike. Izbrali smo štiri skladatelje, ki jih ločuje pet desetletij, in njihova dela.
V majhni vasi Skomarje nad Zrečami je pred dvema stoletjema živel in ustvarjal ljudski pesnik in igralec Jurij Vodovnik. Njegove pesmi in napeve najdemo v zelo različnih variantah povsod, kjer živijo Slovenci, in marsikje sploh ne vedo, da gre za njegove pesmi, ampak jih imajo za ljudsko blago. Jakob Jež, starosta med živečimi slovenskimi skladatelji, je po njegovih pesmih napisal Idile Jurija Vodovnika, med katerimi je tudi naša prva Eno pesem peti. Iz opusa Ježevega sodobnika Lojzeta Lebiča, ki letos praznuje svojo 80-letnico, smo izbrali koroško ljudsko Luba vigred se rodi. Štiri desetletja mlajši skladatelj Ambrož Čopi nas je pritegnil s priredbo ljudske iz Gornje Bistrice, edina izbrana ženska predstavnica, najmlajša med njimi, Mojca Prus, pa nas je navdušila z razgibano obdelavo prekmurske ljudske o široki Tisi.
Skladbe, ki jih glede na njihov nastanek in starost skladateljev sicer ločujejo desetletja, se po našem občutenju zlivajo v zaokrožen program.
Jakob Jež (1928):
ENO PESEM PETI
(Jurij Vodovnik)
Lojze Lebič (1934):
LUBA VIGRED SE RODI
(koroška ljudska)
Ambrož Čopi (1973):
SAN SE ŠETAO
(ljudska iz Gornje Bistrice)
Mojca Prus (1982):
ŠÜRKA JE TISA
(ljudska iz Gornjih Petrovec)
DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR AGLAJA
KD RADLJE OB DRAVI
zborovodkinja Kerstin Vuga
klavir Žiga Horvat, tolkala Tilen Štraser
PLES V PESMI
Danski pregovor pravi, da je ples otrok glasbe, igre in ljubezni. Da je res tako, želimo z izbranim repertoarjem pokazati tudi članice Dekliškega pevskega zbora Aglaja. Ples je tista umetnost, ki se izraža skozi glasbo. Ta je tista, ki v človekovi duši ustvarja zadovoljstvo. Pesem in ples skupaj nehote izražata navdušenje srca. Prav navdušenje pa je tisto, ki ga izražajo številni ljudski plesi, ki so nastali prav po vzorih ljudskih pesmi. Na razvoj nekega plesa vedno vplivajo zvočne prvine: glasba, pesem. Izbrani repertoar poskuša prikazati povezanost plesa s pesmijo, iz katere se ples razvije. Prav tako pa tudi, kako se je ples iz pesmi razvijal v stoletjih na različnih koncih sveta. Predstavljamo se z renesančnim dvornim plesom Chi la gagliarda, donna, vo imparare v priredbi Giovannija Domenica de Nole, ki kaže na to, da se je ples iz pesmi razvijal tudi v bogatem renesančnem obdobju. Pesem je pogosto rodila plesne korake tudi na različnih slovenskih tleh. V nastop smo uvrstile tudi rezijansko Čarni kus v priredbi Pavla Merkuja in belokranjsko Igraj kolce v priredbi Jakoba Ježa. Z zadnjo pesmijo vas bomo popeljale v sambo brazilske ritme s Sambalelê v priredbi Eduarda Lakschevitza. Izvedba bo potekala v nepogrešljivi družbi instrumentov, in sicer tolkal in klavirja. Pesem in ples sta neločljiva, stari rek pravi, da sta tista, ki olajšata srčno napetost in odženeta temačno razpoloženje. Bomo videli, ali je res tako.
Giovanni Domenico da Nola (1510–1592):
CHI LA GAGLIARDA, DONNA, VO IMPARARE
(Giovanni Domenico da Nola)
Pavle Merkù (1927–2014):
ČARNI KUS
(rezijanska ljudska)
Jakob Jež (1928):
IGRAJ KOLCE
(belokranjska ljudska)
Eduardo Lakschevitz (?):
SAMBALELÊ
(brazilski ljudski)
KD MEŠANI PEVSKI ZBOR GORENJE VELENJE
zborovodkinja Špela Kasesnik
povezovalec sporeda Klemen Hrastnik
SKLADBE SODOBNIH SLOVENSKIH SKLADATELJIC
Ženska – čutno, duhovno, kreativno bitje, ki se zna znajti v številnih vlogah. Zna biti pokončna in ponižna, neuklonljiva in poteptana, ustvarjalka in navdih drugim. Z vsem svojim bitjem je postavljena za pero, kot umetnica, in preden kot muza neštetim umetnikom. Učili so nas, da uspešne ženske v zgodovini niso dosegle občudovanja in bile deležne pozornosti ustvarjalnega sveta; če so želele uspeti, so se morale skriti za vzdevek moškega imena. Na srečo v sodobnosti spol ne narekuje uspeha. V duhu ustvarjalnosti so tri skladateljice znale ujeti navdih, uporabiti pero in besede skovati v melodijo. Tadeja Vulc, Mateja Petelin in Mojca Prus so skladateljice sodobnosti, ki so dodale ustvarjalno noto našemu izboru pesmi. Ta je prežet z večnim hrepenenjem, sanjarjenjem, z nemirom v duši, zlasti pa z duhovno ljubeznijo v Cantate Domino in z zemeljsko ljubeznijo do ljubega v Mamca, pošljite me po vodo in Šürka je Tisa.
Tadeja Vulc (1978):
CANTATE DOMINO
(Ps. 98, Ps. 69)
Mateja Peterlin (1987):
MAMCA POŠLJITE ME PO VODO
(istrska ljudska po zapisu iz Sv. Petra)
Mojca Prus (1982):
ŠÜRKA JE TISA
(prekmurska ljudska iz Gornjih Petrovec)
MEŠANI PEVSKI ZBOR BISTRICA OB SOTLI
zborovodkinja Špela Drašler
povezovalca sporeda Sara Stadler in Borut Domitrovič
SKOČI V KOLO
Tekmovanje v današnjem času zavzema prostor skoraj na vseh področjih našega življenja, ki zahteva že skoraj perfekcionizem. Starejši se zato radi spominjajo dogodkov, pri katerih so se spoznavali ob delu in se družili. To druženje pa je bilo oplemeniteno z igro, plesom in glasbo.
Lahko zaplešeš sam in občudovali te bodo… Ah, daj ... Skoči v kolo ... Zavrti kolo ... Igraj kolo! Naj se ne ustavi. Spet naj poveže ljudi, da se spomnimo tistih, ki so se v kolu vrteli, in da se vrtimo za tiste, ki se nam bodo še pridružili. In naj ne bo nemo ... Zapojmo!
Skladatelji so po tej literaturi radi posegali. Predstavili vam bomo Kolo Vasilija Mirka (posegel je po hrvaškem kolu, kar izraža takratni skupni narod), kompozicijo Simonitija, ki je svoje Kolo napisal v 20. stoletju, najprej pa boste lahko slišali priredbi, ki ju je pisal še živeči skladatelj Jakob Jež na motive iz Bele krajine (Igraj kolce in Jabolko rudeče) in pri katerih smo lahko ponosni,da je kolo še vedno tako močno prisotno in pomembno tudi za nas. In še to. Kolo je lahko veliko… Vendar nikoli tako zelo veliko, da se ne bi mogel še kdo pridružiti! Zatorej ... Skoči v kolo!
Jakob Jež (1928):
IGRAJ KOLCE
(belokranjska ljudska)
Jakob Jež (1928):
JABOLKO RUDEČE
(belokranjska ljudska)
Vasilij Mirk (1884–1962):
KOLO
(hrvaška ljudska)
Rado Simoniti (1914–1981):
KOLO
(slovenska ljudska)
MOŠKI PEVSKI ZBOR VRES PREVALJE
zborovodkinja Helena Buhvald Gorenšek
VOJNA IN MIR
Tokrat je rdeča nit sporeda Moškega pevskega zbora Vres vsebinska – za svoj program smo izbrali vojno tematiko.
O vsaki vojni je toliko napisanega, a prav toliko je ob vsem dogajanju tudi pesmi, ki na eni strani opevajo junaštvo borcev, na drugi pa spodbujajo ljudi k narodni zavesti in boju za svojo domovino. Še več je pesmi, ki opevajo izgubo, ki je končni izid v prav vsaki vojni, in nas opominjajo, da smo »povprečni« ljudje na vseh straneh vseh vojn nazadnje le poraženci. »V vojni ni zmagovalca, vsi izgubijo, pa naj se katerakoli stran proglaša za zmagovalca.« (Neville Arthur Chamberlain)
V programu smo želeli poudariti vsebinsko raznovrstnost pesmi, napisanih na temo zgodovinskega dogajanja v naših krajih – od turških vpadov, do svetovnih vojn, boja za našo državo in meje … Ob aktualnem dogajanju v svetu pa želimo spomniti na pomen ohranjanja naše domovine, jezika, kulture, še bolj pa na pomen ohranjanja miru od najmanjših celic naše družbe naprej. Niso zaman včasih govorili: »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o, Gospod!«
Matija Tomc (1899–1986):
OD KNEZA MARKA
(koroška ljudska)
Pavle Merkù (1927–2014):
TAM ZA TURŠKIM GRIČEM
(ljudska iz Trinka)
Pavle Merkù (1927–2014):
PETELINČEK JE ZAPIEU
(ljudska iz Trinka)
Alojz Srebotnjak (1931–2010):
NAGELJ
(Jože Tovornik)
Jani Golob (1948):
NAPREJ
(Rudolf Maister)
Alojz Srebotnjak (1931–2010):
BORI
(Srečko Kosovel)
KD ZVON CERKVENI MEŠANI
PEVSKI ZBOR PODČETRTEK
zborovodkinja Mihaela Pihler
orgle Tone Potočnik
SATTNER – S KORA
Spomladi je minilo 80 let od smrti našega priznanega skladatelja Hugolina Sattnerja, Novomeščana, ki je glasbeni talent vse življenje tvorno prepletal z duhovniškim poklicem, ob čemer so nastala nekatera temeljna dela slovenske skladateljske zgodovine. Sattner je bil predvsem mojster sakralne glasbe. Najprej je bil organist in zborovodja številnih zasedb, ti dve vlogi pa sta nato napajali skladatelja v njem, da se je kot izrazit melodik iz zanesenjaka z vztrajnostjo in neprestanim izpopolnjevanjem prelevil v mojstra velikega formata. Sleherni kor, na katerega je s svojim muzikaličnim zanosom stopil Sattner, je bil oplemeniten z novimi melodijami. Te so skladno z osnovnimi vrednotami reda svetega Frančiška, ki mu je pripadal, ljudi nagovarjale z ljudskostjo, neposrednostjo, preprostostjo, a vendarle s pretanjeno kompozicijo. Umeščene pa so morale biti tudi v ustrezno okolje. Njegova dela, kot sta denimo tudi pesmi Marija, če gledam tvoj mili obraz in Pesem žalno poje, ki bosta sestavni del programa Sattner – s kora, so tako najbolj pristno zvenela v cerkvi, na koru. Cerkveni mešani pevski zbor Zvon iz Podčetrtka Sattnerju v celoti posveča svoj program, in to na način, kot se zanj spodobi: njegova sakralna dela bodo oživela v okrilju cerkve, s kora.
Hugolin Sattner (1851–1934):
O MARIJA, DIVNI CVET
(p. Krizostom Sekovanič)
Hugolin Sattner (1851–1934):
SVETA NOČ
(slov. prevod Jakob Aljaž)
Hugolin Sattner (1851–1934):
PESEM ŽALNO POJE
(s. Elizabeta Kremžar)
Hugolin Sattner (1851–1934):
HOSTIJA TI NAJSVETEJŠA
(s. Elizabeta Kremžar)
Hugolin Sattner (1851–1934):
MARIJA, ČE GLEDAM TVOJ MILI OBRAZ
(s. Elizabeta Kremžar)
Dodatne informacije
|
