ZBOROVSKA GLASBA / REGIJSKI TEMATSKI KONCERTI 2014

SKLEPNI KONCERT SOZVOČENJ –
V POČASTITEV SVETOVNEGA DNEVA ZBOROVSKEGA PETJA

Slovenska filharmonija
Dvorana Marjana Kozine
13. december ob 18.00

 

VOKALNA SKUPINA
ANAMANKA, RIBNICA

vodja skupine Simon Korošec
tolkala Matija Bartol, Laura Juvančič, Eva Levstek, Matic Jakšič

koreografija Anja Panjič

 

 

 

BREZ BESED
Zvok nas neprestano obkroža. Velikokrat teh zvokov zavestno ne zaznamo, ker smo tako osredotočeni na stvari, ki nas okupirajo. Prisluhnejo pa mu naši možgani in s tem omogočajo naše odzive nanj, najsi bo to kot občutek ugodja, skrivnosti, znak za preplah... in za to ne potrebujejo besed.
V zborovski literaturi smo navajeni na skladbe, ki nam spregovorijo z besedami in glasbo, zato se nam zdi zelo čudno, kadar dobimo v roke partituro brez smiselnih besed. Človeški glas je namreč edini instrument, ki je sposoben vsebino podajati z glasbo in besedili, vsi drugi instrumenti pa so omejeni le na zvokovno podajanje vsebine, a kljub temu je sporočilnost instrumentalnih del neizmerna in univerzalna, pa čeprav brez besed.
In kako nam govori človeški glas brez besed?
Izbrani program poskuša zaobjeti duha časa, v katerem živimo. V skladbi Hegyi éjszakák (1. del) se prepuščamo skladateljevemu orisu razpoloženja v naravi, presunjenosti nad veličino stvarstva. Überlebensgross z življenjsko energijo in ritmom ter melodijo iz različnih obdobij 20. stoletja na določenih mestih pričara občutek prvinskosti glasbene energije, ki preveva človeštvo. Spevnost skladbe Voice Dance nas nehote zaziblje v gibanje, zadnja skladba Vox Tronica pa kot ogledalo sedanjosti odseva zvoke in gibe, ki nam jih vsak dan posredujejo elektronski mediji.
Univerzalnost človeškega glasu in telesa skladateljem omogoča, da v skladbah kot dodatno sporočilno idejo uporabljajo zvokovno imitacijo. In tudi zato so nam skladbe brez besed sposobne povedati več, kot lahko napišemo na list papirja. Le prisluhniti jim moramo. Brez besed.

Zoltán Kodály (1882–1967):
MOUNTAIN NIGHTS:
Stephen Hatfield (1956):
ÜBERLEBENSGROSS
(Stephen Hatfield)
Greg Jasperse (1968):
VOICE DANCE
(Greg Jasperse)
Tobin Stokes (1966):
VOX TRONICA
(Tobin Stokes)

VOKALNA SKUPINA
A CAPPELLA KUD RAČE

vodja skupine Tone Žuraj

 

 

 

ZVOČNE SAPICE NAŠEGA ČASA
Umetniška iskanja so tisti vabljivi nemir in hkrati največja svoboda, česar so deležni iskalci novega ali neustaljenega skozi umetniške vetrove in viharje časa. Velike in majhne amplitude vzponov in padcev poganjajo iskalce nezadržno naprej v novo, neznano, željno prepiha, odisejsko. Zvočne sapice našega časa Vokalne skupine A cappella so mikrokozmos in odsev večnega pihljanja v to novo, neznano.
Nana Forte (1981):
JADRO
(M. J. Lermontov)
Tone Žuraj (1942):
VENI, MUSICA!
(Tone Žuraj)
Ambrož Čopi (1973):
HARMONIKA VETRA
(Boris A. Novak)

 

MEŠANI PEVSKI ZBOR VIVA BREŽICE

Zborovodkinja Simona Rožman Strnad
klavir Ana Rus, kontrabas Jurij Avsenak, tolkala Uroš Srpčič

 

 

 

PREPROSTE LJUBEZNI
Mešani pevski zbor Viva se je pred kratkim predstavil z glasbeno-scenskim koncertom, ki smo ga naslovili Preproste ljubezni, v središče pa postavili 22 skladb različnih žanrov in z različnih koncev sveta, skupna pa jim je izpoved ljubezni. Poleg zvočne slike so bili obiskovalci deležni tudi plesnih miniatur, ki so smiselno dopolnjevale podobo in vezno besedilo koncerta.
Spored za Sozvočenja tako tvorijo 4 skladbe, izbrane iz celovite ljubezenske pripovedi. Navzven je raznovrsten in kontrasten, z zgodbami ljubezni pa močno prepletajoč. Kontrasten je v karakterjih skladb, v njihovih ritmih in žanrih (od šansona do sambe), skupno pa prepojen s strastnimi ljubezenskimi in življenjskimi pripovedmi. Izbrane skladbe so priredbe posavskih skladateljev in tako novitete v slovenskem pevskem prostoru.
Preproste ljubezni tako prinašajo zgodbo štirih, ki vsak po svoje okuša, preizkuša in spoznava ljubezen. Na eni strani strastna in brezpogojna, na drugi nagajiva in šaljiva, a hkrati tudi povezana z bolečino in izgubo. Skupno sporočilo vseh pa je, da nam ljubezen daje moč, da smo tu in zdaj.

Marquerite Monnot (1903–1961)/José A. Oliveira (1951):
L'HYMNE A L'AMOUR
(Edith Piaf)
Marijan Vodopivec (1920–1977)/Špela Avsenak (1976):
LJUBEZEN NAJ GRE VEDNO V CVET
(Frane Milčinski – Ježek), noviteta
Aleš Strajnar (1847)/Matjaž Predanič (1987):
DAN NESKONČNIH SANJ, noviteta
(Dušan Velkaverh)
Sergio Mendes (1941), Carlinhos Brown (1962)/Tine Bec (1993):
REAL IN RIO, noviteta
(Siedah Garrett)

 

KOMORNI ZBOR
MUSICA VIVA, TOLMIN

zborovodkinja Erika Bizjak
trobila David Miljančič, Domen Gantar, Matic Kovač, Matija Mlakar, boben Matej Zgaga, continuo Nika Kovačič

 

 

 

SREDI ŽIVLJENJA V SMRTI
Funeral Music of Queen Mary, ki jo je ob smrti kraljice napisal Henry Purcell, je prefinjena baročna umetnina, v kateri so združeni vsi elementi sakralne glasbe. Barok, ki sicer rad prisega na pretiravanje zvočnih učinkov, se tokrat podredi žalostnemu trenutku toliko, da postane skladba nekakšna lirična popotnica v večno življenje, zvok celotne kompozicije pa je globoko v sebi zastrt in ponižen, zagledan v spoznanje, da smo »sredi življenja v smrti«, da je minljivost najbolj žlahten in pozornosti vreden del bivanja, da angel smrti potrka na naša vrata kot strašna in osvobajajoča skrivnost – šele s smrtjo se začne večnost.
Purcell je skladbo napisal z občutkom. Lahko bi rekli, da jo je napisal tudi z občutkom za lastno smrt, saj je čez nekaj mesecev tudi sam zapustil ta svet. Sodobniki so začutili univerzalnost skladbe, ki je nato zazvenela tudi na njegovem pogrebu. Smrt je pač prehod, med bitji ne dela razlik, »kosi« po za nas skrivnostnem in neznanem ključu; nikoli ne odbira, ker smo vsi že izbrani.
V skladbi je njena moč izražena z veščino velikega mojstra: zborovski part je uravnotežen, zelo zmeren, brez kontrastnih napetosti, čeprav ekspresiven in harmonsko bogat, instrumental pa gradi na ponižni veličastnosti, točno tako, kot si lahko le želimo – žalostno popotnico povzdigne na himnične temelje, čeprav nikoli ne preide v območje pompoznega in »kraljevskega«. Skladba presega trenutek (smrt kraljice) in nam ponudi blagodejni občutek, da smo sredi teme v svetlobi upanja in da šele s smrtjo zares lahko začutimo življenje.

Henry Purcell (1659–1695):
FUNERAL MUSIC OF QUEEN MARY:

  • March

  • Man that is born of a woman

  • Canzona

  • In the midst of life

  • Canzona

  • Thou knowest Lord

  • March

(molitve po liturgiji anglikanske cerkve)

 

DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR AGLAJA
KD RADLJE OB DRAVI

zborovodkinja Kerstin Vuga
klavir Živa Horvat, tolkala Tilen Štraser

 

 

 

PLES V PESMI
Danski pregovor pravi, da je ples otrok glasbe, igre in ljubezni. Da je res tako, želimo z izbranim repertoarjem pokazati tudi članice Dekliškega pevskega zbora Aglaja. Ples je tista umetnost, ki se izraža skozi glasbo. Ta je tista, ki v človekovi duši ustvarja zadovoljstvo. Pesem in ples skupaj nehote izražata navdušenje srca. Prav navdušenje pa je tisto, ki ga izražajo številni ljudski plesi, ki so nastali prav po vzorih ljudskih pesmi. Na razvoj nekega plesa vedno vplivajo zvočne prvine: glasba, pesem. Izbrani repertoar poskuša prikazati povezanost plesa s pesmijo, iz katere se ples razvije. Prav tako pa tudi, kako se je ples iz pesmi razvijal v stoletjih na različnih koncih sveta. Predstavljamo se z renesančnim dvornim plesom Chi la gagliarda, donna, vo imparare v priredbi Giovannija Domenica de Nole, ki kaže na to, da se je ples iz pesmi razvijal tudi v bogatem renesančnem obdobju. Pesem je pogosto rodila plesne korake tudi na različnih slovenskih tleh. V nastop smo uvrstile tudi rezijansko Čarni kus v priredbi Pavla Merkuja in belokranjsko Igraj kolce v priredbi Jakoba Ježa. Z zadnjo pesmijo vas bomo popeljale v sambo brazilske ritme s Sambalelê v priredbi Eduarda Lakschevitza. Izvedba bo potekala v nepogrešljivi družbi instrumentov, in sicer tolkal in klavirja. Pesem in ples sta neločljiva, stari rek pravi, da sta tista, ki olajšata srčno napetost in odženeta temačno razpoloženje. Bomo videli, ali je res tako.

Giovanni Domenico da Nola (1510–1592):
CHI LA GAGLIARDA, DONNA, VO IMPARARE
(Giovanni Domenico da Nola)
Pavle Merkù (1927–2014):
ČARNI KUS
(rezijanska ljudska)
Jakob Jež (1928):
IGRAJ KOLCE
(belokranjska ljudska)
Eduardo Lakschevitz (?):
SAMBALELÊ
(brazilski ljudski)

 

AKADEMSKI PEVSKI ZBOR
FRANCE PREŠEREN KRANJ

dirigent Fernando Mejias
čelo Klara Pahor, continuo Tilen Bajec

 

 

 

POJEM GOSPODU
Petje, namenjeno Bogu, je od davnega časa izraženo po vsem krščanskem svetu in v vseh jezikih. Skladatelji so in bodo posegali po citatih iz Knjige psalmov iz Svetega pisma, nekateri pa veličino Stvarnika opevajo tudi z lastnimi besedili.
Izbrali smo štiri zelo različne skladbe, ki pa so si izpovedno zelo enotne – renesančna Cantate Domino in baročna Singet dem Herrn ein Neues Lied, črnska duhovna I'm gonna sing 'til the spirit moves in my heart in sedanjostna Cantate Domino, ki zajema angleško, baskovsko in latinsko besedilo, izražajo preprosto misel – pojmo Gospodu.
Pel bom, dokler se Duh ne dotakne mojega srca.

Hans Leo Hassler (1564–1612):
CANTATE DOMINO
(Psalm 96: vv. 1-3)
Johann Pachelbel (1653–1706):
SINGET DEM HERRN EIN NEUES LIED
(Psalm 96: vv.1-3)
Josu Elberdin (1976):
CANTATE DOMINO
(Psalm 95)
Moses Hogan (1957–2003):
I’M GONNA SING ‘TIL THE SPIRIT MOVES IN MY HEART
(Moses Hogan)

 

NA KONCERTU NAVZOČI NAGRAJENCI LETOŠNJIH SOZVOČENJ

 

(od leve: Ana Černe Gregorič, zb. MePZ Slamnik Ihan, Tine Bec, v. s. Jurij Dalmatin, Boštanj, Ingrid Tavčar, ZB. MePZ Cominum, Komen, Miha Rus, predstavnik MePZ Adoramus Logatec, Peter Pogačar, zb. ŽePZ Moj spev, Groblje, Uroš Jurgec, predstavnik MePZ Bistrica ob Sotli, Mateja Jakša Jurkovič, zb. VS Lan, Metlika, Barbara Kovačič, zb. DPZ Pueri cantores,Tolmin, Peter Čuješ, predstavnik MoPZ Vres, prevalje, Patricija Pečar Kumar, zb. Cerkvenega PZ sv. Pavla, Vrhnika, Simon Korošec, zb. VS Anamanka, Ribnica, Simona Rožman Strnad, zb. MePZ Viva Brežice in direktor JSKD mag. Igor Teršar)

 

Fotografije:
Janez Eržen
janez.erzen@jskd.si

 

Dodatne informacije

 

 

 

Mihela JAGODIC

samostojna strokovna svetovalka za vokalno glasbo
T: (01) 2410 525
F: (01) 2410 536
E: mihela.jagodic@jskd.si