ODLIČJA IN PRIZNANJA SKLADA /2021

PRIZNANJA IN ODLIČJA SKLADA 2021

 

NAGRAJENCI 2021

 

Dragica Čadež Lapajne
zlata plaketa za življenjsko delo na področju kiparstva in keramike

Dragica Čadež Lapajne

Dragica Čadež Lapajne, rojena leta 1940 v Ljubljani, se je po končani Prvi gimnaziji v Mariboru vpisala na študij kiparstva na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomirala in leta 1965 opravila specialko iz kiparstva. Leta 1982 je postala docentka za kiparstvo in od leta 1989 poučevala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1998 kot redna profesorica. Od leta 1963 se predstavlja na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter kiparskih simpozijih doma in v tujini – na tem mestu omenimo le zadnji pregledni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana ter v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki v letih 2020 in 2021. Za svoje delo je prejela številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado (1965) in nagrado Prešernovega sklada (1986), Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva (2003) in naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani (2004). Leta 2020 je prejela nagrado Ivane Kobilce za življenjsko delo.

Poleg izjemne avtorske ustvarjalnosti na področju kiparstva je slovenski kulturni prostor zaznamovala z neprecenljivim pedagoškim prispevkom. Pod njenim strokovnim vodstvom so se izoblikovale številne generacije likovnih pedagogov, kiparjev in oblikovalcev keramike. Poleg študentov na Pedagoških fakultetah v Ljubljani in Mariboru ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je na likovnih tečajih, delavnicah in umetniških šolah poučevala in motivirala tudi mladino in ljubiteljske ustvarjalce.

Med drugim že dve desetletji vodi delavnice kiparjenja v lesu pa tudi tečaje modeliranja v glini in drugih materialih, ki jih organizira JSKD. Poleg neposrednega dela s slušatelji različnih starosti in likovnega predznanja je napisala več priročnikov za kiparjenje. Tudi ljubiteljsko kiparstvo je pod njenim vodstvom raslo in kakovostno napredovalo v smislu tehnološke in oblikovne doslednosti pa tudi izvedbene kvalitete, spoznavanja in spoštovanja temeljnih likovnih pravil. Ustvarjalce opogumlja pri razvijanju sodobnejših pristopov po tehnološki, materialni, oblikovni in konceptualni plati.

Obenem je Dragica Čadež Lapajne med bolj zaslužnimi posamezniki za priznanje in napredek umetniškega oblikovanja keramike v slovenskem prostoru. Med letoma 2003 in 2010 je bila predsednica Društva keramikov in lončarjev. Leta 2004 je društvo organiziralo prvo pregledno razstavo z naslovom Keramika v Magistratu, ki odtlej vsako leto prikaže aktualno ustvarjalnost ter prispeva k dvigu kakovosti in promocije področja. Idejno in organizacijsko je zasnovala tudi razstavo Keramika v Sloveniji 1964–2004 ter Mednarodni trienale keramike UNICUM, ki je doživel že štiri izvedbe. Je članica International Academy of Ceramics. Rezultati angažiranega delovanja na tem področju so se pokazali tudi z ustanovitvijo sekcije za keramiko na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, prav tako so na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani odprli oddelek za unikatno oblikovanje, keramiko in steklo, kjer je nekaj let poučevala. Umetniška keramika je tako iz pobud in prizadevanj posameznikov iz pretežno ljubiteljskih ustvarjalnih krogov prešla v polje akademskega in profesionalnega umetniškega delovanja, kar je izjemen doprinos k razvoju področja.

Za izjemne ustvarjalne dosežke na področju kiparstva, za predano pedagoško, kulturno-vzgojno in mentorsko delo ter za neprecenljiv prispevek na področju razvoja in uveljavitve keramike kot umetniškega izraznega sredstva Dragica Čadež Lapajne prejme zlato plaketo JSKD za življenjsko delo.

MARINA CERNETIG
srebrna plaketa Javnega sklada za kulturne dejavnosti za vsestransko kulturno delavko, zaslužno za razvoj, ohranjanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v Nediških dolinah

MARINA CERNETIG

Marina Cernetig je rojena leta 1960 v Srednjem v Benečiji. Tako kot drugim Beneškim Slovencem vse do njene generacije tudi njej ni bila dana možnost spoznavanja slovenskega knjižnega jezika v javni šoli. Svoj angažma za ohranjanje slovenskih narečij, slovenskega jezika in kulture v Nediških dolinah je tako pokazala že zelo zgodaj in ga vseskozi prepleta na osebnem in profesionalnem področju.

Po maturi je postala tajnica takrat ustanovljenega Zavoda za slovensko izobraževanje in se hitro izkazala kot ustvarjalna in domiselna spodbujevalka njegovega delovanja. Ob delu je sodelovala tudi s študijskim centrom Nediža pri organizaciji vrste kulturnih pobud, kot so Benečanski kulturni dnevi, razni posveti, publikacije, odločilna pa je bila tudi njena vloga pri nastanku Beneške folklorne skupine Živanit in Beneškega gledališča. Pomemben je bil njen doprinos pri ustanovitvi zasebne dvojezične šole v Špetru, predhodnice današnje Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom Pavel Petričič. Z deželnim projektom Mi smo tu je poskrbela za povezavo vseh malih realnosti od Nadiške doline preko Karnajske in Terske doline ter Rezije vse do Kanalske doline ter za spodbujanje kulturnega turizma na celotnem območju slovenske skupnosti v Videmski pokrajini. Organizacijsko vodi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru in multimedijski muzej SMO – Slovensko multimedialno okno, kjer poleg rednega dela skrbi za realizacijo pomembnih evropskih projektov, na primer Jezik-Lingua in Zborzbirk, v okviru katerih so nastali krajinski in pripovedni muzej SMO in vrsta lokalnih muzejskih zbirk na terenu.

Je idejna vodja in koordinatorka pomembnega projekta Benečija gor in dol, ki prispeva k promociji in boljšemu poznavanju manj znanih, a izredno zanimivih krajev v Benečiji. Sodeluje pri pripravi in izvedbi slovenskih radijskih oddaj, kot je Okno v Benečijo, s katerimi odkrivajo skrite kotičke Benečije in njihove pripovedke. Lani, v prvem valu epidemije, je preko svetovnega spleta predstavila v domačem narečju in italijanščini kar 14 pravljic in legend iz teh krajev. Gledališko področje je bilo tisto, ki jo je najbolj intimno zanimalo in ki se mu je z navdušenjem vseskozi posvečala. Za Beneško gledališče je igrala, priredila vrsto besedil, pomagala pri režiji in skrbela za vse, kar je bilo za predstave potrebno: bila je akviziter, kostumograf, scenograf, šepetalka. V sodelovanju z Marjanom Bevkom ji je uspelo dvigniti njegovo kvaliteto do stopnje, ki že meji na profesionalnost. Z Bevkom je več let zapored organizirala tudi čezmejne gledališke delavnice, namenjene mladim iz Benečije, Posočja, Koroške in Porabja.

Ob vsem tem je Marina Cernetig tudi tankočutna pesnica, ki ustvarja predvsem v domačem slovenskem narečju in uspešno združuje sodobno bivanjsko problematiko s tradicijo. Poleg objav v revijah in zbornikih je njena poezija  objavljena v antologiji ''Besiede tele zemlje'' in Trinkovem koledarju, sodelovala je v oddaji Literarni nokturno. Izdala je pesniški zbirki Pa nič ni še umarlo (2007) in Pozdrav iz Nediških dolin (2020), za svoje delo je bila večkrat nagrajena na raznih natečajih.

Marina Cernetig je eden nosilnih stebrov kulturnega življenja Slovencev v Benečiji, skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in je promotorka slovenskega jezika in kulturnega delovanja slovenske manjšine v Italiji. Je tudi pomembna vez Beneških Slovencev s Slovenijo in obratno. Za njeno ustvarjalno in požrtvovalno vsestransko organizacijsko delo v različnih izobraževalnih in kulturnih organizacijah ji Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podeljuje srebrno plaketo.

RADOVAN ČOK
srebrna plaketa za ustvarjanje in pedagoško delo na področju sedme umetnosti

RADOVAN ČOK

Radovan Čok se je po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani, ki je vključeval tudi predmet Fotografija, začel že leta 1971 praktično ukvarjati s fotografijo, najprej amatersko, nato profesionalno kot fotoreporter.

Po odsluženem vojaškem roku 1976 je začel delovati kot pedagog pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD), s katerim sodeluje še danes. Kot pedagog in predavatelj je deloval tudi drugod: med letoma 1986 in 1994 je predaval na AGRFT, kasneje na Inštitutu in akademiji za multimedije, na Umetniški gimnaziji Nova Gorica do leta 2008, po tem letu pa je predaval še na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Leta 2014 je izdal priročnik Kako ujeti gibljive podobe, v letu 2021 pa priročnik Digitalna kinematografija. Od 2012 sodeluje pod okriljem Slovenskega filmskega arhiva pri restavriranju slovenske filmske dediščine.

V času študija na akademiji, kjer je pridobil znanje iz kemije in pedagoškega poučevanja, je v Slovenski kinoteki spoznaval razvoj filma in njegov ustroj. Ukvarjal se je tudi z umetniško fotografijo in razstavljal, poleg samostojnih razstav v različnih galerijah (med njimi je bila najodmevnejša v galeriji Meduza v Kopru leta 1979) je razstavljal tudi na skupinskih razstavah (mdr. na Likovni akademiji Abitanti 99, Koper 1990, Kabinet slovenske fotografije Kranj).  V letih od 1974 do 1979 je bil član ter skupaj z Marjanom Tomšičem in Konijem Steinbacherjem nosilni steber Ateljeja animiranega filma Kino kluba Koper (AAF), s katerim so posneli več eksperimentalnih filmov, se z njimi udeleževali mednarodnih in državnih festivalov ter prejeli več nagrad.

Leta 1980 je postal član Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, je eden izmed ustanovnih članov Združenja slovenskih filmskih snemalcev, v letih od 2008 do 2012 mu je tudi predsedoval. Kot direktor fotografije se je podpisal pod dvajset celovečernih igranih filmov, šestintrideset dokumentarnih filmov, dvainsedemdeset kratkih igranih filmov, poleg teh pa je soustvaril več kot šestdeset naročenih predstavitvenih in industrijskih filmov ter glasbenih spotov. Sodeloval je z odličnimi slovenskimi režiserji, kot so Franci Slak, Miran Zupančič, Goran Vojnović idr., in z mnogimi iz tujine.

Najbolj ga je pritegnila alternativna filmska scena, ki je pomenila prostor iskanja novih izraznih sredstev. Filmska tehnologija se je naglo spreminjala, Čok pa je zvesto sledil spremembam, se redno samoizobraževal in znanje prenašal tudi na študente. Njegove posnetke opisujejo kot umirjene in natančne, a spontane in žive. Njegov občutek za filmičnost prizora se lepo izrazi pri dokumentarnih filmih, ki jih je zasnoval in zrežiral za RTV SLO.

Leta 1979 je prejel nagrado zlata ptica za izjemne umetniške dosežke, dvakrat v osemdesetih letih je prejel Badjurovo nagrado za najmlajšega snemalca na Tednu domačega filma v Celju, na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu je leta 1993 prejel srebrno Badjurovo nagrado za fotografijo, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je 1999 prejel Kodakovo nagrado za fotografijo, 2001 pa nagrado vesna za najboljšo fotografijo in Kodakovo nagrado za najboljšo fotografijo.

Radovan Čok je izjemen, vsestranski filmski ustvarjalec – subtilni raziskovalec svetlobe in scenske osvetlitve, predani in neutrudni eksperimentator, hkrati pa izjemno tankočuten in občutljiv predavatelj in mentor mladih, prihajajočih avtorjev, ki jim z naravnost fascinantno bressonovsko ljubeznijo do poetike gibljivih slik zna posredovati svoje lastne izkušnje o filmski govorici. 
Za izredni filmski opus ter za neprecenljivo pedagoško in mentorsko delo podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Radovanu Čoku srebrno plaketo. 

FRANJO MURKO
srebrna plaketa za dolgoletno vsestransko delo na področju ljubiteljske kulture in kulturnega sodelovanja v Slovenj Gradcu

FRANJO MURKO

Slovenj Gradec že od sredine šestdesetih let dalje velja za sinonim majhnega kulturnega središča, ki utrip sodobnega življenja zna povezati z dediščino bogate kulturno-zgodovinske tradicije.

Vrsta zaslužnih za kulturni razvoj kraja v zadnjih desetletjih je dolga, a so med njimi vendarle posamezniki, ki zaradi svojega neusahljivega entuziazma izrazito izstopajo, saj presegajo običajni in velikokrat pričakovani okvir profesionalnega angažmaja in ljubiteljskega udejstvovanja, ko na številnih področjih odtiskujejo neizbrisen avtorski pečat.

Mednje že desetletja dolgo sodi vsestranski kulturni ustvarjalec in organizator Franjo Murko, ki je v srcu najstarejšega predela spomeniško zaščitenega mestnega jedra na Meškovi ulici preživel svoje otroštvo in preživlja svoja zrela leta. Glasbi in petju  je zavezan od otroških let.

Leta 1975 je sodeloval pri ustanovitvi mešanega pevskega zbora pri Kulturnem društvu Slovenj Gradec pod vodstvom Jožeta Leskovarja, leta 1977 pa je bil med ustanovitelji slovenjgraškega Okteta Korotan pod vodstvom Toneta Gašperja, zvest mu je ostal tudi po letu 1982, ko se je preimenoval v Oktet Lesna, in to vse do danes. Kot član Okteta Lesna je s pesmijo ime Slovenj Gradca ponesel širom po svetu in ga postavil v središče kulturnega življenja domačega kraja.

Oktet je vselej nepogrešljivo sooblikoval kulturno življenje domače občine in koroške krajine. Ponosni na domači kraj so se, če so le zmogli, odzvali vsakemu vabilu in nastopili na mnogih prireditvah, koncertih, obletnicah, ob slavnostnih priložnostih in ob uspehih svojih sokrajanov, z voščili ob pomembnih jubilejih podjetij, skupin ali posameznikov. Svojo pesem so ponesli širom sveta. Z »oktetovci« bi tako letos praznovali že preko 40 let delovanja.

S svojim tenkočutnim posluhom za žlahtno predivo kulturne dediščine in tradicije je bil med prvimi v lokalnem okolju, ki so v novejšem času prepoznali zaradi nesrečnih, zgodovinsko pogojenih okoliščin dalj časa odrinjene in v nekaterih obdobjih celo zamolčane vrednote. Mednje sodi tudi spomin na genialnega mojstra poznoromantičnega samospeva in čudovito samosvojo osebnost fin-de-sieclovskega Dunaja, v Slovenj Gradcu rojenega skladatelja Huga Wolfa.

S spoštovanjem do slehernega kulturnega prizadevanja je v letih od 1980 do 1982 predsedoval Kulturnemu društvu Slovenj Gradec, ki je v tem času doseglo nov zagon in pridobilo trdno organizacijsko strukturo, ki je rasla z zagotavljanjem potrebne infrastrukture in enakomernim razvojem tradicionalnih dejavnosti.

Zadnjih 15 let je gospod Franjo Murko tudi predsednik Zveze kulturnih društev Slovenj Gradec. Zveza združuje trenutno 21 kulturnih društev Mislinjske doline. V času njegovega predsedovanja je ZKD Slovenj Gradec postala prepoznaven promotor in povezovalec vseh ljubiteljskih ustvarjalcev, obenem pa je bila tudi gonilna organizatorska sila dogodkov in kulturnih prireditev v širši lokalni skupnosti. Med letoma 2014 in 2018 je bil aktiven član predsedstva Zveze kulturnih društev Slovenije in je še vedno predsednik nadzornega odbora ZKDS.

Franjo Murko se je z dolgoletnim angažiranim prizadevanjem kot vsestranski organizator na številnih področjih kulturnega življenja ter kot občutljiv spodbujevalec vrednot dediščine lokalnega okolja in njenih potencialov za prihodnji razvoj in identiteto mesta z žlahtnimi črkami vpisal na strani družbene in kulturniške kronike v Slovenj Gradcu in širše. Njegov prispevek k promociji Slovenj Gradca kot enega izmed najbolj vitalnih kulturnih centrov v Sloveniji je nepogrešljiv in zaradi svoje razkošne in domala nepregledne vsebine celo težko izmerljiv, zato mu Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podeljuje srebrno plaketo.

LUČKA MARIJA PETERLIN 
srebrna plaketa za dolgoletno vsestransko delo na področju ljubiteljske kulture in kulturnega sodelovanja v zamejstvu

LUČKA MARIJA PETERLIN 

Lučka Peterlin se je rodila v Ljubljani, a se je že dve leti stara priselila v Trst, kjer je odraščala v družini radijskih in gledaliških ustvarjalcev. Že kot otrok je začela nastopati v radijskih igrah, ki jih je Radijski oder po valovih Radia Trst A v prvih letih predvajal v živo, nato pa snemal. V gimnazijskih letih se je preizkusila tudi v pisanju radijskih iger – predvsem za otroke in mladino. Od takrat ni peresa nikoli več odložila. Tako je od leta 1964 do danes nastalo 37 avtorskih otroških radijskih iger in več deset dramatizacij znanih in manj znanih mladinskih del. Poleg tega je več let pisala tedenske radijske oddaje za otroke. Njena radijska igra Najlepše jaslice je bila leta 1972 nagrajena na natečaju za izvirno radijsko igro Radia Trst A

Od leta 1976 do upokojitve je poučevala na slovenskih šolah v Italiji kot profesorica slovenščine. Že takrat je začela pisati, prirejati in režirati tudi igre za odrske uprizoritve. Piše tudi pravljice v prozi in v verzih. Občasno sodeluje pri otroški reviji Pastirček, pri kateri je izšla tudi njena knjiga petih kratkih gledaliških iger z naslovom Mali gledališki vrtiljak.
Lučka Peterlin Susič je od polovice osemdesetih let prevzela mentorstvo več otroških in mladinskih gledaliških skupin. V društvu Finžgarjev dom na Opčinah je neprekinjeno vodila otroško gledališko skupino Tamara Petaros. Od leta 1985 je dvajset vodila mladinsko društvo Slovenski kulturni klub, v katerem so se dogajali raznovrstni kulturni dogodki, od predavanj do srečanj s sorodnimi društvi v zamejstvu in drugje po Evropi. V SKK so pod njenim vodstvom kmalu zaživele tudi gledališke skupine za srednješolce in za univerzitetne študente, ob tem pa še otroške in mladinske gledališke skupine katoliško usmerjenih društev. Trenutno je predsednica Društva Finžgarjev dom. 

Vzporedno je prevzela tudi mentorstvo gledališke skupine Slovenski oder, ki se v okviru Radijskega odra profesionalno ukvarja z umetniškim branjem in interpretacijo iger preko radijskega medija.. Skoraj od začetka je bila organizatorka in umetniška voditeljica Gledališkega vrtiljaka, to je gledališkega abonmaja, ki ga otrokom in družinam že 24 let ponujata Radijski oder in Slovenska prosveta. Ko je v teh letih na pobudo njene sestre nastala tudi Mala gledališka šola Matejke Peterlin, je najprej skupaj z njo, po njeni smrti pa sama skrbela ne samo za organizacijo in izvedbo projekta, pač pa je skoraj za vse izvedbe tudi napisala ali priredila odrska besedila. Več let je tudi vodila Tečaj lepe govorice za najmlajše.

Leta 1995 ji je Zveza kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS) podelila Linhartovo nagrado za ustvarjalnost na področju kulture. Za knjigo Mali gledališki vrtiljak in za življenjsko delo na področju pisanja dramskih besedil ter gledališkega mentorstva je leta 2017 prejela nagrado vstajenje.

Lučka Peterlin Susič se že 45 let neprekinjeno razdaja v slovenski skupnosti v Italiji kot kulturna organizatorka, pedagoginja, gledališka mentorica in avtorica gledaliških ter radijskih besedil. V okviru slovenskih šol v Italiji, kjer je poučevala 29 let, in v okviru Radijskega odra ter več zamejskih društev in skupin  je v teh letih vzgojila cele generacije ljubiteljskih gledaliških polustvarjalcev – igralcev, režiserjev, avtorjev, animatorjev. Kot duša in glavna organizatorka abonmaja Gledališki vrtiljak je pripomogla k širjenju gledališke kulture med najmlajšimi v zamejstvu. Opus njenih radijskih in gledaliških besedil – izvirnih in priredb – šteje več kot 100 del. Za dolgoletno ustvarjalno in organizacijsko delovanje v zamejstvu ji Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podeljuje srebrno plaketo.

JASNA ŽITNIK REMIC
zlati znak za izjemne ustvarjalne dosežke na področju vokalne glasbe

 JASNA ŽITNIK REMIC

Jasna Žitnik Remic, rojena v Ljubljani, je svojo glasbeno pot začela pri šestih letih z učenjem flavte in petjem v Otroškem zboru RTV Slovenija. Sodelovanje v zboru Radia Slovenija ji je omogočilo snemanje številnih radijskih iger in reklam, kar ji je odprlo vrata v čarobni svet petja.

Svoje glasbeno znanje je na več kot tridesetletni glasbeni poti širila pri številnih pedagogih na najrazličnejših področjih, študirala je klasično, jazz, pop in ljudsko petje, prečno flavto, klavir, kompozicijo in aranžiranje ter dirigiranje, svoje bogato znanje pa je ves čas predajala mladim.

Bila je članica in korepetitorica različnih vokalnih sestavov: Komornega zbora RTV Slovenija, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, Perpetuuma Jazzile, Mešanega mladinskega pevskega zbora Veter in mednarodnega komornega zbora Utopia & Reality. Sodelovala je tudi s številnimi drugimi vokalnimi sestavi, na primer z Mešanim pevskim zborom Obala Koper, s Komornim akademskim pevskim zborom Mohorjan, z italijansko zasedbo Anakrousis in SpritzForFive ter z mnogimi drugimi.

Je vsestranska umetnica – pevka, flavtistka, aranžerka in pedagoginja, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, zasedbami in zavodi, hkrati pa velik del njene dejavnosti predstavlja organizacija koncertov in izobraževalnih dogodkov. Je ena izmed najaktivnejših posameznikov na področju sodobne a cappella glasbe v Sloveniji, v zadnjih letih pa je svojo pedagoško in organizacijsko dejavnost razširila tudi na področje ljudske glasbe. V prostem času se vedno pogosteje loteva aranžiranja za vokalne sestave in se ukvarja z raziskovanjem različnih vokalnih načinov – od slovenskih ljudskih tehnik do alikvotnega petja.

Je umetniška vodja in pevka v a cappella zasedbi Jazzva, ki se je pod njenim vodstvom razvila v kakovostno ter mednarodno prepoznavno vokalno skupino in leta 2019 zastopala Slovenijo na izboru za zborovsko pesem Evrovizije v švedskem Göteborgu, kjer je zasedla odlično 3. mesto. Prav tako je glavna vokalistka skupine Selecto, hkrati pa vodja pevske zasedbe Maroltovke, ki deluje v okviru Akademske folklorne skupine France Marolt.

Znotraj kulturnega društva Jazzva je Jasna Žitnik Remic ključen del majhne ekipe vokalnih navdušencev, ki stojijo za Ljubljana Vocal Festivalom (do 2018 se je festival imenoval Popjazziada). V ekipi vodi programski in vsebinski del festivala. V zadnjih letih je prerasel v uspešen mednarodno prepoznan štiridnevni festival, posvečen odkrivanju najrazličnejših pristopov k vokalnemu ustvarjanju.

Trenutno ima status samozaposlene v kulturi kot pevka in dirigentka. Pri svojem delu presega meje posameznih glasbenih zvrsti in združuje najrazličnejša ustvarjalna področja.

Med letoma 2013 in 2015 je bila članica strokovne komisije na področju kulture za glasbeno umetnost na Mestni občini Ljubljana, leta 2020 pa je bila sprejeta v projektno skupino Glasbeni posel 3.0, ki deluje pod okriljem Slovenskega glasbeno-informacijskega centra v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Ljubljana. Kot mentorica in žirantka na glasbenih delavnicah ter državnih srečanjih sodeluje tudi z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti.

Za dolgoletno prizadevno in navdihujoče ustvarjalno delo, dosežke ter inovativne pristope na področju vokalne glasbene dejavnosti podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti Jasni Žitnik Remic zlati znak JSKD.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pravilnik o priznanjih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (29. 10. 2020)